hejla
fak ta del je zafrknen ampak pomoje moj naj
uzivite v branju:)
---------------------
Po šoli je čakala na Chrisa.
»Le kaj je tako groznega, da je vključen Theo? In Chris sploh ne more slišati njegovega imena…«
»Vivian, ne vem, če bo Chris prišel kdaj iz šole. Saj si rekla, da si se zmenila in se dobita po šoli… ker, če bova še tu bova zmrznili.«
»Prav, pojdiva.«
Hodila sta v tišini. Nato pa je v Vivian priletela snežna kepa in jo zbila na tla.
»Hej!« pogledala je za njo in Mavis se je pripravljala na drug strel, »Maviiis!« naredila je kepo in jo zabrisa-la nazaj v Mavis.
»Ohoh, Vivian. Nisem vedela, da se znaš zabavati!« naredila je samovšečen nasmešek, kot bi zmagala lote-rijo in se postavila v pozo kipa svobode. Nato se je vrgla na tla, pobrala malo snega, ga oblikovala v kepo in ga vrgla v Vivian.
»Heeej!«
Nekaj časa sta se kepali. Nato pa je Vivian vrgla kepo, ki je šla mimo Mavis in se razletela v nekoga. Vivian in Mavis sta hitro pritekli do njega.
Bil je manjši in izgledal je dve leti mlajši. Fant je imel skoraj črne lase in očala. Nosil je temno zelen volnen pulover in modre oprijete kavbojke. Bil je čisto moker od snega in tresel se je.
Vivian je takoj opazila, da je Mavis zardela.
»Mkm, oprosti ni hotela. Jaz sem Mavis in to je Vivian. Ti si…«
»Sem Rowan.« Rowan se je obrnil in napotil v šolo.
»Vav, Mavis.«
»Utihni. Oh, poglej, poglej.« Mavis je gledala nekaj za njo in se je obrnila.
Pohitela je do njega in ga objela, »Chris, mislila sem, da ne boš prišel.«
»Uh, ja. Sori. Kje pa je Mavis? Ali ni bila ravno tu…?«
»Po moje je šla za tistim fantkom.«
»Fantkom?«
»Ja, dolga zgodba.«
Nekaj časa sta samo hodila v tišini.
»Chris, k-kaj si mi hotel povedati?«
Ustavil se je, »Vivian, Viv,« odkašljal se je.
»Zebe te.«
»Ne, Viv—«
»Pridi, greva k meni.«
»Viv--«
»Utihni. Pridi.«
Ko sta prišla do njene hiše jima je mama od Vivian naredila kakav.
»Hvala, uh…«
»Lahko me kličeš Kally. Ali pa Kall. Kar ti paše,« njena mati se mu je toplo nasmejala.
»Greva…?«
»Uh, ja.«
»Samo nič ne ušpičita,« je izza pulta mama povedala.
Vivian se je usedla na njeno posteljo. Bila je udobna in dokaj topla. Zunaj je bilo kar mrzlo, zato je bilo pri-jetno, da je bilo notri toplo.
»Torej, kaj si mi želel povedati?«
»Uh…Nič,« pogledal je v svoj kakav, ki ga je držal v rokah.
---------------------------------------
»Rekel je NIČ!?« se je Mavis zadrla s polnimi usti čez jedilnico.
»Mavis, bolj tiho.«
»Rekel je nič?!« je Mavis zašepetala.
»Uh, ja.«
»To ni okej. Vidva,« z rokami je zamahala po zraku, »Vidva pašeta skupaj. Nemogoče.«
»Lahko, da mu nisem všeč. Ne vem. Nikoli ne veš kaj se dogaja v možganih fanta.«
»Nemogoče. Nemogoče,« je mrmrala sama pri sebi.
»Nikoli ne veš.«
Mimo njiju je prišel Theo.
»Hej. Je prostor zame?«
»Ne, tam jaz sedim.« jo je prekinila Mavis.
»Seveda.« usedel se je, »Imaš danes čas? Zvečer? Nekaj ti želim povedati.«
Mavis jo je zaskrbljeno pogledala.
»Uh, ja?«
Na njegov obraz se je prikazal nasmeh, »Lahko ob osmih?«
»Ja?«
»Ja. No, moram iti. Kemija.«
»Aha.«
»Hah, ja. Adijo.«
Odkorakal je stran in v njenem nosu je še zmeraj ostal vonj po morju.
»Vivian, kaj je narobe s tabo? Ne greš.«
»Moje življenje je. Moja odgovornost.«
»Viv, nekaj je kar ti ne veš, ne vidiš.«
»Ne govori traparij.«
»Kakor hočeš.«
--------------------------------
Šola je minila kar hitro.
Doma jo je mama čakala s kosilom.
»Hej, kakšen je bil dan?«
»Pa v redu. S Theom se dobim ob osmih.«
Mama jo je najprej zaskrbljeno pogledala, kot bi želela videti nekaj kar je bilo skrito, nato pa se je na-smehnila, »Lepo.«
Ko je pojedla se je hitro odpravila v sobo. Pogledala je v telefon. Chris ji je pisal.
Theo: Hej, še zmeraj velja za danes?
Vivian: Ja, itak.
Theo: Super. Kaj pa je bila Mavis tako čudna danes?
Vivian: Misli, da si slab in, ah pozabi.
Theo: Slab? Na kakšen način?
Vivian: Chris, pozabi.
Theo: Ne, hočem vedeti. Samo ščiti te.
Vivian: Ščiti? Misliš, da si slab?
Nekaj časa ni odgovoril.
Theo: Moram iti. Se vidiva, baj.
Vivian: Adijo.
Imela je slab občutek. Od kdaj je Theo prijazen?
Pogledala je svoj telefon. Vsa energija, ki jo je večinoma imela je izginila. Ni imela moči do petja. V tišini je naredila nalogo.
Mama je videti opazila to, ker je prišla v njeno sobo in jo vprašala, če je v redu.
Vivian se je to zdelo normalno. Mama večino časa ni bila ravno vesela. Hotela ji je pokazati, da je v redu. Ampak je vedela, da je zlomljena. Tako je že od takrat, ko ju je oče zapustil. Mama je poskušala že srečno živeti z drugimi, ampak nikoli se ni počutila dobro.
Vivian je storila kar je lahko.
Čez nekaj časa je zazvonil zvonec. Vivian je skoraj padla s stola.
Pozabila je. Ura je bila osem. Hitro si je nekaj oblekla in odprla vrata.
»Theo.«
»Viv, vav. Uh, lepo zgledaš.«
Mama se ji je izza pulta nasmehnila. Ampak ne tisti ponosni nasmeh, tisti zaskrbljeni.
Hitro si je obula allstarke in se odpravila ven.
»Greva?«
»Ja, kam pa?«
»Pridi. Nekje kjer je zelo lepo.« Theo je prijel Vivian za roko. Takoj ji je postalo toplo. Zdelo se ji je narobe. to bi moral biti Chris. Theo je grozen. Ampak njene noge so hodile naprej.
Šla sta ven iz mesta. Ustavil se je pri stari vrbi in mrzlem potočku. Njegove temno modre oči niso zgledale take mrzle, bile so polne bolečin.
Prijel jo je za roke. Njegove roke so bile tople.
Nato je samo rekel, »Vivian, ljubim te.«
Preden je lahko kaj rekla ali premislila jo je poljubil. Potisnil jo je k sebi, da sta bila čisto skupaj. Nato ga je Vivian odrinila stran.
»Kaj je narobe s tab--«
»Vivian…« ob njej je stal Chris.
----------------------------------------
ja moj naj;)
byebye