"Čakaj, čakaj, moja majhna Kay se je poljubljala s tistim Harrisonom?"
"Chloe, to ni najbolj pomemben del..."
"Uh, vedno sem mislila, da boš ti prvi katerega bo polju-"
"Chloe, prosim."
"Okej, okej nadaljuj."
----
Po še kakšnih desetih minutah razlaganja, ko sem končal pri Billu je samo globoko vzdihnila.
"Kaj še čakava potem? Pojdiva in vprašajva Billa kaj se dogaja," je rekla ter me potegnila na noge.
"Dobesedno sem še zmeraj v pižami Chloe,"
Namrgodeno me je pogledala.
"O moj bog, kaj še čakaš korenček,"
-----
Stisnjena pod dežnik sva se počasi prebijala do šole. Njen dežnik je bil majhen in bilo je težje kot sem mislil.
Z rahlim nasmehom sem opazoval Chloe in razmišljal o tem kako se je pravzaprav spremenila res le na zunaj, od znotraj pa je še vedno tista vztrajna, empatična in trmoglava Chloe. Videl je nisem že tri leta. Odkar smo bili stari trinajst. Takrat je k nam prihajala veliko pogosteje. Jaz, ona in Kay smo bili pravzaprav nerazdružljivi, potem pa tistega navadnega sončnega dne med poletnimi počitnicami, ko mi je priznala, da sem ji všeč. Chloe je bila zame vedno samo Kayina sestrična, moja najboljša prijateljica, jaz pa sem bil njen korenček, tako kot me je klicala že od majhnega. Verjetno lažem, če rečem, da ji takrat nisem zlomil srca.
Od takrat naprej sva midva izgubila stike, k nam ni prihajala več, samo za pomembnejše praznike in še takrat se nisva pogovarjala. Pravzaprav me je malenkost zlomilo.
Pogrešal sem jo.
In s tem, ko se je na vse zgodaj zjutraj prikazala pred mojo hišo sem bil pravzaprav pozitivno presenečen.
"Koliko časa pa boš ostala?"
Sem rekel.
"A nočeš, da sem tu?" se je zarežala in ogorčeno sem odkimal. "Saj se hecam. Ne vem, nisem razmišljala pravzaprav. Pri nas so še počitnice saj veš," prikimal sem, vedno je imela daljše počitnice od naju s Kay. "Tako, da ja, prišla sem malo obiskati svojo sestrično."
"A mene pa ne?"
Zarežala sva se.
"Ne vem. Še razmišljam."
Nenadoma sva ostala v tišini.
"Khm, glede tistega, pred tre-"
"Ne. Nehaj, prosim," malenkost se je zasmejala, ampak videl sem, da ji je neprijetno. "Jaz... nočem, da je med nama še zmeraj neprijetno korenček. Malenkost sem te pogrešala vsa ta tri leta. Priznam, da je bilo bedno, ker nisem vsaj dva meseca na leto poslušala tvojega filozofiranja."
Zasmejal sem se.
"Samo malenkost?"
"Okej, okej, pravzaprav zelo."
Boksnila me je v ramo in nenadoma sem bil res vesel, da je tu.
"Hej."
"Ja?"
"Vesel sem, ker si prišla. Ravno v pravem času, res."
"Saj veš, da vedno pridem v pravem času."
Pomežiknila mi je in nisem si mogel kaj, da se ne bi zasmejal. Ponovno. Ob njej se vedno nisem mogel nehati smejati.
In to mi je bilo vedno najbolj všeč pri njej.
-------
Končno sva bila pod streho šole, Chloe je otresala dežnik in si ogledovala mimoidoče učence, ki so se že zgrinjali v šolo.
Radovedno je opazovala učenca iz tretjega letnika in se mu nasmihala.
"Chloe. Resnost. Prosim."
"Ja no, tečnoba ena," je zamrmrala. "Kje je zdaj ta Bill?"
"Pridi z mano."
Prerivala sva se po hodnikih, nato gor po stopnicah, do konca hodnika in prišla do učilnice za biologijo.
Potrkal sem in šele zdaj sem se zavedal, da držim Chloe za roko.
Ne vem od kdaj se je to zgodilo a, ko sem jo pogledal je v roki držala le telefon in preverjala, če je Kay kaj odpisala, ter se ni zmenila za mojo mrzlo roko, ki je pritiskala ob njeno toplo.
Vrata so se odprla in ven je pogledal Bill.
"Ooo, James," nato je pogledal Chloe in najini roki, ki sta se stikali, "In..."
"Chloe."
Na široko se je nasmehnila.
"Živjo Chloe,"
Se je nasmehnil Bill ter me nekoliko navihano pogledal.
Odkašljal sem se.
"Kar pridita naprej."
Prikimal sem in s Chloe sva se zdrenjala v učilnico.
"Skratka, prišel si zaradi rezultatov vsebine tiste vrečke kajne?"
Prikimal sem in srce mi je malenkost razbijalo, a roka od Chloe je oddajala nežno toplino, ki me je pomirjala.
"No ja, skratka, mislim, da te je nekdo potegnil za nos," obadva s Chloe sva se odkašljala, "V vrečki ni bilo nič drugega kot navaden pesek."
"O-oprostite," se mi je zaletelo. "Pesek?"
Chloe je prhnila.
"Ne, ampak učitelj, to ne more biti res... Jaz... jaz..."
Zardel sem. Počutil sem se neumno.
"Je že v redu James. Vsi se kdaj zmotimo kajne?"
*i*Kaj?*i* To me je razjezilo.
"A lahko dobim kakšne izvide ali pa kaj..."
Bill je odkimal.
"Oprosti, nisem pomislil na to. Mislim saj mi vendar verjameš. Mogoče je bila kakšna potegavščina," je rekel in me potrepljal po rami. "Za kaj pa si pravzaprav mislil, da gre?"
"Mislim..."
Chloe mi je stisnila roko. Premočno.
"Nič."
Bill me je začudeno pogledal.
"Eh, pravzaprav res nič."
Pogledal sem Chloe in pomignila je, da pojdiva.
"Hvala za vse," sem rekel in še preden je uspel Bill karkoli reči odprl vrata in s Chloe naju že ni bilo več.
"Chloe jaz..."
"Hej, saj ti verjamem. Nekako so te tisti ljudje pretentali... Mogoče..."
Nisem je več poslušal.
*i*Pesek? Kakšen pesek?*i* To ne *i*more*i* biti res.
Nekaj... nekaj... je zelo naro-.
"James! Alo!"
Dvignil sem pogled in pogledal Chloe, ki je kazala proti vhodu šole
"Kay je tam!"
-----
Srce bi se mi skoraj ustavilo in še preden sem se zavedal me je Chloe vlekla za roko.
Takrat sem jo šele zares zagledal.
Stala je zraven Harrisona ter se sezuvala.
Videti je bila zelo utrujena. A hkrati sem lahko videl samo eno stran njenega obraza... druga...
Ko se je obrnila sem skoraj izgubil dih.
Na levem licu je imela brazgotino.
Videlo se je, da jo je želela prekriti s kakšnim korektorjem ampak jaz sem jo opazil. In to zelo. Njen obraz sem imel preučen do zadnje pikice in nekaj takega... nekaj takega.... nekaj se je moralo zgoditi. Nekaj hudega. Nekaj zelo slabega. Tudi Kay poleg mene je zajela sapo.
Naenkrat sva bila pri njej.
Nato naju je zagledala tudi ona in njen obraz se je pomračil, ošinila je najini roki ki sta se še *i*zmeraj*i* držali in nenadoma se je obrnila ter potegnila Harrisona za roko.
"Kay!"
Je zakričala Chloe tako, da se je nekaj ljudi obrnilo okoli.
Tudi ona se je obrnila in njene oči so bile polne solz. Ustavila se je.
"Kay, Kay, o moja Kay," je zastokala Chloe ter se dotaknila brazgotine na njenem licu.
Kay je pogoltnila solze ter ji odmaknila roko.
"Ne. N-ne dotikaj se me."
Nato je pogledala mene.
"In kaj ti počneš tukaj? Nočem te več videti. Povedala sem ti."
Hotel sem ji zabrusiti sto stvari o temu, da ne bom nehal hoditi v šolo zaradi nje in še marsikaj ampak me je Chloe prehitela.
"Kaj zaboga se dogaja s tabo?"
Je zastokala in tudi njej so se solze zataknile v grlu.
Mislil sem, da bo končno popustila. Da bo končno spet... *i*ona.*i*
"Harrison. Pojdiva."
Potegnila ga je za roko, se obrnila in nato sta izginila zunaj na dežju.
Chloe pa se je le zatresla ter izbruhnila naval solz in vse kar sem lahko storil je, da sem jo potegnil v objem.
Čeprav sem se sam v sebi še bolj lomil.
-----
ouhhh