Vsi smo kdaj že imeli prijatelja v stiski, ševerjetneje pa smo bili tudi sami v njej. In kakšni smo takrat? Zaprti vase, nezaupljivi, nedosegljivi, občutljivi, sitni, ko se nam hoče kdo približati, neodprti...Seveda bi lahko še naštevali. In to so vsi razlogi zakaj se je osebi v stiski tako težko približati. Saj sami vemo, kako je. A nekateri preprosto ne razumejo, da morajo dati osebi na začetku vsaj malo časa, ker največ za našo srečo lahko naredimo sami in mi smo na koncu tisti, ki se odločimo, da bomo svoje življenje spremenili na bolje.
Torej do osebe lahko pristopimo, ko se nam zdi da je pripravljena na našo pomoč, ker če ni, z nami sploh ne more sodelovati. In potem seveda ne bo nobenega učinka. In če vidiš, da je oseba še nepripravljena jo pusti še malo na miru. Ta oseba se bo verjetno začela obnašati malo drugače, saj se bo počasi odpirala.
Ko se odločimo, da ji bomo pomagali pa le pristopimo do nje in jo o čem povprašamo. O vsakdanjih rečeh. Ne o vzroku njene stiske. Moramo se zavedati in obnašati tako, da nam bo oseba začela vedno bolj zaupati. In to zaupanje se bo vedno bolj gradilo. Oseba mora biti ob tebi namreč zelo sproščena, da ti zaupa svoje težke trenutke. Šele čez nekaj časa, ko imamo občutek, da je oseba na to pripravljena in se ne bo več obremenjevala s tem, jo lahko povprašamo o njeni stiski. A to naj gre počasi, da oseba ne bo spet doživela tistega šoka, ki ji ga je v prvoti povzročil tisti dogodek. Z osebo se morata o tem postopno pogovarjati, da skupaj prideta do spoznanja, da je to zdaj samo še preteklost ali pa, da se bom kmalu izteklo. Tej osebi še naprej pomagaj, se z njo pogovarjaj, jo razveseli s kakšno majhno pozornostjo, ker oseba ne sme dobiti občutka, da je tudi tebi vseeno zanjo. Prijatelj bo po vseh teh vajnih pogovorih še sam ugotovil, da ni v tako brezupnem primeru, da lahko normalno živi naprej...
In tako se bo tudi SAM začel zavedati, da je super, edinstven, da ga ne mora vsaka stvar spraviti s tira in da se ne bi rabil toliko sekirati. A to vse je potrebno, da lahko oseba sama pride do zaključka.
In kot sem rekla že v naslovu, oseba si na koncu najbolj pomaga sama, a zavedati pa se moramo, da če smo ji pomagali in se z njo pogovarjali smo velik in pomemben člen njene poti do sreče saj smo jo mi do tega pravzaprav sami privedli.

No to je vse za moj prispevek, upam, da vam je bil všeč.
Hvala za branje, veliko mi pomeni.
Aurora