evo pa mate spet za lahko noč lol
~~

V njegovih očeh opazim krivdo, ravno kar sem razdrla celo življenje dolgo prijateljstvo. Sem prav storila? Bo se on opravičil?
Nekaj minut za tem, še strmim v njega, čakam opravičilo, ali vsaj zadnje besede. A nič od tega ne dobim. Potem samo prhnem in rečem: »Ne prepoznam te več,« in s temi besedami zapustim kuhinjo, s temi besedami zapustim petnajst letno prijateljstvo. Je bilo vredno?
Stopam iz kuhinje, za sabo zaprem vrata, kot, da zapiram eno poglavje svojega življenja. Ne obrnem se nazaj, ni zadnjega pogleda. Morda Andrej sploh ni obupan, morda je znotraj vesel, da se me je znebil, da se je znebil bremena. Stopim iz hiše, vdihnem svež zrak. Veter, ki mi zapiha skozi lase in mi jih razmrši, prinaša spremembe.

Minil je teden, dan za dnem, ki so se vlekli v neskončnost. Vsaka minuta, je bila mučna, vsaka ura me je spominjala, na to, da sem izgubila prijatelja. Mila še vedno sedi poleg mene in spet kašlja. Samo Andrej ve, za moje doma. In mislim, da jima je povedal, drugače me Mila in Luka ne bi gledala tako. Skrbi me za Milo, cel čas kašlja, to ni več normalno. Cela je shujšana, skoraj posušena, njen nasmeh pa je zbledel. Samo to še mi manjka, da jo izgubim, ne, da jo izgubim kot prijateljico, ampak, da jo izgubim za vedno.
Čez dni preprosto padem iz starega ritma iz starih navad. Vse mi je novo, neznano. Strah me je in skrbi me. Ne smem si dopustiti, da izgubim še Milo in Luka, ki sta ostala.
In ko minevajo dnevi, se zavem, da brez Andreja ni enako, del mene mi manjka. Kot, da je zdaj zakopan, nekje pod vsemi mojimi skrbi, in po tihem si želim, da bi bilo spet vse normalno. Da bi naš smeh odmeval, da bi se končalo kreganje.
Luka se prisiljeno smeji, medtem, ko gleda Milo, kako počasi umira. Vem, da je nekaj narobe in ne vem, kako dolgo še bo ostala. Preprosto morem nekaj narediti, morem združiti vse nas spet nazaj skupaj. Nas popeljati na zadnjo poglavje našega prijateljstva. Pa mi bo uspelo? V to dvomim, saj sem preveč preponosna, da bi se šla opravičit. Končno se počutim, da imam lahko nekakšno moč, da lahko delim svoje mnenje. In z opravičilom, do Andreja mi občutek pravi, da bom potem spet tista, ki molči.
Ne bom se opravičila zase, ampak za Milo, za nas.

Odkorakam iz šole. V glavi si še zadnjič ponavljam opravičilo. Še zadnjič se bom ozrla proti 'domu', šla bom domov in se poslovila, od staršev. V pismu, ki ga trdno stiskam v roki, bom povedala vse. Še en teden in bom polnoletna, nič mi več ne bosta več morala narediti. Še en teden in konec bo vsega, konec bo osemnajst let dolgih muk.
Čeprav, me bo življenje peljalo na boljšo pot, me ob enem stiska v trebuhu. Vseeno je bilo nekaj majhnih, trenutkov, ki so mi bili pri srcu. Težko bom zapustila svojo sobo. Hišo poznam do potankosti, vsak dan sem jo čistila, poznam vsak skriti predalček, vsak kot, v katerem bi se lahko skrival prah. Roke se mi potijo, preprosto sem preveč živčna.
Iz žepa vzamem ključe, poiščem pravega in z dvema zasukoma se vrata odprejo. Roko položim na kovinsko kljuko, mrzla je in to mi požene mravljice po telesu, mrzla kovina miri moje potne in tople roke. Še zadnjič rečem sama sebi.
Globoko vdihnem mrzel zrak in odprem vrata. Danes mame ni doma, šla je v trgovino.
Na hladilniku me čaka listek: šla sem v trgovino, pospravi hišo in naredi kosilo
Posmehnem se zapisu: »Misli si,« rečem sama pri sebi. Naenkrat hiša postane prevelika, le moj dih in odmev korakov me vračata v realnost. Ne bom več čistila, ne bom kuhala.
Usedem se na kuhinjski stol, na mizo dam list, ki ga skrbno zavijem v kuverto.