Prepričala sem se, da mu nisem všeč. Prepričevala sem se toliko časa, da sem si dejansko začela verjeti. Zagotovo ni vame. Komaj me pogleda. Morda sploh ne ve, da obstajam. Ne. definitivno ni vame. Kako bi lahko bil on vame? On, ki je čisto nasprotje mene?
Bila sva si dokaj različna. On je bil glasen in prav nič ni imel proti, če je bil v središču pozornosti. Jaz sem bila tiha in nisem veliko govorila v razredu. Jaz sem imela dobre ocene, on pa povprečne ali skoraj slabe. On je rad norel po šoli, jaz sem bila umirjena. No, takšna sem bolj v pričo ljudi, ki jih ne poznam dobro, ko sem sama s prijateljicami sem pa tudi nora in vse hah.
Bil je normalen dan. Šla sem na trening. Stala sem pred vhodom in čakala, da nam odprejo. In potem pride moja prijateljica iz telovadnice.
“Nujno ti moram nekaj povedati,” mi reče.
“Kaj je? Povej,” rečem. Iz njenega glasu se ni dalo razbrati ničesar. Pričakovala sem, da mi bo rekla nekaj kot ‘izgubila sem ključe od omarice’ ali ‘stresli so se mi vsi bonbon po tleh’.
“Samo ne smeš biti jezna. Saj ne boš jezna, ane? Obljubi da ne boš jezna,” je rekla.
Zdaj pa res nisem imela pojma, kaj mi bo povedala. Zelo me je zanimalo. Toda zakaj bi bila jezna? “Seveda, ne bom,” sem rekla.
“Okej, no… mi smo imeli zdajle nek krožek v šoli, in ko smo prišli notri, je bil tam Luka.” Ob omembi njegovega imena sem zastrigla z ušesi. No, lahko bi tako rekli, vbistvu pa je bilo nekoliko slabše. V trebuhu se mi je naredil vozel, počutila sem se kakor bi me nahitro potunkali v ledeno vodo in zaskrbelo me je, kaj naj to pomeni.
“Tam je sedel. Mislim, da je bil dežuren,” je nadaljevala. Razumevajoče sem prikimala. Seveda, on je bil zadolžen za odpiranje vrat. Še dobro, da ga zdaj ni bilo tam.
“In ko sem ga videla, sem se spomnila nate…” ojej. To ne more biti nič dobrega. Le kaj mu je rekla?? Moje srce je razbijalo na polno.
“In sem mu začela govoriti o tebi,” je rekla. “Ampak samo dobre stvari,” je hitro dodala. Ne vem, ali sem bila rdeča kot rak ali bleda kot zid, toda zagotovo moj obrazn ni bil normalne barve. Za nič na svetu nisem želela, da bi on izvedel, da mi je všeč.
“Rekla sem mu tudi, da ti je všeč. Oprosti. Nisem mu imela namena tega povedati. Kar prišlo je iz mene.” Je rekla. Bilo je temno in nisem dobro videla njenega obraza, še dobro pa da ona ni videla mojega obraza. Nisem vedela, kaj naj rečem na to. Nisem še dobro dojela.
“In potem sem ga vprašala, če si mu ti kaj všeč. Rekel je, da si mu malo pa res všeč,” je rekla, in v tistem sem bila tako srečna. Sprva sploh nisem mogla razumeti. Postopoma sem dojemala, da to je resničnost. Všeč si mu. Začeli sva skakati in vreščati in se nekako prerivati pred vhodom. Bila sem tako iz sebe, da sploh nisem opazila, kdaj se je on prikazal. Stal je pri vhodu, in verjetno je slišal vsako podrobnost, ki sva jo rekli oz vreščali, definitivno pa je videl tudi kako sva skakali okoli.
Potem je celo začela nanj kazati in govoriti, da moram k njemu. Še vedno je namreč stal tam pri vratih. Seveda nisem imela pojma, kaj narediti. Raje se mu nisem približala. Saj me ne bi kar objel ali kaj takšnega.
Zame je bilo, kot da bi se čas ustavil. Kar pozabila sem na vse. Iz moje prijateljice sem poizkušala izvlečti še kaj, saj sem vedela, da to ni niti še polovica cele zgodbe. Povedala mi je, da je bil zelo zmeden. Da ni džal eye-contacta z njo in da je celo malo zardel. Rekla je, da mu je bilo definitivno nerodno. Povedala mi je tudi, da se mu je pozneje tudi upravičila za njen nenavaden izpad, in da je rekel da je vse kul.
Potem je rekla, da mi jutri v šoli pove vse do zadnje podrobnosti. In potem je odšla. Ugotovila sem, da sem še edina, ki je ostala zunaj in da verjetno že zamujam trening. Čisto sem pozabila na čas, bila sem v svojem svetu.
Pohitela sem do vrat in potrkala. Tam je bil Luka. Prišel je do vrat, in mi jih brez besed odprl. Srce mi je divjalo kot ponorelo. Nič nisva rekla. Niti pogledala se nisva. Verjetno je bilo obema tako zelo nerodno.
Med treningm se sploh nisem mogla zbrati. Sklenila sem, da bom ta trening samo preživela, in da se gab om čim bolj izogibala. Definitivno nisem bila pripravljena z njim govoriti. O ničemer. Cel trening sem molila, da nama ne bo treba delati česa skupaj.
Imela sem srečo. Cel trening nisva rabila delati drug z drugim, in nekako sva se drug drugega izogibala. Ah kje, do eye-contacta ne bi prišlo niti v sanjah tisti dan.
Po koncu treninga sem se preoblekla kar se je dalo hitro in dobesedno pobegnila domov. Popihala sem jo hitreje kod kadarkoli prej, da me ja ne bi ogovoril. Glede vsega skupaj. Ali česarkoli drugega.
Dnevi, ki so sledili so bili čudni, in zagotovo ne takšni, kot sem si predstavljala…

___________________
evoo nou del<3
mal je dalši hah<3 upam da vam je ušečč<3 pa nimam kej več za dodat ahah uživite pač te dni, pol pa naprej<3
lyy