samo tak da bote razumeli lol
pač prvo še kao Izabela govori. Pol pa se obrne na to, da začnem pisat Andrejevo življenje...
Uživajte v branju
~~~
Za trenutek oba molčiva, v njegovim očeh razberem kanček obžalovanja, v meni pa spet vre jeza. Spet tisti znan občutek, ko sem preveč jezna, ko imam preveč želje, volje ali pa energije, da bi se kregala.
Andrej roko spet položi na zatilje, spet ta njegov gib, ki ga dela vedno ko je živčen.
»Jaz… in Lea sva par,« te besede me zadenejo bolj, kot sem si hotela priznati.
»In nas, mene, Luka in Milo si odrezal iz življenja. Zdaj imaš novo *i*popolno*i* življenje brez nas.« Besedo *i*popolno*i* namerno izrečem skoti stisnjene zobe.
»Odgovori na vprašanje, samo z ja ali pa ne. Smo še ti sploh pomembni?«
»Ja, ampak…« Vedno more biti ampak, zadržim svoj naval jeze in prisluhnem, kaj še bo povedal z tem ampak-om. »Ampak, vsi smo se spremenili,«
Takrat ne zdržim več: »Oh, ja spremenili smo se. In kaj to pomeni, da nas preprosto izbrišeš iz življenja, ker smo drugačni?«
»Ni tako, samo«
»Samo kaj? Kaj je Andrej?!« moj glas je preveč jezen, v njem nihajo vsa moja čustva in zaredi tega se mi glas trese.
»Lažje je iti naprej brez nas, se motim? Odrezal si nas.«
»Ampak nisem te hotel odrezati. Nisem vas hotel.«
Skoraj posmehljivo rečem: »Ampak si nas.«
Poberem sliko iz tal in mu pred nosom pomaham z njo: »Ampak hej, zdaj imaš nekaj lepšega, nekaj popolnega,« v glavi si sestavim besede, ki upam, da ga bojo prizadele, da bo občutil, kako je če te nekdo zapusti. »Lepo obletnico,« grenko se nasmejim »škoda, da se nikoli nisi spomnil na našo obletnico.«
On poskusi z mehkejšim tonom glasu, kot, da misli, da bo s tem omilim situacijo: »Ne govori tako.«
»Kako?«
»Kot, da sem te izdal.«
Zasmejim se, kratko brez sledu veselja: » A me nisi?«
Sobo spet zajeme tišina, tista pri kateri slišim bitje svojega srca. Stopim mimo njega, vse do vhodnih vrat. Roko položim na kljuko, mrzla kovina mi po telesu pošlje mravljince.
»Izi, počakaj,« reče z utajenim glasom.
»Ne,« premolknem in čez čas odprem vrata. »Naj ti bom jaz še ena stvar na katero, lahko spet pozabiš.«
S temi besedami zaprem vrata za seboj. Stojim zunaj na hodniku, naslonim se na vrata. Kam naj grem? K Mili ne morem, preveliko breme bom, poleg tega je ona cela neka bolna. K Luku? Ne, oni z mamo imajo premalo stanovanje. Nikamor ne morem. Naslonjena sem na vrata ter premišljujem.
Potem zaslišim, kako se nekaj razbije. Steklo. Stekleni koški se razletijo po tleh v stanovanju. Potem zaslišim preklinjanje in spet metanje nečesa po tleh. V stanovanju je hrup, mene pa od njega ločujejo le ena vrata.
Andrej je jezen.

****

Diham hitreje, jeza pa me nadzoruje. Najprej pogledam sliko Lee, s katero mi je Izabela mahala pred očmi. Leina slika na tleh, razbiti drobci stekla in ostal sem sam. Moral bi steči za Izabelo, ampak nisem. Stisnem čeljust, zagledam sliko naju z Izabelo. Brez premisleka vzamem sliko iz stene in jo vržem na tla. Okvir poči, steklo se razleti. Hitro diham in opazujem, kaj sem naredil, pred očmi se mi bliska bes. Vzamem drugo sliko na kateri je samo Izabela, najmanjša slika na steni. S silovitim gibom pograbim sliko in jo s vso silo zalučam ob tla. Zvok razbitega stekla mi odmeva v ušesih.
Za trenutek le obstojim, ogledujem si zdaj prazne stene, katere so prej krasile naše slike.
Steklo je na tleh, a se ne zmenim zanj. Dovolj mi je vsega.
»Prekleti idioti ste, jaz pa sem vas imel za prijatelje,« ob tem vzamem še zadnjo sliko. Tisto na kateri smo vsi, jaz, Izi, Mila in Luka. Dan valete. Brez premisleka jo vržem po tleh.
Zdaj so stene prazne, na njih so še le slike mene in Lee.
Grem do kavča in se vržem nanj. Primem se za glavo, prsti mi drsijo čez lase. V tistem se končno začnem zavedati, kaj sem storil.
Ni bila kriva ne Izi, ne Lea, nihče, jaz sem tisti ki je vse pokvaril. Že spet. Zdaj spoznam da sem vse uničil. V grlu začutim cmok. Spoznam, da je občutek, ki me zdaj preplavlja le žalost. Nič več razbijanja, kletja ali drtja le jaz, sam s sabo v tišini.
Tišina. V stanovanju se sliši le tiktakanje ure.
Tik-tak, tik-tak…
Tik-tak…
Pogledam skozi okno. Pred mojim blokom vidim Leo, kako se ravno odpravlja proti meni.