Novo šolsko leto. Nov začetek.
Na prvi šolski dan sem bila živčna za umret. Hodila sem v šolo, bilo je še vedno vroče, nisem mogla verjeti, da je poletja že konec in da sem že osmi razred.
Poleg vsega so bile še te skupine nove. Nam so rekli, da nas bojo mešali z razredom, v katerem je bil Luka. Pred poletjem sem molila da bova skupaj v skupini, in res upala na tistih 33,333% da bova skupaj (izračunala sm haha), toda zdaj si nisem želela imeti nič z njim.
Že ob misli, da ga bom spet videla me je v želodcu stisnilo. Bilo mi je tako nerodno zaradi tistih sporočil, in nisem vedela kaj si misli o meni.
In potem je tisti dan pred mojimi očmi zakorakal v učilnico, v katero sem bila jaz dodeljena in naša nova skupina. Če sem iskrena, sem takrat zaklela. Ne naglas seveda, toda v glavi sem si zrecitirala kar nekaj kletvic in upala, da sem to naredila neopazno.
Pri tej prvi uri angleščine smo se prestrašeno posedli. Bilo je čudno biti v razredu z ljudmi, z katerimi nikoli prej nisi bil.
In potem je navrgel. Kar začel je z mano govoriti, in da se razumemo, to ni nekaj običajnega. Vbistvu v šoli sploh še nisva nikoli govorila, samo pretvarjala sva se da se ne poznava. Torej, povedal mi je, da bo dejansko šel trenirati v drug kraj, le enkrat na teden bo pri nas. To dejstvo sem sprejela tako srednje, lahko bi rekla brez posebnih čustev, brezbrižno.
Če se mi je lansko leto zdelo, da ga v šoli komaj vidim, je bilo letos povsem drugače. Pri matematiki je sedel pred mano, in pojavil se je še celo na enakih dveh izbirnih predmetih, kot sem se jaz prijavila. Tudi to dvoje sem potihem zaklela. Spraševala sem se, če mi želu usoda kaj sporočiti.
Prvi teden mi je uspelo, da sem ga pozabila oz. ga nisem spustila nazaj v moje srce.
Potem sem se pa predala. Prav, nisem več zdržala. Še vedno mi je bil všeč. Toda svoja čustva zanj sem varovala tako skrbno, ker res nisem želela da bi kdo izvedel, da mi je všeč. Povedala sem samo dvema najboljšima prijateljicama.
In potem sem se odločila, in sem mu spet pisala. Ja. Napisala sem mu kako je bilo na treningu tam. In potrebno je bilo ogromno poguma. Toda tokrat je bilo vredno. Odgovoril mi je že po 10 minutah in mi še celo napisal kaj so počeli. Takrat sem bila srečna za umret.
Prvi teden sva v šoli veliko govorila. Vsak dan, ko sva govorila sem bila tako vesela. Tudi na treningih takrat ko je bil je bilo fino.
Tako sta minila prva dva meseca tega šolskega leta. Cel dan sem razmišljala o njem, dejansko sem komaj čakala na matematiko, angleščino in slovenščino. Malo smo se navadili na našo skupino, in na to da je tudi on tam. Vsak dan sem upala da bova govorila, in če sva govorila sem bila tako vesela, če pa nisva sem bila zelo žalostna. Lahko bi vam povedala v vsakem trenutku tistih dveh mesecev kdaj sva nazadnje sploh govorila, o čem in kolikokrat tisti teden sva govorila.
Bil mi je še bolj všeč kot pred poletjem, vejretno tudi zato ker sva preživljala veliko več časa skupaj.
O njegovih čustvih zame sem pa močno dvomila, da sploh obstajajo. Vsak dan sem se spraševala, če sem mu všeč. Nekako sem bila prepričana, da sem zanj navadna punca, ki jo slučajno pozna. To je bil največji razlog, da res nisem želela da bi kdorkoli izvedel, sploh pa ne on.
Vbistvu nisem vedela, zakaj mi je všeč. Zakaj je zame poseben. Kaj je na njemu tako drugačnega? Zakaj on? Mogoče mi je bil ušeč kot celota, in ne posamezni deli njega. Ne vem.
Nikoli pa nisem pričakovala tega, kar se bo zgodilo čez par dni…

________________________
hejj kako se vam zdi?
spet sm mogla tko zaključit hehe...
noo, uživite vikendd, js bom pa ta vikend res mal bolj počivala heeh<3
lyy