tadammm pa nočko <3
~~~
…Bilo je dve leti nazaj, bil je moj šestnajsti rojstni dan. To je bil dan, kot iz mojih sanj. Prijatelji so me počakali pred šolo, ko smo končali s poukom, so mi rekli, da imajo presenečenje za mene. Slepo so me vodili do gozda, še zdaj se spomnim kako sem se močno oklepala Andrejeve roke, da ne bi padla, medtem ko sem imela okoli oči zavezano prevezo.
Spomnim se jesenskega vonja, šumenja lista pod nogami, vetra, ki je zibal drevesa.
Prevezo so mi sneli iz oči, sončni žarki, ki so osvetljevali jaso so me zarezali v oči. Na obraz, pa se mi je narisal nasmeh. Bila je miza, polna borovničevih kolačkov, ki jih imam najrajši. Po drevesih so bili zavezani baloni. Pogled pa se mi je zapičil v Milo, ki je v roki držala majhno škatlico. Škatlica je bila zavita v pisan ovijalni papir, na njej pa je bila ogromna modra pentlja.
»Vse najboljšeeeee, Izi!« Mila je prišla, do mene in me objela, podala mi je darilce. S tresočimi prsti, sem prijela za konec pentlje in sem jo razvezala. Previdno sem odprla škatlico. V očeh so se mi pojavile solze: »Hvala, hvala, tako lepi so,« previdno sem si nataknila srebrne uhane.
»Malenkost, saj veš, da si zaslužiš, radi te imamo,« je vskočil Andrej in začel pogovor.
Luka se je namuznil in zamrmral: »Ja, vsi te imamo radi ampak nekdo te ima še bolj rad,« njegove oči so bile uprte v Andreja. Andrej pa ni rekel niti besede, Luka je mislil, da nisem slišala, a sem slišala. Čeprav sem se delala, da nisem.
To je bil prvi rojstni dan, ki sem ga praznovala poleg ljudi, ki jih imam rada. In solze so mi tekle, ampak ne tiste tihe prestrašene solze, temveč solze sreče.
Spet s pogledom ošinem uhane, spomnim se rojstnega dneva. Spomnim se najinega prepira z Andrejem. V mojo glavo pride, le ena misel: *i* izgubila sem ga*i*
Ampak ne nisem ga, nič še ni izgubljeno, vse lahko popravim. Barvo za lase začnem s čopičem nanašati, na lase. Sama pri sebi si govorim: »Adijo stara jaz. Tu je nova Izabelaaa,« pri barvanju las, se zabavam, kot še se nisem v tej kopalnici. Po navadi, sem hodila v kopalnico zajokana, ter si na udarce dejala, mokre obkladke. Ampak tokrat je drugače, nisem več ista, nisem več tista javkajoča Izi.
Zdaj pa čakanje, moram počakati, da se barva prime. Medtem pa bom, pometla svoje stare svetlo rjave lase, ki so po kopalnici. Lase dam na kup, ta čas se mi barva posuši. Zdaj si še le umijem lase, potem zapustim to luknjo, imenovano dom za vedno.
Topla voda, mi steče po glavi, odvečna barva se pa spira, ter s tem obarva vodo. Lase zavijem v brisačo. Čez nekaj časa, odvijem brisačo iz glave.
Iz mojih kostanjevih rdečo-rjavih las, kaplja voda. Kapljica, pade, ter mi steče po hrbtu. V roke vzamem sušilec za lase, ter nastavim temperaturo. Usmerim ga proti sebi in lasje mi zaplapolajo v vetriču, ki ga ustvarja fen. Topel zrak, piha v moje lase in jih suši.
Vzamem krtačo, s previdnim potegom počešem prvi pramen las, potem še drugega… In kmalu se počešem do konca.
Pogledam se v ogledalo, iz poličke zraven umivalnika vzamem uhane, ter si jih nataknem. Srebrni uhani, zdaj še bolj izstopajo in poudarijo moj videz, pod svetlobo luči se moji lasi lesketajo. Všeč so mi, všeč sem si.
Vzdihnem, podoba v ogledalu je drugačna. Še zadnjič si grem z roko čez lase, potem pa le vzamem svoj nahrbtnik. Še zadnjič si ogledam kopalnico, za seboj zaprem vrata. Prazen tih hodnik, sprehodim se do konca hodnika, do moje sobe. Zdaj je prazna, vse moje stvari imam že spakirane, zbledele stene ter uničen parket me spominjata na preteklost. Naposled zaprem vrata, sprehodim se po stopnicah. Moji koraki so tihi, ob enem pa nosijo težo. Ozrem se po pismu, ki je v ovojnici na kuhinjskem pultu.
Globoko zavzdihnem, še zadnjič se vpijem vonja, ki ga ima ta hiša. Ne bom se vrnila, nikoli več ne prestopim praga te hiše. Za seboj zaklenem hišo in s tem zaklenem vso preteklost, ne bom se vračala ne sem ne v spomine. S potovalko na rami, se odpravim k Andreju imam načrt, kako vse popravit.
~~~
…Bilo je dve leti nazaj, bil je moj šestnajsti rojstni dan. To je bil dan, kot iz mojih sanj. Prijatelji so me počakali pred šolo, ko smo končali s poukom, so mi rekli, da imajo presenečenje za mene. Slepo so me vodili do gozda, še zdaj se spomnim kako sem se močno oklepala Andrejeve roke, da ne bi padla, medtem ko sem imela okoli oči zavezano prevezo.
Spomnim se jesenskega vonja, šumenja lista pod nogami, vetra, ki je zibal drevesa.
Prevezo so mi sneli iz oči, sončni žarki, ki so osvetljevali jaso so me zarezali v oči. Na obraz, pa se mi je narisal nasmeh. Bila je miza, polna borovničevih kolačkov, ki jih imam najrajši. Po drevesih so bili zavezani baloni. Pogled pa se mi je zapičil v Milo, ki je v roki držala majhno škatlico. Škatlica je bila zavita v pisan ovijalni papir, na njej pa je bila ogromna modra pentlja.
»Vse najboljšeeeee, Izi!« Mila je prišla, do mene in me objela, podala mi je darilce. S tresočimi prsti, sem prijela za konec pentlje in sem jo razvezala. Previdno sem odprla škatlico. V očeh so se mi pojavile solze: »Hvala, hvala, tako lepi so,« previdno sem si nataknila srebrne uhane.
»Malenkost, saj veš, da si zaslužiš, radi te imamo,« je vskočil Andrej in začel pogovor.
Luka se je namuznil in zamrmral: »Ja, vsi te imamo radi ampak nekdo te ima še bolj rad,« njegove oči so bile uprte v Andreja. Andrej pa ni rekel niti besede, Luka je mislil, da nisem slišala, a sem slišala. Čeprav sem se delala, da nisem.
To je bil prvi rojstni dan, ki sem ga praznovala poleg ljudi, ki jih imam rada. In solze so mi tekle, ampak ne tiste tihe prestrašene solze, temveč solze sreče.
Spet s pogledom ošinem uhane, spomnim se rojstnega dneva. Spomnim se najinega prepira z Andrejem. V mojo glavo pride, le ena misel: *i* izgubila sem ga*i*
Ampak ne nisem ga, nič še ni izgubljeno, vse lahko popravim. Barvo za lase začnem s čopičem nanašati, na lase. Sama pri sebi si govorim: »Adijo stara jaz. Tu je nova Izabelaaa,« pri barvanju las, se zabavam, kot še se nisem v tej kopalnici. Po navadi, sem hodila v kopalnico zajokana, ter si na udarce dejala, mokre obkladke. Ampak tokrat je drugače, nisem več ista, nisem več tista javkajoča Izi.
Zdaj pa čakanje, moram počakati, da se barva prime. Medtem pa bom, pometla svoje stare svetlo rjave lase, ki so po kopalnici. Lase dam na kup, ta čas se mi barva posuši. Zdaj si še le umijem lase, potem zapustim to luknjo, imenovano dom za vedno.
Topla voda, mi steče po glavi, odvečna barva se pa spira, ter s tem obarva vodo. Lase zavijem v brisačo. Čez nekaj časa, odvijem brisačo iz glave.
Iz mojih kostanjevih rdečo-rjavih las, kaplja voda. Kapljica, pade, ter mi steče po hrbtu. V roke vzamem sušilec za lase, ter nastavim temperaturo. Usmerim ga proti sebi in lasje mi zaplapolajo v vetriču, ki ga ustvarja fen. Topel zrak, piha v moje lase in jih suši.
Vzamem krtačo, s previdnim potegom počešem prvi pramen las, potem še drugega… In kmalu se počešem do konca.
Pogledam se v ogledalo, iz poličke zraven umivalnika vzamem uhane, ter si jih nataknem. Srebrni uhani, zdaj še bolj izstopajo in poudarijo moj videz, pod svetlobo luči se moji lasi lesketajo. Všeč so mi, všeč sem si.
Vzdihnem, podoba v ogledalu je drugačna. Še zadnjič si grem z roko čez lase, potem pa le vzamem svoj nahrbtnik. Še zadnjič si ogledam kopalnico, za seboj zaprem vrata. Prazen tih hodnik, sprehodim se do konca hodnika, do moje sobe. Zdaj je prazna, vse moje stvari imam že spakirane, zbledele stene ter uničen parket me spominjata na preteklost. Naposled zaprem vrata, sprehodim se po stopnicah. Moji koraki so tihi, ob enem pa nosijo težo. Ozrem se po pismu, ki je v ovojnici na kuhinjskem pultu.
Globoko zavzdihnem, še zadnjič se vpijem vonja, ki ga ima ta hiša. Ne bom se vrnila, nikoli več ne prestopim praga te hiše. Za seboj zaklenem hišo in s tem zaklenem vso preteklost, ne bom se vračala ne sem ne v spomine. S potovalko na rami, se odpravim k Andreju imam načrt, kako vse popravit.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMG kak kulllll <3 Komaj cakam na naslednji del<3:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
jokam se
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sama doma
Sama sem doma moje mami in atija ni, sestra je en krožek končala že pred pol ure, pa starši vejo, da je tam in da jo morjo pobrat, me fuuuuuuul skrbi da se jim ni kej zgudil, nobenih kontaktov nimam razen babi k žvi zraven nas, pa je ni pa zravn ns žvijo tut moji bratranc pa sestrična pa njeni, sam tut njenih ni doma. nobenih kontaktov nimam, razen maminega outlooka k pa mal slabo dela, ni jih pa doma kakih 2 uri odkar sem jaz prišla dam, in zdej jokam. kva nej nardim






Zgodba o prijateljstvu