Knjižnica?



Tia je zaspala že v prvi minuti vožnje, saj je preveza oddajala tako lep in sproščujoč vonj! Imela je zelo lepe sanje: o zmajih, čarovnijah in takih lepih stvareh, ko je nenadoma vonj ponehal, in jo je začelo brnenje avta vse bolj motiti in zbujati. Ko se je prebujala je zehajoče vprašala mamo: »Mami a si laaahko dam to preeeveezo dool?« »Mhmmm,« ji je na kratko odvrnila mama. Tia si je takoj odvezala prevezo in na široko odprla oči ter pogledala okoli sebe; vid se ji je počasi privajal na dnevno svetlobo. Ko je zaznala, da avto vse bolj upočasnjuje se je začudila. Ko se je popolnoma ustavil je mami namenila vprašujoč pogled, saj se ji je zdelo, da je spala samo nekaj minut! Mama je ni videla, saj je bila že zunaj in ji pomahala, da izstopi. Tia jo je ubogala in počasi odprla vrata ter izstopila a ji je sonce posvetilo v oči, in ko ji je le uspelo odpreti oči, jih je spet zaprla, a le za nekaj sekund, saj jim ni mogla verjeti! Že na prvi pogled je videla veliko hiš in stavb, in bilo je polno normalnih ljudi ter vsakdanjih aktivnosti! Torej ni še v čarobnem svetu? Tia je mami namenila še bolj vprašujoč pogled, tokrat jo je mama opazila. Mama ji je namenila topel pogled in jo vprašala: »Zakaj pa me tako gledaš?«. Tia ji je še vedno malo zaspano odgovorila: »ampak…kaj…mesto…zmaji?«. Zdaj je bila mama tista, ki jo je čudno gledala. Ko je Tia opazila njen pogled, se je zavedala, da od presenečenja ni spravila nič pametnega skupaj, zato je postavila bolj smiselno vprašanje: »A smo sploh v čarobnem svetu?«. Mama ji je odkimala in pokazala na eno redkih živo obarvanih stavb, nedaleč od njiju in rekla: »Ne, do tiste stavbe morava priti in tam bova našli vhod v čarobni svet.« Tia je prikimala in stopila na pločnik, ko je slišala še en avto parkirati za svojim hrbtom. Bil je Katyin. Iz avta je izstopila Katyina mama Helen in oče. Kmalu za njima pa zaspana Katy, ki je še vedno zehala. Tia je stopila do nje in jo veselo pozdravila: »Dobro jutro Katy!« in se zahihitala, saj je bil že skoraj večer. Njena prijateljica jo je kremžljavo pogledala in ji pokimala v pozdrav. Ko je bolj odprla oči, se je tudi ona kot Tia sprva začudila. Tia jo je potrepljala po rami in ji ponovila, kar ji je mama povedala glede vhoda v čarobni svet. Katy je vznemirjena stopila na pločnik in se obrnila k ostalim: »Kaj pa čakate? Pridite! Gremo!«. Tako so se vsi odpravili proti živo rdeče obarvani stavbi.
Ko so prispeli do stavbe, sta Tia in Katy takoj vstopili, njuni starši pa za njima. Kmalu so se morali ustaviti, saj sta Tia in Katy ''zamašili'' prehod. Začudeno sta se zazrli v številne knjige, ki so polnile stene sobe. Torej so v knjižnici? Obe sta kar stali, ko se je končno Sarah prebila skozi in jima razložila: »Tukaj, v tej knjižnici je prehod. Samo najti moram kakšnega uslužbenca, da nam pokaže kje je. Slišala sem, da so knjigo prestavili…« Prijateljici sta se samo spogledali, a nista Sarah nič vprašali, saj sta bili še vedno presenečeni. Sarah je malo pogledala po knjižnici, da bi našla kakšnega delavca, a je kmalu stara gospa v rdeče-beli majici stopila k njim in vprašala: »Vam lahko pomagam?«. Helen je mirno odgovorila: »Upanje zadnje umre.« Marsikomu se bi tak odgovor zdel malo čuden ali celo brez smisla, a v resnici je imel velik pomen; odgovor je bil namreč skrito geslo, na podlagi katerega so uslužbenci knjižnice lahko prepoznali pripadnike čarobnega sveta. Ko je stara ženica slišala odgovor jim je samo prikimala, in jih odpeljala globje v knjižnico. Odprli so številna vrata in prehodili nekaj temnih hodnikov preden so prišli do manjše sobice, katere stene so bile prekrite s policami polnimi starih prašnih knjig. Kot, da bi pozabili na njih. Ženica je odmaknila eno polico, edino z nepravimi kartonastimi knjigami, in jo pritrdila višje na steno. Zazdelo se je, kot bi se stavba malo zatresla, nato pa so se za njihovimi hrbti nekakšna vrata, katera pred tem niso bila vidna, začela odpirati. Tia in Katy sta z odprtimi usti buljili v skrivna vrata. Ko so se do konca odprla so se starši obrnili proti njima; Helen jima je pomignila, da naj vstopita v majhno sobano, ki se je skrivala za vrati. Na sredini sobane je stalo leseno stojalo, na njem pa je bila razprta velika knjiga. Iz nje je vsake toliko posijal žarek svetlobe. Stara ženica se je odmaknila, zapustila sobano in zaprla vrata. Tiina mama se je puncama nasmehnila, se dotaknila knjige in izginila! Helen jima je pokimala in rekla: »Zdaj pa še vidve! Jaz pridem za vama.« Tia je prva zbrala pogum ter se dotaknila knjige. V trenutku se ji je zdelo kot da lebdi in pred sabo je videla vse črno. Ni mogla razbrati kje je. Čez nekaj trenutkov je čutila, da so njene noge spet na trdnih tleh, črnine ni bilo več in sončna svetloba ji je posijala v oči. Tia je stopila nekaj korakov naprej, ko se je nekoliko stemnilo, nekaj je zakrilo sonce. Pogledala je navzgor in zagledala mogočno bitje s širokimi krili in dolgim repom – zmaja!


In tu je 4. del!:sweat_smile:
Se reeeeees mooooočnoooo OPRAVIČAVAM, da nisem objavila toliko časa ampak...Sem v smetišnica napisala zakaj nisem... Tu je povezava: https://pil.si/smetisnica/objava/opravicilo-vsem-ki-berejo-mojo-zgodbo
No upam, da vam je bila zgodba všeč in da ste uživali v njej in tokrat je še daljša za opravičilo, da nisem toliko časa objavla...:blush::innocent:
Če vam je bila zgodba všeč, pokažite tistemu bledemu srčku kako je biti rdeč:heart:,
če imate kakšen popravek napišite v komentar, zelo jih bom vesela:ghost::v::pencil:
Imam samo še eno vprašanje... A vam je boljše da pišem tako ali da naprimer naredim --Tia-- in pišem kaj si ona misli, dela...?
Od zdaj naprej bom tudi omenila tistega, ki je napisal najboljši komentar (če je kritika je tudi lahko najboljši)..
Hvala Book star in dragon girl za toliko pohval in prijaznosti! Lysm!:heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart:
Res nevem kdaj pride nov del... In upam da to ni bilo predolgo:sweat_smile:
Hvala vsem! LYSM!!!, vaša *Galaxy Ginny*:v: