Tedni s Chloe so hiteli mimo hitreje kot bi si lahko zamislil.
Pomagala mi je pri učenju, skupaj sva preživela čisto vsak popoldnev, situacija s Kay se je umirjala, zdaj je večino časa Kay preživela sama med odmori, kdaj se je edino družila z Anno.
Izgledala je pretresena in vsak dan je imela pod očmi temnejše podočnjake. Želel sem si da me ne bi, a me je še kljub vsemu skrbelo zanjo. Ni izgledala dobro. Nisem pa bil edini. Celia mi je vsak dan potožila, da ne ve kaj se dogaja z njo, kako jo skrbi in če bi se lahko malo pozanimal.
Vedno sem ji prikimaval na koncu pa je verjetno obupala še nad mano, ko je ugotovila, da si nisva tako blizu kot sva si bila.
Preiskava glede Lucy, naj bi na policiji še zmeraj potekala, a ni kazalo, da bi kdorkoli vlagal kaj posebaj truda v to, sploh pa se mi je zdelo, da so se ugrabitelji (med njimi tudi Kay) precej dobro zavarovali.
Vsak dan bolj sem razmišljal, če naj oddam tožbo nad Kay in pravzaprav zares povem, da je bila Kay tista, ki je nazaj pripeljala Lucy.
Ampak nekaj v meni tega ni zmoglo.
Poleg tega je to, da si s Kay nisva več tako blizu vsak dan postajalo bolj realno in bolj boleče.
Vsakič preden sem zaspal sem podoživljal vse kar sva doživela skupaj in nekaj v meni se je spraševalo, če je to zares konec? Bova res izgubila vse stike in samo pozabila na šestnajst let, ki sva jih preživela skupaj?
To me je morilo. Bilo je kot stiskanje nekje v spodnjem delu trebuha, včasih sem skoraj nehal dihati zaradi tega.
Nekega popoldneva, ko sva se s Chloe vračala iz kina sem prvič doživel panični napad. Vrtelo se mi je, celo telo se je treslo in potil sem se, nekaj v meni je bilo tako *i*žalostnega*i*, panika me je zajemala iz vsake sekunde bolj in takrat sem resno mislil, da bom umrl.
Sesedel sem se na tla in Chloe je že želela poklicati rešilce, ko sem ji rekel, da sem v redu. In čez nekaj sekund je občutek minil.
A od takrat sem to doživel vedno večkrat, ni bilo v redu in že večkrat sem skoraj povedal Chloe, ampak potem se mi je zdelo, da bi jo samo preveč skrbelo za vse.
-----
V učilnici je vladala čista tišina. Pisali smo test iz španščine že zdavnaj sem nehal pisati, ampak se mi ni ljubilo vstati in oddati testa.
Poigraval sem se s svinčnikom in prvič, ko sem imel nekaj prostih minut za razmišljanje nisem razmišljal o Kay.
Temveč o Chloe.
Razmišljal sem o njenih rjavih očeh, način kako me je pogledala in znala potolažiti...
Nikoli si nisem mislil, da se v njej skriva tako dobro srce, samo odpreti se mora in potem ga je nemogoče spregledati.
Nenadoma je nekdo potrkal na vrata in učiteljica za španščino, stara gospa, ki ni imela več volje do življenja je namrgodeno dvignila pogled in zamrmrala nekaj sama pri sebi.
"Naprej."
Vrata so se odprla in notri je stopila ena od učenk iz drugega letnika, izgledala je malenkost prestrašeno.
"Amm... oprostite. Ravnatelj je prosil, da se vsi učenci zglasijo v jedilnici."
Završelo je, jaz pa sem se nekoliko nelagodno premaknil na stolu. *i*To že ni dobro.*i*
Vsi smo se začeli počasi zgrinjati iz učilnice, ogromno jih je bilo veselih, ker se je to zgodilo ravno med testom, zdelo se mi je, da sem pravzaprav edini, ki mu to ni bilo všeč.
Vsi smo se posedli po stolih v jedilnici, pogledal sem h Kay, izgledala je nekoliko živčno, mencala si je prste.
"Posluh," ravnatelj se je odkrehal na mikrofon. "Se opravičujem vsem učiteljem, ampak situacija je precej nujna."
Moje zanimanje se je povečalo iz minute v minuto.
"Najprej bi rad rekel iskreno sožalje za vse od učenkinih najbljižjih prijateljev," *i*kaj?*i* "Skratka, danes zjutraj je bila umorjena ena od učenk četrtega letnika in sicer Anna Brown. Natančnih podatkov ne bom dajal, rad bi pa rekel, da, če ima kdorkoli, kakršnekoli podatke ali dokaze o njeni smrti, naj se prosim zglasi v moji pisarni. Za vse njene tesne prijatelje pa že prosim, da se oglasite v moji pisarni." Vse skupaj bi res pomagalo, pri preiskavi umora," šibko se je nasmehnil. "Hvala. Zdaj pa se lahko vrnete k pouku."
*i*Anna... Anna Brown...*i*
Moje srce je razbijalo v prsnem košu. Nisem mogel dihati. *i*O ne... Spet to...*i* Prijel sem se za prsa in se trudil globoko dihati. *i*Vdih, izdih.*i*
Pred obrazom so se mi začeli vrteti vsi prizori iz prejšnjih tednov in zdaj še umor Anne. Predstavljal sem si lahko kako... *i*Nehaj.*i*
Še nikoli do zdaj ni bilo tako hudo.
Hlastal sem za zrakom, se trudil umiriti dihanje. *i*Ni šlo.*i*
Nato sem se spomnil besede *i*umor.*i* Ki sem jo prebral v Kayinem zvezku... Kaj če je vedela za to? Kaj če...
"James?" dvignil sem pogled. Bill. Učitelj biologije. "James si v redu?"
Pogledal me je in položil roko na moje čelo.
"Hej, James?!"
Skoraj sem bruhal.
"V-v redu sem. Samo..."
Vstal sem iz stola in se prerinil mimo ljudi.
Stekel sem do stranišča, se zaklenil v enega, nato pa se sklonil, čez straniščno školjko.
Bruhal sem.
Tako zelo slabo mi je bilo.
Vrtelo se mi je in naslonil sem se na vrata s čelom.
Globoko sem dihal, tesnoba v meni je čisto počasi izginjala.
Dihanje se je umirjalo, slabost je ponehala, a kljub vsemu sem se počutil kot bi ravnokar prebolel kakšno hujšo bolezen in sem še zmeraj malenkost bolehen po temu. Kolena so se mi tresla.
----
Po kakšnih desetih minutah sem vstal, si umil roke, nato pa zapustil stranišče.
*i*Samo dihaj James. Dihaj.*i*
Šel sem gor po stopnicah, mimo učilnic in zbornice, nato pa mimo ravnateljeve pisarne.
Vstavil sem se v trenutku, ko sem zaslišal Kayin glas.
"... mislim bili sva prijateljici ja."
Srčni utrip se mi je zopet pospešil.
Zagotovo je dajala izjavo o Anni.
"Pa znaš povedati še kaj več?"
Sem slišal ravnatelja.
"Amm..."
Oklevala je.
"Mislim, nazadnje sem jo videla včeraj. Videti je bila v redu."
"Okej..." je bil nekoliko nestrpen ravnatelj. "Ampak mogoče veš kdo bi jo lahko umoril?"
Tišina.
Čakal sem. Nisem si upal vdihniti.
"Ne."
Je rekla Kay. Vse skupaj je zvenelo zlagano. *i*Vedel*i* sem, da laže. Težko sem se zadržal, da nisem odprl vrat in rekel ravnatelju, da ne govori resnice.
Čeprav se mi je sledeč po tišini zdelo, da tudi on ne verjame.
"Prav," je rekel po kakšni minuti. "Lahko greš."
Skoraj sem že hotel odditi, ko jo je ravnatelj spet ustavil.
"Kay?"
"Mhm?"
"Če kaj veš, mi vedno lahko poveš, saj veš."
Verjetno je zgolj prikimala.
Potem me že ni bilo več, slišal sem le še kako je odprla vrata.
----
Pomagala mi je pri učenju, skupaj sva preživela čisto vsak popoldnev, situacija s Kay se je umirjala, zdaj je večino časa Kay preživela sama med odmori, kdaj se je edino družila z Anno.
Izgledala je pretresena in vsak dan je imela pod očmi temnejše podočnjake. Želel sem si da me ne bi, a me je še kljub vsemu skrbelo zanjo. Ni izgledala dobro. Nisem pa bil edini. Celia mi je vsak dan potožila, da ne ve kaj se dogaja z njo, kako jo skrbi in če bi se lahko malo pozanimal.
Vedno sem ji prikimaval na koncu pa je verjetno obupala še nad mano, ko je ugotovila, da si nisva tako blizu kot sva si bila.
Preiskava glede Lucy, naj bi na policiji še zmeraj potekala, a ni kazalo, da bi kdorkoli vlagal kaj posebaj truda v to, sploh pa se mi je zdelo, da so se ugrabitelji (med njimi tudi Kay) precej dobro zavarovali.
Vsak dan bolj sem razmišljal, če naj oddam tožbo nad Kay in pravzaprav zares povem, da je bila Kay tista, ki je nazaj pripeljala Lucy.
Ampak nekaj v meni tega ni zmoglo.
Poleg tega je to, da si s Kay nisva več tako blizu vsak dan postajalo bolj realno in bolj boleče.
Vsakič preden sem zaspal sem podoživljal vse kar sva doživela skupaj in nekaj v meni se je spraševalo, če je to zares konec? Bova res izgubila vse stike in samo pozabila na šestnajst let, ki sva jih preživela skupaj?
To me je morilo. Bilo je kot stiskanje nekje v spodnjem delu trebuha, včasih sem skoraj nehal dihati zaradi tega.
Nekega popoldneva, ko sva se s Chloe vračala iz kina sem prvič doživel panični napad. Vrtelo se mi je, celo telo se je treslo in potil sem se, nekaj v meni je bilo tako *i*žalostnega*i*, panika me je zajemala iz vsake sekunde bolj in takrat sem resno mislil, da bom umrl.
Sesedel sem se na tla in Chloe je že želela poklicati rešilce, ko sem ji rekel, da sem v redu. In čez nekaj sekund je občutek minil.
A od takrat sem to doživel vedno večkrat, ni bilo v redu in že večkrat sem skoraj povedal Chloe, ampak potem se mi je zdelo, da bi jo samo preveč skrbelo za vse.
-----
V učilnici je vladala čista tišina. Pisali smo test iz španščine že zdavnaj sem nehal pisati, ampak se mi ni ljubilo vstati in oddati testa.
Poigraval sem se s svinčnikom in prvič, ko sem imel nekaj prostih minut za razmišljanje nisem razmišljal o Kay.
Temveč o Chloe.
Razmišljal sem o njenih rjavih očeh, način kako me je pogledala in znala potolažiti...
Nikoli si nisem mislil, da se v njej skriva tako dobro srce, samo odpreti se mora in potem ga je nemogoče spregledati.
Nenadoma je nekdo potrkal na vrata in učiteljica za španščino, stara gospa, ki ni imela več volje do življenja je namrgodeno dvignila pogled in zamrmrala nekaj sama pri sebi.
"Naprej."
Vrata so se odprla in notri je stopila ena od učenk iz drugega letnika, izgledala je malenkost prestrašeno.
"Amm... oprostite. Ravnatelj je prosil, da se vsi učenci zglasijo v jedilnici."
Završelo je, jaz pa sem se nekoliko nelagodno premaknil na stolu. *i*To že ni dobro.*i*
Vsi smo se začeli počasi zgrinjati iz učilnice, ogromno jih je bilo veselih, ker se je to zgodilo ravno med testom, zdelo se mi je, da sem pravzaprav edini, ki mu to ni bilo všeč.
Vsi smo se posedli po stolih v jedilnici, pogledal sem h Kay, izgledala je nekoliko živčno, mencala si je prste.
"Posluh," ravnatelj se je odkrehal na mikrofon. "Se opravičujem vsem učiteljem, ampak situacija je precej nujna."
Moje zanimanje se je povečalo iz minute v minuto.
"Najprej bi rad rekel iskreno sožalje za vse od učenkinih najbljižjih prijateljev," *i*kaj?*i* "Skratka, danes zjutraj je bila umorjena ena od učenk četrtega letnika in sicer Anna Brown. Natančnih podatkov ne bom dajal, rad bi pa rekel, da, če ima kdorkoli, kakršnekoli podatke ali dokaze o njeni smrti, naj se prosim zglasi v moji pisarni. Za vse njene tesne prijatelje pa že prosim, da se oglasite v moji pisarni." Vse skupaj bi res pomagalo, pri preiskavi umora," šibko se je nasmehnil. "Hvala. Zdaj pa se lahko vrnete k pouku."
*i*Anna... Anna Brown...*i*
Moje srce je razbijalo v prsnem košu. Nisem mogel dihati. *i*O ne... Spet to...*i* Prijel sem se za prsa in se trudil globoko dihati. *i*Vdih, izdih.*i*
Pred obrazom so se mi začeli vrteti vsi prizori iz prejšnjih tednov in zdaj še umor Anne. Predstavljal sem si lahko kako... *i*Nehaj.*i*
Še nikoli do zdaj ni bilo tako hudo.
Hlastal sem za zrakom, se trudil umiriti dihanje. *i*Ni šlo.*i*
Nato sem se spomnil besede *i*umor.*i* Ki sem jo prebral v Kayinem zvezku... Kaj če je vedela za to? Kaj če...
"James?" dvignil sem pogled. Bill. Učitelj biologije. "James si v redu?"
Pogledal me je in položil roko na moje čelo.
"Hej, James?!"
Skoraj sem bruhal.
"V-v redu sem. Samo..."
Vstal sem iz stola in se prerinil mimo ljudi.
Stekel sem do stranišča, se zaklenil v enega, nato pa se sklonil, čez straniščno školjko.
Bruhal sem.
Tako zelo slabo mi je bilo.
Vrtelo se mi je in naslonil sem se na vrata s čelom.
Globoko sem dihal, tesnoba v meni je čisto počasi izginjala.
Dihanje se je umirjalo, slabost je ponehala, a kljub vsemu sem se počutil kot bi ravnokar prebolel kakšno hujšo bolezen in sem še zmeraj malenkost bolehen po temu. Kolena so se mi tresla.
----
Po kakšnih desetih minutah sem vstal, si umil roke, nato pa zapustil stranišče.
*i*Samo dihaj James. Dihaj.*i*
Šel sem gor po stopnicah, mimo učilnic in zbornice, nato pa mimo ravnateljeve pisarne.
Vstavil sem se v trenutku, ko sem zaslišal Kayin glas.
"... mislim bili sva prijateljici ja."
Srčni utrip se mi je zopet pospešil.
Zagotovo je dajala izjavo o Anni.
"Pa znaš povedati še kaj več?"
Sem slišal ravnatelja.
"Amm..."
Oklevala je.
"Mislim, nazadnje sem jo videla včeraj. Videti je bila v redu."
"Okej..." je bil nekoliko nestrpen ravnatelj. "Ampak mogoče veš kdo bi jo lahko umoril?"
Tišina.
Čakal sem. Nisem si upal vdihniti.
"Ne."
Je rekla Kay. Vse skupaj je zvenelo zlagano. *i*Vedel*i* sem, da laže. Težko sem se zadržal, da nisem odprl vrat in rekel ravnatelju, da ne govori resnice.
Čeprav se mi je sledeč po tišini zdelo, da tudi on ne verjame.
"Prav," je rekel po kakšni minuti. "Lahko greš."
Skoraj sem že hotel odditi, ko jo je ravnatelj spet ustavil.
"Kay?"
"Mhm?"
"Če kaj veš, mi vedno lahko poveš, saj veš."
Verjetno je zgolj prikimala.
Potem me že ni bilo več, slišal sem le še kako je odprla vrata.
----
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o bog mene je strah lol hahah to berem pred spanjem ful dober hehe :)
twin bravo tok si talentirana nimam besed <3 lysm pa lep zacetek solskega tedna :D
twin bravo tok si talentirana nimam besed <3 lysm pa lep zacetek solskega tedna :D
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro. Res velik talent imaš<3
Mislim da je tam na koncu pogovora z ravnateljem napaka. Namesto Chloe mora biti Kay.
Kaj se dogaja??? KAYY?!
Mislim da je tam na koncu pogovora z ravnateljem napaka. Namesto Chloe mora biti Kay.
Kaj se dogaja??? KAYY?!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
girl postalo mi je slabo kr si opisovala bruhanje lol
drugače lovam zgodbo
drugače lovam zgodbo
0
Moj odgovor:
Osmošolka<3
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Testi
hoj!
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.
jaz imam eden manjši problem glede šole.
Torej jaz sem 8. razred in imam same 5ke - dokler smo pri spraševanjih.
Preprosto nevem ampak na testu ponavadi fašem 4 ali pa 3 ker se preprosto zmedem, pač ubistvu razumem snov ampak ne znam oblikovati odgovorov na vprašanja, in se mi stvari pomešajo v glavi in preprosto na koncu ni 5 in sem razočarana nad sabo.
Jutri pišemo zgodovino in me je že zdaj strah da se ne bom odrezala tako dobro kakor sem zmožna pri spraševanju.
vesela bom če mi zna kdo svetovati in če imate vi iste probleme.






Zgodba o prijateljstvu