Preberem pismo:
*i*Draga mama in oče,
najprej vama morem povedati, da sploh nista draga, nikoli nista bila, vedno sta me le mučila. Ker sem bila za vaju vedno le deklica, ki se je zgodila 'ponesreči'.
Čeprav, sta mi morda celo malo ljuba, a nimam vaju rada. V primerjavi z mojimi prijatelji, vaju sploh nimam rada.
Oni so bili vse, kar sem potrebovala, medtem, ko sta vidva bila pijana. Ja, vem, da se zdaj spogledujeta in sprašujeta, kateri prijatelji. Imam prijatelje, vidva bi vedela, če bi vprašala. Če bi vaju, kdaj zanimalo kaj o meni bi vprašala.
A nista, vedno sem bila deklica, ki je čistila vajino hišo, vama dajala svojo štipendijo, ki sta jo uporabila za alkohol.
In zdaj me ni več strah, upam si povedati na glas. Moji prijatelji, so mi dali moč, dali so mi način, da se lahko izrazim, da lahko povem svoje mnenj.
Obstajajo tudi trenutki, ko se mi je zazdelo, da me imata zares rada. Ampak vidva se jih očitno ne spomnita, jaz pa se jih. Spomnim se, ko smo se enkrat kartali, takrat sem se res počutila, kot, da smo družina. Smejali smo se, čeprav sem bila majhna in je to kakšnih 10 let nazaj, se spomnim, ker mi je nekaj pomenilo. A vidva se ne spomnita in ne iščita me. Nisem več vajina, nikoli nisem zares bila, a zdaj lahko grem. Lahko vaju prijavim. Ne grozim vama, le opozarjam vaju.
Če me bosta potem hotela nazaj, se spomnita, kaj sta naredila sploh kdaj za mene. Da vama ne bo pretežko razmišljati, vama, jaz kar zdaj povem: nič. Nikoli nista nič naredila zame, niti toliko časa nista imela, da bi prišla na mojo valeto. Nič ne veta o mojem življenju, ne poznata me. Zame sta vidva le neznanca, katera sta bila del mojega življenja osemnajst let. A zdaj se bo vse spremenilo.
Vsako pismo se konča z rada vaju imam. Ampak ne bom pisala laži. Sploh pa si ne zaslužita teh besed.
~ Izabela*i*
Pismo zložim nazaj v ovojnico, kot, da bi s tem dejanjem stisnila vse svoje misli v kuverto. Preden se odpravim, morem storiti še nekaj. Če spreminjam svoje življenje, morem spremeniti tudi sebe. S tihimi koraki, se povzpnem po stopnicah, po hodniku vse do kopalnice. Odprem vrata, bele ploščice na steni in po tleh me za trenutek zaslepijo. Vsa ta belina. Potem stopim pred umivalnik, nahrbtnik položim na umivalnik. Najprej s tresočimi rokami iz nahrbtnika vzamem škarje. S počasnimi a tudi odločnimi gibi, primem pramen las. Lase še nekaj časa, stiskam in gladim med prsti potem pa škarje primem močneje in začnem rezati. Moji dolgi ravni svetlo rjavi lasje, se krajšajo.
In krajšajo,
krajšajo…
V ogledalu, opazim svojo novo podobo. Sem to res jaz? Ja. Takšna sem ves čas bila, a sem se po nepotrebnem skrivala. Zdaj sem drugačna, boljša oseba sem postala.
Moji lasje, mi zdaj segajo do ramen, svetlo rjave lase, bom pobarvala. Ne morem se spremeniti le naspol. Lasje imajo spomine, ki se jih morem znebiti. Prevečkrat sem trpela, prevečkrat sem občutila kakšen je občutek, ko te nekdo iz jezen in maščevanje potegne za lase.
Moji svetlo rjavi lasje, ležijo po kopalnici, v rokah pa držim barvo za lase. To bo to, rdečkasto rjava barva, kostanja. Ta mi menda prestoji, vsaj tako mi je rekla prodajalka.
Snamem si uhane, težka kovina, je mrzla ko jo snamem, najprej en uhan in naposled še drugi. Uhana skrbno pospravim na poličko, saj mi jih je podarila Mila. Tisti rojstni dan, ko sem jih dobila je bil najboljši…
~~~~
hvala če ste prebrali pa nočko <3
*i*Draga mama in oče,
najprej vama morem povedati, da sploh nista draga, nikoli nista bila, vedno sta me le mučila. Ker sem bila za vaju vedno le deklica, ki se je zgodila 'ponesreči'.
Čeprav, sta mi morda celo malo ljuba, a nimam vaju rada. V primerjavi z mojimi prijatelji, vaju sploh nimam rada.
Oni so bili vse, kar sem potrebovala, medtem, ko sta vidva bila pijana. Ja, vem, da se zdaj spogledujeta in sprašujeta, kateri prijatelji. Imam prijatelje, vidva bi vedela, če bi vprašala. Če bi vaju, kdaj zanimalo kaj o meni bi vprašala.
A nista, vedno sem bila deklica, ki je čistila vajino hišo, vama dajala svojo štipendijo, ki sta jo uporabila za alkohol.
In zdaj me ni več strah, upam si povedati na glas. Moji prijatelji, so mi dali moč, dali so mi način, da se lahko izrazim, da lahko povem svoje mnenj.
Obstajajo tudi trenutki, ko se mi je zazdelo, da me imata zares rada. Ampak vidva se jih očitno ne spomnita, jaz pa se jih. Spomnim se, ko smo se enkrat kartali, takrat sem se res počutila, kot, da smo družina. Smejali smo se, čeprav sem bila majhna in je to kakšnih 10 let nazaj, se spomnim, ker mi je nekaj pomenilo. A vidva se ne spomnita in ne iščita me. Nisem več vajina, nikoli nisem zares bila, a zdaj lahko grem. Lahko vaju prijavim. Ne grozim vama, le opozarjam vaju.
Če me bosta potem hotela nazaj, se spomnita, kaj sta naredila sploh kdaj za mene. Da vama ne bo pretežko razmišljati, vama, jaz kar zdaj povem: nič. Nikoli nista nič naredila zame, niti toliko časa nista imela, da bi prišla na mojo valeto. Nič ne veta o mojem življenju, ne poznata me. Zame sta vidva le neznanca, katera sta bila del mojega življenja osemnajst let. A zdaj se bo vse spremenilo.
Vsako pismo se konča z rada vaju imam. Ampak ne bom pisala laži. Sploh pa si ne zaslužita teh besed.
~ Izabela*i*
Pismo zložim nazaj v ovojnico, kot, da bi s tem dejanjem stisnila vse svoje misli v kuverto. Preden se odpravim, morem storiti še nekaj. Če spreminjam svoje življenje, morem spremeniti tudi sebe. S tihimi koraki, se povzpnem po stopnicah, po hodniku vse do kopalnice. Odprem vrata, bele ploščice na steni in po tleh me za trenutek zaslepijo. Vsa ta belina. Potem stopim pred umivalnik, nahrbtnik položim na umivalnik. Najprej s tresočimi rokami iz nahrbtnika vzamem škarje. S počasnimi a tudi odločnimi gibi, primem pramen las. Lase še nekaj časa, stiskam in gladim med prsti potem pa škarje primem močneje in začnem rezati. Moji dolgi ravni svetlo rjavi lasje, se krajšajo.
In krajšajo,
krajšajo…
V ogledalu, opazim svojo novo podobo. Sem to res jaz? Ja. Takšna sem ves čas bila, a sem se po nepotrebnem skrivala. Zdaj sem drugačna, boljša oseba sem postala.
Moji lasje, mi zdaj segajo do ramen, svetlo rjave lase, bom pobarvala. Ne morem se spremeniti le naspol. Lasje imajo spomine, ki se jih morem znebiti. Prevečkrat sem trpela, prevečkrat sem občutila kakšen je občutek, ko te nekdo iz jezen in maščevanje potegne za lase.
Moji svetlo rjavi lasje, ležijo po kopalnici, v rokah pa držim barvo za lase. To bo to, rdečkasto rjava barva, kostanja. Ta mi menda prestoji, vsaj tako mi je rekla prodajalka.
Snamem si uhane, težka kovina, je mrzla ko jo snamem, najprej en uhan in naposled še drugi. Uhana skrbno pospravim na poličko, saj mi jih je podarila Mila. Tisti rojstni dan, ko sem jih dobila je bil najboljši…
~~~~
hvala če ste prebrali pa nočko <3
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
1
Moj odgovor:
Bonboncek
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Gim zelimlje
hejj,
a hodi kdo od vas na gim zelimlje? a mi opise kdo na hitro? sem pa vidla ze nekaj prejsnjih objavic. a je tezka? kako je v 1.letniku? a je ful bl zahtevno kot 9.r?
a hodi kdo od vas na gim zelimlje? a mi opise kdo na hitro? sem pa vidla ze nekaj prejsnjih objavic. a je tezka? kako je v 1.letniku? a je ful bl zahtevno kot 9.r?






Zgodba o prijateljstvu