Dežne kaplje so polzele po mojem telesu, bilo mi je vseeno za to kako zeblo me je. Sedel sem na pločniku pred našo hišo, deževalo je, Chloe je spravila Lucy spat in staršem povedala, da sva jo našla. Nisem točno vedel kaj vse jim misli povedati, ampak tako ali tako sem bil prepričan, da bo mama vse tožila policiji in zahtevala, da najdejo ugrabitelje.
Če ne bi bil tako jezen na Kay bi želel to idejo zatreti, ampak zdaj, ko sem končno prepričan o tem, da nočem Kay niti videti več, sem bil pravzaprav pripravljen podpreti to idejo.
Majica se je lepila na moje premraženo telo, vsa ta dež je lahko vsaj zakril moje solze. Pred obrazom sem lahko videl Kayin obraz, ko me je prosila naj jo razumem. Moje srce se je takrat razletelo. Ne morem. Ne morem sprejeti tega. Kljub vsem besedam, ki sem jih izrekel je ne sovražim.
*i*Seveda*i* je ne sovražim. Kako bi jo lahko? Moja najboljša prijateljica je in nekako vedno bo. Ne moram kar pozabiti na vse kar sva doživela skupaj.
Na vse dneve in trenutke, ki sva jih pretarnala in vse šale, ki sva jih skupaj ustvarila. Bila je tam zame, ko nihče drug ni bil. Kako zaboga naj sovražim tako osebo?
Zastokal sem.
Nato sem zaslišal kako so se vhodna vrata za mano odprla.
"James," Chloe je zvenela umirjeno. "*i*Prosim*i* pridi notri. Zbolel boš za več tednov."
*i*Dež, nevihta, zboleti...*i* Vse skupaj me je zopet spomnilo na naju s Kay, ko sva bila takrat zunaj na plaži med najhujšo nevihto, jezna na starše.
Odkimal sem.
"V redu sem."
Chloe je odkimala.
"Ni šans James. Hočeš, da te prisilim, da greš notri?"
"Kako je Lucy? In starši?"
Sem raje vprašal.
"Lucy spi. Tvoja starša sta si zelo oddahnila. A hkrati sta blazno odločena, da gresta takoj jutri zjutraj na policijo."
"Jaz tudi."
Sem izstrelil.
Chloe je zavzdihnila.
"James poslušaj," stopila je bližje. "Vem, da ti je hudo. Razumem te. Ampak poleg tega se potrudi razumeti..."
"Ne," odkimal sem in vstal. "Ne drzni si je braniti."
"Saj je ne!" je zastokala Chloe. "Nič ne opravičuje tega kar je stori-"
"Točno ta-"
"Pusti mi povedati do konca zaboga!" Chloe je zavzdihnila in si pomela sence. "Hočem samo reči, da ne poznava cele plati njene zgodbe. Razumeš?"
Odkimaval sem.
"Razumem, ampak ti ne razu-"
"James," je zastokala Chloe. "Umiri se. Prosim. Moker si. Premražen. Utrujen. Pojdi notri in spočij se..."
"Ne razumeš Chloe!" sem zakričal. "Kako naj se spočijem? Kako se naj pomirim z mislijo na vse to? Kako naj *i*živim*i* s tem?!"
Gledala me je z bolečino v očeh.
"Razumem James! Ampak kdaj moraš ljudem dati samo malo časa da-"
"Aha," sem rekel s prezirljivostjo v glasu. "Torej ti bi samo pustila vse to kot, da ti je vseeno..."
"Ni mi vseeno zaboga! Kako vendar bi mi bilo?" je rekla in nenadoma sem res želel samo popustiti, ko sem jo opazoval tam na dežju je bila zadnja stvar, ki sem jo želel, da bi se prepirala. "Poglej," je rekla z nežnim glasom in me prijela za roke. "Včasih ljudje potrebujemo nekaj časa, da ugotovimo kaj je prav in kaj želimo. Kay potrebuje samo *i*čas*i*:"
Zaprl sem oči. *i*Vdih, izdih.*i* Ne. Ne morem. Odkimal sem.
"Ne.." odkimal sem in stisnil ustnice. "Veš kaj Chloe? Potem pa kar daj Kay *i*čas*i*. Kar pojdi potem. Ne potrebujem te več tukaj."
Sem rekel in iztrgal roke iz njenega prijema.
Pogledala me in zavzdihnila.
"Prav," namrdnila se je. "Prav, James."
Zasukala se je na petah ter zaloputnila vrata naravnost pred mojim nosom.
Sranje. *i*Debil.*i*
Zagrmelo je, ter začelo deževati še malenkost bolj. *i*Super. Super res! Bravo James!*i*
Zakričal sem ter udaril ob tla.
Bolečina v meni je bila z vsako sekundo v meni bolj močna.
-----