Ure se vlečejo kot rimska cesta v vesolju. Vsaka sekunda se zdi kot več let.
Zvonec za malico pa prebije tišino in pot po tej dolgi cesti. Učenci se poženejo iz učilnice, kot bi jih nekdo izpustil iz kletke . Vsi tečejo proti jedilnici, smeh in glasovi se odbijajo od hodnikov v moja velika ušesa. Učiteljica kriči
»V vrsto! Počakajte!
Vendar njenih paničnih krikov nesliši nihče razen mene.
Jaz hodim počasi, kot da zavlačujem in čakam na neko odrešitev. Vsak korak mi je težji. Kot da svoje noge vlečem za sabo.

V trebuhu mi nekaj zabrbota. Kot da me moj trebuh prosi da mu prizanesem. Kruli in kruli , ne prvič danes. Že pri prvi uri me je lakota grizla od znotraj, zdaj pa se bo kmalu pregrizla čez želodec in pobegnila na prostost.
Ko stopim v jedilnico, me zadane vonj po toplem kruhu. Sladek, domač, prijeten — a zame smrtonosen. Vonj se mi zatakne v grlu in takoj dobim občutk tesnobe. A obdaja me lakota .Kar mi je všeč. Všeč mi je občutek ko ti ni slabo. A težko se je boriti proti svojemu želodcu. Le čakam ali bodo zmagale misli ali želodec?.
»Samo majhen grižljaj,« mi šepeta nekaj v meni.
»Ne, potem ti bo slabo,« odvrne drug glas.
Ta prepir v moji glavi se nikoli ne konča.

Zadane me vročina. Vsi nekaj jedo, jaz pa samo stojim .

Saj sem lačna. Res sem. Ampak… če bom jedla, kaj če mi bo slabo? Nesmem tvegati. Tu gre za življenje ali smrt. …
Mislim da »misli« vodijo 1: 0 upam da se želodec nebo upiral.
Nato me prešine misel da bo preveč čudno izgledalo če samo stojim tam.
Vzamem pladenj, kot vsi drugi da nebi izpadlo čudno. Roke se mi tresejo. Na njem kos kruha. Samo kruh. Gledam ga, kot bi bil sovražnik.
Sedem nekam za mizo, kjer ni nikogar. Vsi drugi že klepetajo, jaz pa buljim v tisti košček testa, kot da bo vsak čas oživel. Kot da me bo umoril in spravil v grob.

Nekaj minut samo strmim vanj. V glavi štejem, kolikokrat sem se zaradi hrane počutila slabo. 1,7 ,20? prelike številke so to. A želodec spet zmaguje. Spet se Vname prepir. Misli ali želodec kdo bo zmagal?
»Pojej!«
»Ne pojej!«
»Pojej!«
»Ne pojej!!!!«
Mi odmeva v glavi.
Potem pa... ga zgrabim.
En majhen grižljaj. Samo toliko, da se prepričam, da sem še človek.
Zagrizem vanj. Sladkast okus se mi stopi v ustih.
Okus je topel, prijeten, skoraj varnosten. A že trenutek kasneje mi srce začne razbijati. Že trenutek za tem mi je tako žal.Že trenutek za tem sem tako jezna nase.
Grlo se mi stisne, zrak postane gost. Pogledam okoli sebe in v ustih čutim ta prekleti kruh.

»Ne bo ti nič. Samo kruh je. Navaden kruh,« si ponavljam, a telo me ne posluša.
Karnaenkrat se mi svet zamaje in prešine me ogroma misel da morem stran od tod. Ustanem poskusim biti neopazna a okoli sebe vidim oči ki strmijo vame. Odhitim do stranišča. Zaloputnem vrata. Grižljaj kruha je ševedno v ustih.

Potegnem enega od robčkov nad umivalnikom in ga odvijem ... nežno, previdno... izpljunem vanj tisti majhen košček kruha.
Zavijem ga, kot bi zakopavala skrivnost. Srce mi bije do neba.

Stojim tam, gledam robček, in mi gre na jok.
»Kaj je narobe z mano?« zašepetam. S «Zakj vsi ostali lahko normalno živijo?«
Lakota me boli, a še bolj me boli, ker sem preveč prestrašena, da bi živela normalno.
Ni zmagal ne želodec ne misli. Kjer se prepirata dva tretiji dobiček ima. Tokrat je zmago povedel STRAH.




..............

NOV DELCEK.Zdej mkrm mal pohitrittttt.

Mal me je strah da zgodbe ne bom mogla dokoncat do konca festivala:grimacing:


rada vas mam upam da vam je bil vsecc:hugging: