Zvonec zazvoni. Sliši se kot ropot, ki mi piska v ušesih. Nekega dne bom zaradi njega oglušela. Vsaj ne bom slišala hihitanja in obrekovanja. Upam, da kdaj oglušim – tako, da ne bom slišala niti svojih misli.
Pogledam okoli sebe in se spet postavim v realnost. Spet stopim na zemljo in se zavedam, da sedim na Šolski straniščni školjki in da bo treba vstati ter se spet predati mojemu bednemu življenju. Počasi vdihnem in se nekoliko pomirim. Z rokavom si obrišem mokre solze z obraza, vendar hitro spet pridrijoe nazaj. Lase si spnem v figo, a vem, da karkoli naredim, to ne zakrije grdobe, ki se skriva za to masko.
Zvrtim ključavnico in previdno odprem vrata straniščne kabine. Po glavi mi spet divjajo misli. Nato zagledam. V oči mi pade naslonjena postava na streni nek obris človeka. Oblečena je v prijetne pajkice in temen roza top, njeni lasje pa ji segajo do ramen. Njene oči me vlečejo vanjo. Na obrazu ima nežen nasmeh.
Spomini se mi zatečejo v glavo. Me je videla, ko sem se zgrudila na tla? Je slišala vse?je bila zraven tudi takrat ko je prišel rešilec?....
Preden bi moje misli spet podivjale in se scvrle, me prekine:
»Hej, sem Ajda. Hotela sem ti sam reči, da to, kar ti je Karin prej naredila, res ni bilo lepo.«
Njen ton je miren, Vendar bolj kot na njen ton se osredotočim na njene lepe besede.
Njene besede se ovijejo okoli mojega srca in ga malo pogrejejo. Kot topel šal na hladen zimski dan. Potem pa me prešine misel, da bi ji morala nekaj reči.
»Hvala … ti,« ji izdavim edine besede, ki mi pridejo na misel.
Zajemem težek vdih, morda zato, da bi vsaj malo poskusila vzpostaviti stik z njo. Preden izdavim še kakšno besedo začutim njeno toplo roko na svoji rami. Nato brez slovesa Odhiti do prijateljic na drugi strani stranišča in že odidejo. Spet ostanem sama.
Še ena priložnost, da bi me nekdo lahko imel rad. Pa še ta samo zato, ker sem se ji zasmilila. Nesposobna sem.
A po eni strani sem vesela. Vesela, ker ji zdaj vsaj ne morem uničiti življenja.
...
Odpravim se proti učilnici. Vem, da sem zamudila že polovico šolske ure, ampak trenutno o tem sploh ne razmišljam. Moje življenje je že tako na tleh, da me ne bi presenetilo, če bi se kar pogreznilo v zemljo
Vsak korak odmeva, kot bi hodila po prazni dvorani. Zvoka ni, saj so vsi učenci že poskriti po učilnicah. Moje roke so še vedno ledene, čeprav mi je vroče. Še malo, pa bom spet v ujetništvu ,učilnici 8.B.
Slišim glasove izza zelenih vrat. Smeh. Papirji. Škripanje stola. Slisim tih glas učiteljice za angleščino ki se nekoliko potihne med glasove učencev.
Srce mi razbija, kot bi me hotelo spraviti v nezavest, še preden sploh vstopim. Kot da bi mi preprečeval da se podam v to grozo.
Naj potrkam ali ne?Naj kaj rečem ali ne?naj se opravičim za zamudo ali ne?Moj emisli se kar množijo in množijo...
Globoko vdihnem in odprem vrata.
V trenutku se vse glave obrnejo proti meni. nekateri na hitro, drugi z nasmeškom, tretji z izrazom sočutja.
Vsaka glava ,oči, pogled mi podari udarec v srce. Vsaka kretnja mi položi dodatni kamen na hrbet. Vsak njihov nasmeh je kot rez, vsaka beseda kot drobna opeka, ki se mi nabira na dnu želodca, dokler me ne začne dušiti.
V sebi me že tako tišči da se mi zid da bom le razpadla. Se kar sesedla. A ševedno me najbolj mori eno. Da ne bruham.
Poskušam vdihniti, toda zrak je težek kot svinec. V prsih me stiska, grlo peče.
Zdi se mi, kot da bi nekdo vzel mojo dušo in jo potopil v ledeno vodo.
Vsi se smejijo, hihitajo jaz pa tonem. Želim pobegniti a učiteljica me že pogleda
.
»Sofija, vse v redu? Si spet pozna,« reče rahlo strogo, a ne nesramno.
.»Ja, oprostite,« zašepetam in se usedem na svoj stol.
Nihče več ne govori z mano. Hihitanje se preneha, ljudje pozabijo. Ampak jez nebom pozabila.
Jaz le buljim v mizo.
Papir pred menoj se mi zdi kot sneg — bel, hladen, prazen. Tak kot moje počutje. Čutim, kako se mi srce umirja, a ne popolnoma.
Na trenutke mi postane vroče, potem spet mrzlo.
Ko zvonec zazvoni, vsi planejo ven. Jaz počakam, da odidejo.
Solze mi rinejo izza vek, prosim jih, naj ostanejo skrite, potlačene nekje globoko, a me ne ubogajo.
Tako je tudi z življenjem — kolikokrat ga prosiš, naj se ustavi, naj te vsaj za trenutek pusti pri miru... pa te vedno znova potisne čez rob in prizadane.
Rada bi kričala, pa ne gre.
Rada bi izginila, pa ne znam
Rada bi jokala, pa nesmem.
-------
OMGG RATAL MI JE....tko mal bl bedn delček amappk pac ja eden od težkih dneh sofijinega lajfa haha....
Upam da vam je kulll bom probala zdej bl redno objavlat upammm hahahah
drzim pesti da vam je vsec rada vas mammmmmm
loomyy
Pogledam okoli sebe in se spet postavim v realnost. Spet stopim na zemljo in se zavedam, da sedim na Šolski straniščni školjki in da bo treba vstati ter se spet predati mojemu bednemu življenju. Počasi vdihnem in se nekoliko pomirim. Z rokavom si obrišem mokre solze z obraza, vendar hitro spet pridrijoe nazaj. Lase si spnem v figo, a vem, da karkoli naredim, to ne zakrije grdobe, ki se skriva za to masko.
Zvrtim ključavnico in previdno odprem vrata straniščne kabine. Po glavi mi spet divjajo misli. Nato zagledam. V oči mi pade naslonjena postava na streni nek obris človeka. Oblečena je v prijetne pajkice in temen roza top, njeni lasje pa ji segajo do ramen. Njene oči me vlečejo vanjo. Na obrazu ima nežen nasmeh.
Spomini se mi zatečejo v glavo. Me je videla, ko sem se zgrudila na tla? Je slišala vse?je bila zraven tudi takrat ko je prišel rešilec?....
Preden bi moje misli spet podivjale in se scvrle, me prekine:
»Hej, sem Ajda. Hotela sem ti sam reči, da to, kar ti je Karin prej naredila, res ni bilo lepo.«
Njen ton je miren, Vendar bolj kot na njen ton se osredotočim na njene lepe besede.
Njene besede se ovijejo okoli mojega srca in ga malo pogrejejo. Kot topel šal na hladen zimski dan. Potem pa me prešine misel, da bi ji morala nekaj reči.
»Hvala … ti,« ji izdavim edine besede, ki mi pridejo na misel.
Zajemem težek vdih, morda zato, da bi vsaj malo poskusila vzpostaviti stik z njo. Preden izdavim še kakšno besedo začutim njeno toplo roko na svoji rami. Nato brez slovesa Odhiti do prijateljic na drugi strani stranišča in že odidejo. Spet ostanem sama.
Še ena priložnost, da bi me nekdo lahko imel rad. Pa še ta samo zato, ker sem se ji zasmilila. Nesposobna sem.
A po eni strani sem vesela. Vesela, ker ji zdaj vsaj ne morem uničiti življenja.
...
Odpravim se proti učilnici. Vem, da sem zamudila že polovico šolske ure, ampak trenutno o tem sploh ne razmišljam. Moje življenje je že tako na tleh, da me ne bi presenetilo, če bi se kar pogreznilo v zemljo
Vsak korak odmeva, kot bi hodila po prazni dvorani. Zvoka ni, saj so vsi učenci že poskriti po učilnicah. Moje roke so še vedno ledene, čeprav mi je vroče. Še malo, pa bom spet v ujetništvu ,učilnici 8.B.
Slišim glasove izza zelenih vrat. Smeh. Papirji. Škripanje stola. Slisim tih glas učiteljice za angleščino ki se nekoliko potihne med glasove učencev.
Srce mi razbija, kot bi me hotelo spraviti v nezavest, še preden sploh vstopim. Kot da bi mi preprečeval da se podam v to grozo.
Naj potrkam ali ne?Naj kaj rečem ali ne?naj se opravičim za zamudo ali ne?Moj emisli se kar množijo in množijo...
Globoko vdihnem in odprem vrata.
V trenutku se vse glave obrnejo proti meni. nekateri na hitro, drugi z nasmeškom, tretji z izrazom sočutja.
Vsaka glava ,oči, pogled mi podari udarec v srce. Vsaka kretnja mi položi dodatni kamen na hrbet. Vsak njihov nasmeh je kot rez, vsaka beseda kot drobna opeka, ki se mi nabira na dnu želodca, dokler me ne začne dušiti.
V sebi me že tako tišči da se mi zid da bom le razpadla. Se kar sesedla. A ševedno me najbolj mori eno. Da ne bruham.
Poskušam vdihniti, toda zrak je težek kot svinec. V prsih me stiska, grlo peče.
Zdi se mi, kot da bi nekdo vzel mojo dušo in jo potopil v ledeno vodo.
Vsi se smejijo, hihitajo jaz pa tonem. Želim pobegniti a učiteljica me že pogleda
.
»Sofija, vse v redu? Si spet pozna,« reče rahlo strogo, a ne nesramno.
.»Ja, oprostite,« zašepetam in se usedem na svoj stol.
Nihče več ne govori z mano. Hihitanje se preneha, ljudje pozabijo. Ampak jez nebom pozabila.
Jaz le buljim v mizo.
Papir pred menoj se mi zdi kot sneg — bel, hladen, prazen. Tak kot moje počutje. Čutim, kako se mi srce umirja, a ne popolnoma.
Na trenutke mi postane vroče, potem spet mrzlo.
Ko zvonec zazvoni, vsi planejo ven. Jaz počakam, da odidejo.
Solze mi rinejo izza vek, prosim jih, naj ostanejo skrite, potlačene nekje globoko, a me ne ubogajo.
Tako je tudi z življenjem — kolikokrat ga prosiš, naj se ustavi, naj te vsaj za trenutek pusti pri miru... pa te vedno znova potisne čez rob in prizadane.
Rada bi kričala, pa ne gre.
Rada bi izginila, pa ne znam
Rada bi jokala, pa nesmem.
-------
OMGG RATAL MI JE....tko mal bl bedn delček amappk pac ja eden od težkih dneh sofijinega lajfa haha....
Upam da vam je kulll bom probala zdej bl redno objavlat upammm hahahah
drzim pesti da vam je vsec rada vas mammmmmm
loomyy
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nimam besed, preprosto nimam besed:heartpulse:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
suprr jee Loo <333
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
DDDDDD-BBBEEESSSTTT!!!!!!:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
0
Moj odgovor:
hancii
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
PRESPANJE PRI FANTU
hej..imam fanta 4 mesece in moji starsi so ga spoznali in js njegove...mela sva tut spolni odnos pred kksnim mesecem in to moji starsi vejo (bil je moj 1.)..problem je da men starsi ne pustijo prespanja pri njemu al pa pr men..govorijo da je prehitr in da ni potrebe da bi prespala..js bi iskreno rada sam dlje casa bla z njemu tojeto ampak me to ful mot da mi ne pustijo kr njemu seveda pustijo..letos bom stara 17 on pa 18...kdaj so vam pustili prespati? kako ste jih prepricali? a mate kksn nasvet kako jih prepricat? hvala za vse odg...
Vprašanje
Kako bi ocenil/a letošnje teme za Ti&jaz?
So zelo zanimive in aktualne.
(45)
Nekatere so mi všeč, ne pa vse.
(60)
Ne preberem Ti&jaz.
(18)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
ooooo kako lepoo:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:






Zgodba o prijateljstvu