Ura je bila ena zjutraj, sedel sem na policijski postaji, v sobi za zaslišanje in že pol ure ponavljal ene in iste stvari.
*i*Slišal sem pok, šel pogledati kaj se dogaja in odkril truplo. In ne, nisem videl kdo je umoril učitelja Billa, ničesar nisem videl, samo truplo.*i*
Počutil sem se grozno.
Tvegal sem svojo lastno plat zgodbe zaradi tega, ker nisem želel povedati koga sem zares videl ubiti Billa.
Ampak kaj, ko smo spet pri tem, da še zmeraj ne moram pozabiti na staro Kay, na tisto za katero nikoli ne bi rekel, da bi ubila nekoga.
In vedel sem, da je za vsem tem še precej zgodbe, ki je *i*ne vem*i*, bil sem prepričan, da Bill se zdaleč ni bil nedolžen.
Nekaj se je moralo zgoditi, Kay mu je mogla nekaj reči, kar mu ni bilo všeč in potem jo je napadel.
Verjetno bi on ubil njo, če ona prej ne bi njega.
Mrazilo me je po telesu, ko sem razmišljal o vsem tem.
"Prav, zaenkrat lahko greste domov," je rekel policaj in si živčno masiral čelo. "In če karkoli izveste prosim, oglasite se tukaj."
Prikimal sem.
Vedel sem, da se še zdaleč ne zdim nedolžen. Moj učitelj je bil zaboga. Lahko bi bila v slabih odnosih in sem ga zato preprosto želel odstraniti.
Mislim, navaden šestnajstletnik sem, a še vseeno sem videl kako me je policaj skozi celotno zaslišanje opazoval.
Odprl sem vrata sobe ter stopil ven.
Chloe se je pognala k meni, njen obraz je bil rdeč od solz, tresla se je.
Takoj za njo pa še mami ter oči.
Vsi skupaj so me spraševali kako sem, kaj se je zgodilo, oči se je jezil, da bo poklical odvetnika ker je nezaslišano, da njegovega sina obtožujejo umora.
Chloe me je le obupano gledala, samo želel sem si, da bi bila nekje sama, da bi ji vse lahko povedal tako, da smo se čez nekaj časa spravili v avto in odšli domov.
----
"Videl sem jo Chloe. Ustrelila ga je."
Že tretjič je zajela sapo, ni morala verjeti, njene zenice so bile močno razširjene, ko me je opazovala.
"Ampak kako?"
Vse sem ji povedal a še zmeraj se ji to ni zdelo mogoče. No, saj ji nisem mogel zameriti.
"Kako si... ti?"
Je rekla previdno.
Nisem si je upal pogledati.
Še zmeraj sem bil v šoku.
"V redu."
"Si prepričan?"
"Mhm."
Zavzdihnila je.
"Torej policajem nisi povedal, kdo je umoril Billa?"
Odkimal sem.
"Poglej, ne moram... ne moram izdati Kay, razumeš? Prepričan sem, da ni samo *i*ona*i* kriva."
Chloe je pogledala stran. Nekaj ji ni bilo prav.
Videl sem, da je izbirala besede kako bi mi povedala.
"James, razumem, ampak... a se ti ne zdi prav, da bi ta podatek zaupal policiji? Mislim... po vsem tem kar sva že izvedela o Kay, zdi se mi, da mogoče res ni najbolj..."
Odkimal sem, še preden je uspela dokončati. Nisem vedel, kaj je še mislila reči a vedel sem, da mi ne bo všeč.
"Ne razumeš, Chloe."
"Prav... pa mi razloži."
Je rekla in se poglobila naravnost v moje oči.
"Poznam jo šestnajst let. Res res jo poznam. Verjetno bolj kot ti," ni zanikala. "Res, rad bi izvedel kaj več. O vsemu temu kar se je zgodilo."
Prikimala je.
"Razumem ampak mogoče moraš sprejeti, da se je pač spremenila in..."
Ustavila se je in me prijela za roke.
Odmaknil sem pogled in debelo pogoltnil.
"Spat grem."
"James, prosim..."
"Lahko noč," sem rekel kar se da nežno. "Se vidiva zjutraj."
Vrgel sem se naravnost v posteljo ter se zastrmel v strop.
Čakala me je ena večjih odločitev.
Naj zaupam svoji nekdanji najboljši prijateljici, ali pa grem na policijo in vse priznam?
Zavzdihnil sem.
Odgovor sem pravzaprav že poznal.
----
guyss thank yall za podporo, pacc i loveyall so muchh🥺🫶
se ene pet delou sklepam pa bo konc heheh;)