uživajte v branjuu<3
~~
»Selite?« negotova ponovim.
»Ja,« zamrmra Andrej in spet pogleda v tla.
»Kam?«
»V sosednje mesto, obljubim, da se bomo vrnili, mami je rekla, da le začasno,«
On me hoče pomoriti, a me ne more v očeh se mi nabirajo solze in iskri bes. *i*Zakaj mi ni prej povedal?*i*
»Pisal ti bom, in poklical te bom vsak dan. Obljubim. Saj smo vendar prijatelji, midva sva prijatelja.«
»Vrnil se boš…«
»Ja, Izi,«
Potem sem stekla v hišo. Nisem več čutila prstov na roki, imela sem ledene roke. Zeblo me je, a v tistem šoku, ko sem izvedela mi ni bilo mar za ozeblino. V glavi sem si cel čas ponavljala, da se bo vrnil, da bo mi pisal…
Naslednji dan je bil, dan njegovega odhoda.
Stala sva zunaj na našem dvorišču.
Oba sva bila žalostna, s solznimi očmi sva zrla drug v drugega.
Zaslišala se je avtomobilska troblja.
»To je torej slovo,« je s tresočim glasom dejal on.
»Ne pozabi me,« sem rekla s solznimi očmi.
»Ne bom, pisal ti bom in poklicala se bova vsak dan. In vrnil se bom.«
»Obljubiš?«
»Obljubim.« Objela sem ga, še zadnjič sem vdihnila njegov vonj. Potem se je on odpravil z tihimi koraki, ki so odzvanjali ko je prečkal kup listja.
Takrat sem čakala, da se je avto odpeljal. Pomahala sem mu, potem pa sem opazovala drevesa. Vsa so bila že gola, brez listov, listje so zdaj ležali na tleh. Ki so bila obarvana v rjavo, rdečo, oranžno in rumeno barvo. Naenkrat se počutim kot drevo, kot, da so mi odpadli vsi listje, kot, da je Andrej bil list, ki je odpadel. Ko je odšel sem izgubila več kot list, izgubila sem njega čeprav sem vedela, da je on govoril drugače.
Na sliki, ki jo pravkar gledam sva midva, tik pred njegovim odhodom. Strmim v sliko, trinajst letna jaz in on. Začetek osmega razreda. Obljubil je, da bo poklical, da mi bo pisal in, da ne bo pozabil na nas, ampak je. Tisto leto je bilo čudno, Andrej je odšel, in mi brez Andreja nismo bili brez isti.
Na začetku sem bila jezna na njega, parkrat sem še ga poklicala, ampak ni vzdignil klica. Potem sem tudi jaz odnehala, nehala sem ga klicati, mu pisati in s časoma sem pozabila na njega. Potrebovala sem veliko časa, da sem pozabila, a sem ga pozabila, zame je postal spomin. Najhujše od vsega pa mi je tisto leto bilo to, da ga ni bilo, ko sem potrebovala soseda in prijatelja. Najbolj žalosten trenutek pa je bil, ko sem se začela zavedati, da oseba, ki ti je dala najlepše spomine, postane spomin.
Na ostalih slikah, ki so še na steni smo mi, ali pa majhen Andrej s starši, na eni sva midva, kot otroka kako se voziva s kolesi… Vse so tako lepe, na vseh izgledamo tako sreči. *i*Kaj se je zgodilo z nami?*i*
Potem pogledam največjo sliko na steni. Na njen nisem ne jaz, ne Mila, ne Luka, temveč dekle. Punca, ki je popolna. Ima najlepše rjave lase, ki sem jih kdaj videla, popoln nasmeh iz katerega se lesketajo njeni beli zobje. Ima prečudovito kožo. Njene modre oči pa gledajo izpod njenih lepih dolgih trepalnic.
Sliko vzamem v svoje roke, jo obrnem in preberem sporočilo.
*i*Lepo obletnico,
Lea <3 *i*

Slika mi zdrsi iz rok, okvir se zlomi in stekleni koški se razletijo po tleh. Stopim korak nazaj in se pri tem spotaknem čez preprogo.
Sklonim se, da bi pobrala koške stekla, a me nekaj ustavi. Tako so lepi, koški stekli se svetlikajo v sončni svetlobi, ki pronica skozi okno. To me zaboli, kako je lahko nekaj še vedno tako lepo, čeprav je zlomljeno.
Zaslišim ključe v vratih, kako se ti dvakrat obrnejo in vrata se odprejo.
»Fak,« zašepetam in začnem hitreje pobirati koške stekla, pri tem se urežem.
Kapljica krvi mi je pritekla iz prsta, a ta postaja vse močnejša in kri mi začne liti in prsta.
»Fak, fak, fak,« ponavljam in si ližem prst, da bi zaustavila kri, pri tem pa še zmeraj pobiram steklo. Koraki se mi približujejo, naenkrat pa pred sabo zagledam Andreja.
Vidim kako njegov nasmešek zbledi, takoj v trenutku ko opazi zlomljeno sliko. Je jezen? Iz njegovega obraza, ne morem nič razbrati, vem samo to, da je sled veselja izginila iz njegovega obraza.
»Bila je nesreča, padla mi je iz rok. O-oprosti,« rečem in pogled mi zdrsi proti tlom. Na tleh leži njena slika, v glavi imam scenarij, kako bi sliko vzela v roke. Jo raztrgala na majhne koške in majhne koške na še manjše, tako, da ne bi ostalo več nič od slike in nič od Lee. Da bi bili na steni le mi prijatelji, brez te tujke, na katero sem preveč ljubosumna.
Ampak se zadržim in svoje misli, pustim v moji glavi, da se počasi razpršijo po moji glavi in da tega ne storim.
Andrej se skloni, da bi mi pomagal pobrati koške, potem pa tudi on uzre sliko, stegnem roko in poberem košček stekla. On opazi mojo kri, ki počasi curlja iz prsta.
»A si se urez-« prekinem ga,
»Ne, v redu sem.« V tišini začnem pobirati koške stekla, enega za drugim. Tišina pa mu ubija, je tiha, pretiha, skoraj slišim bitje svojega srca.
Andrej pogleda spet na sliko, v očeh mu preberem kako jo hoče pobrati in jo položiti nazaj na steno, a tega ne naredi. Čez čas zaslišim njegov raskav globok glas: »Lea.«
»Torej Lea,« ponovim jaz. »Lepo obletnico,« dodam jaz z grenkim nasmeškom in zvenim bolj ranjeno, kot, bi želela.
On dvigne pogled: »Izi, ne, ni to kar misliš.«
Iz mene pride preveč sarkastični glas: »Ah, res? Kaj pa mislim? Da imaš novo življenje, nove ljudi novo punco. Mi pa smo zate postali nepomembni, in nočeš, da se jaz spet ponovno vklapljam in prikazujem v tvojem popolnem življenju?«