Zgodba o prijateljstvu
Torbo je zamolklo pristala v kotu dnevne sobe. Ženska, srednjih let, z nekaj sivimi prameni, ki je stala za pultom se je obrnila k meni in mi namenila širok nasmeh.
"Dann, srček," je pozdravila. "Kako je bilo?"
Skomignil sem z rameni.
"V redu."
Natočil sem si kozarec pomarančnega soka in čutil njen pogled na sebi. To me je nerviralo.
"Vse v redu?"
Od majhnega je vedela, kdaj je bilo nekaj narobe in kdaj ne.
"Jap."
Sem se zlagal.
"James!"
Nekdo se mi je od zadaj obesil na ramena.
*i*Lucy.*i*
Zarežal sem se.
"Hej, pazi malo!"
Sem vzkliknil, ko me je skoraj podrla na tla. Obrnil sem se in jo zavrtel v zraku, da so njeni pšenično svetli lasje opletali po zraku. Opazovala me je s svojimi modrimi, šestletnimi očmi, ki so se kar iskrile. Danes je bil njen prvi šolski dan.
"Kako je bilo?"
Sem vprašal in jo odložil na tla.
"Odlično, ne razumem zakaj se tako pritožuješ nad šolo, ljudje in učitelji..."
Nehal sem poslušati. Že drugič v tem dnevu. Sovražim ko storim to.
Prikimaval sem, se ji nasmihal, potem pa, ko je končno nehala govoriti, izginil v svojo sobo.
Strmel sem v strop in razmišljal o današnjem plesu. Še nekaj ur do takrat je bilo. Lahko bi šel, brez nikogar, stal tam nekje v kotu in opazoval kako Kay uživa z nekom, ki ga enostavno ne prenesem. Ampak kljub vsemu, bi verjetno obžaloval odločitev, da bi ostal doma. Imel sem zadnjo priložnost, da bi šel na jesenski ples. Zadnji letnik. Zadnja priložnost. Enostavno sem moral iti.
Nenadoma je nekdo potrkal na moja vrata.
"Ja?"
"James?"
Sem zaslisal Lucyjin glas.
"Ja, stopi notri."
Vrata so se počasi odprla in notri je skočila Lucy. Vrgla se je na posteljo in le težko sem se zadržal, da je ne bi odgnal. *i*Ne stresi slabe volje nanjo James.*i*
"A ni danes zvečer ples? Kdaj pride Kay sem, da bosta odšla?"
Debelo sem pogoltnil. Lucy je oboževala Kay in nisem vedel kako naj ji povem, da preprosto ne greva na ples skupaj tako kot vsa leta pred tem.
"Amm... Lucy poglej, letos je Kay našla novega soplesalca in bom na ples enostavno odšel sam. Lahko greš pa ti z mano!"
Sem jo požgečkal in jo potrudil karseda razveseliti. A njen nasmeh je kljub vsemu izginil iz obraza.
"Ampak kaj pa... fotografije? In peka piškotov pred tem?"
Je izrekla Kay s tresočim se glasom. Vse to so bile naše tradicije in nekaj najhujšega je bilo opazovati Lucy, kako se ji oči solzijo in to zaradi mene. Ker sem pustil, da gre Kay na ples z nekom drugim. Sam sem kriv. Moral bi jo povabiti pred njim, moral bi...
"Vse to še zmeraj lahko počneva sama," sem šepnil, čeprav se je glas lomil tudi meni. "Hej, Kay naju ima še zmeraj rada, samo... samo... danes se bo zabavala z nekom drugim."
Sem rekel, želel zveneti prepričujoče, ampak je vse kar sem izustil, samo še poslabšalo situacijo.
"Lucy, poglej me," s palcem sem ji dvignil brado in opazil eno samo solzo, ki ji je stekla po licu. "Oh, pridi sem."
Potegnil sem jo v objem.
"Ššš, hej Lucy, lahko pokličeva Kay, če želiš, samo ne jokati.."
"S-saj ni to."
Je šepnila in mi zahlipala v ramo.
"Kaj pa?"
Sem vprašal in jo božal po mehkih laseh, ki so dišali po jagodah. Ta vonj me je avtomatsko spomnil na Kay. Oboževala je jagode. Še njen šampon je dišal po jagodah.
"To leto se vse zdi drugače... Š-šola, ti končuješ z-zadnji letnik in z-zdaj še to s Kay. N-nič od tega mi ni všeč."
Je zahlipala.
"Ampak počakaj," sem se šibko nasmehnil. "A nisi rekla, da ti je šola všeč?"
Čutil sem kako se je zahihitala v mojem objemu.
"Mislim, saj ni tako slabo..."
Zarežal sem se.
Močno sem jo stisnil, da je rahlo zastokala.
"Hej, poslušaj me, vse bo v redu prav? Vse bo tako kot mora biti. Obljubim."
"Mazinčka?"
Prikimal sem in ji stisnil mazinček. Smrknila je in si z rokavom obrisala nos.
"Prav, če ti tako rečeš," odmaknila se je iz mojega objema. "Zdaj pa poglejva kaj boš oblekel!"
-----
Ura je odbila šest in še zadnjič sem se pogledal v ogledalo. Preprosta srajca in jeans hlače do kolen, ki sva jih skupaj izbrala z Lucy se je samo zdelo napačno skupaj. Mogoče pa se je napačna zdela le misel, da poleg mene ne bo stala Kay v čudoviti obleki. Debelo sem pogoltnil. *i*Nehaj.*i*
Stekel sem po stopnicah. Spodaj na kavču sta ležali mami, ter Lucy in gledali televizijo. Očija še ni bilo.
"Adijo!"
Sem zaklical in pograbil ključe, nato pa zaloputnil z vrati, ne da bi počakal na odgovor in zrl v njune razočarane obraze, ker Kay ni z mano. Vse skupaj bi samo še poslabšalo situacijo.
Do šole sem imel nekaj minut in že od daleč se je slišala glasna glasba. Debelo sem pogoltnil in si zgladil majco, še preden sem stopil v šolsko telovadnico.
Glasba mi je donela v glavi, niti približno ni bila po mojem okusu, poleg tega sem že na začetku komaj prenesel glasno dretje vseh ostalih, ki so poskušali preglasiti en drugega.
Prerival sem se med množico in moje oči so iskale samo *i*njo.*i* Nenadoma sem jo zagledal v čudoviti svetlo modri obleki z naborki. Njeni lasje so bili speti v figo, ustnice namazane z bleščečim balzamom za ustnice. Še nikoli je nisem videl take. Ampak bila je lepa.
Nenadoma me je opazila in se mi široko nasmehnila.
"Jam-"
Verjetno se je zadrla celotno moje ime ampak ga nisem slišal zaradi preglasne glasbe.
Vrnil sem ji nasmeh. Nato mi je pomahala z roko, naj pridem do nje in začel sem se prerivati skozi množico.
Vrgla se mi je v objem in me močno stisnila. Vse kar sem lahko zaznaval je bil njen vonj po jagodah, verjetno si je oprala lasje s šamponom z vonjem po jagodah. *i*Nehaj.*i*
"Vesela sem, da si tu!"
Se mi je zadrla v uho. Nato sem šele opazil Harrisona. Izgledal je popolno. Vsak lasek je bil na svojem mestu.
Dal mi je roko in se zarežal.
"Hej, je bila Lucy žalostna, ker me ni bilo?"
Je rekla z nekoliko otožnim glasom.
*i*Ja! In jaz tudi.*i* Mi je kričalo v glavi a sem se pravočasno ustavil.
"Nee, v redu je."
Sem se prisilil do nasmeha in njen nasmeh je bil prav tako nazaj.
Nato se je spet obrnila k Harrisonu in nenadoma nisem več mogel biti tam.
"No... amm, grem po pijačo hah."
Nisem počakal na odgovor in se raje prerinil do pulta pijače.
Pograbil sem prvi kozarček na pultu, ki sem ga videl in kmalu mi je po grlu stekla grenka tekočina. *i*Alkohol.*i* No, kaj pa sem pričakoval drugega.
Pravzaprav je prav pasalo. Izpraznil sem cel kozarček in spraznil še enega takoj za tem. Alkohol je takoj začel učinkovati. Verjetno zato, ker ga nikoli drugače nisem pil. Pograbil sem še enega nato pa sem se zopet zgnetel med gužvo.
"Hej, James,"
Sem zaslišal. Obrnil sem se in zagledal Hanno, eno od popularnih punc, ki se mi je zapeljivo nasmehnila. Mogoče sem nenadoma privlačen, ko sem pijan.
"Hej," sem zagodrnjal.
Grdo me je pogledala a bilo mi je totalno vseeno. Samo Kay sem hotel nazaj. Nato sem jo opazil s Harrisonom, bilo sta si tako presneto blizu in še enkrat sem nagnil kozarec z alkoholom ter stresel z glavo.
Moral bi nehat piti ampak koga briga. Vseeno je.
Nevem kaj se je začelo dogajati ampak nenadoma sem se zrinil do Kay ter jo pozdravil.
"Hejj," sem rekel totalno pijano. "A se zabavata?"
Kay me je malenkost čudno pogledala.
"James, a-a si v redu?"
Zarežal sem se ter zamahnil z roko.
"Ja, ja, v redu sem."
Zagodrnjal sem, ker me je nenadoma začela boleti glava in kolena so se mi zatresla. Malenkost sem se opotekel tako, da sta me ujela Harrison in Kay.
"Zaboga James! Kaj se dogaja? Koliko teh kozarčkov si spil?"
"Mmm... enega... dva, tri? A je važno?" sem zagodrnjal. "Tako ali tako si preveč zaposlena z *i*njim.*i*"
Sem zaničljivo rekel in odrinil Harrisona stran od mene.
"Kaj je narobe s tabo?!" se je zadrla.
"Nič, zaboga, kako si tečna..."
Sem zamrmral, sploh se nisem zavedal kaj sem govoril.
Zajela je sapo.
"Pridi, pojdiva na svež zrak."
Je rekla, žalostno, razočarano in me prijela pod roko.
"Ne!" sem zakričal. "Ne, ne, ne, ne, pusti me."
Odrinil sem jo stran tako, da je skoraj padla.
Njene oči so se zalesketale zaradi solz.
"James, prosim, pijan si, prosim, pojdiva, poklicala bom tvojo mamo..."
"Jojj, Kay, kakšna jokica, nehaj," sem rekel in zagodrnjal. "Oprosti, ker sploh motim. Zabavaj se naprej s *i*Harrisonom.*i*"
Sem ga spet pogledal zaničljivo.
"James..."
Prijela me je za ramo.
"NE!"
Sem zakričal in jo porinil, da je padla. Nekaj ljudi okoli nas, je pogledalo kaj se dogaja.
Strmel sem v Kay, ki je sedela na tleh, Harrison ji je že pomagal vstati, jaz pa sem strmel tam, strmel vanjo, srce v prsih mi je razbijalo, vrtelo se mi je, vedel sem pa le to, da se sovražim. *i*Sovražim se.*i*
"Kay..."
Sem šibko rekel in ji podal roko.
"Ne."
Je rekla, se obrnila ter stekla iz telovadnice. Zadnje kar sem videl je bila solza, ki ji je spolzela po licu.
*i*Sranje.*i* Vse sem uničil.
------
AYQYQYYAYAYA jss sm tooook ponosna na ta deuuu guysss iii:heart::heart::kiss: well, ugotovila sm da rada pism scene k je nekdo pijan loll. jutr dobite nou deu, k morm mau nadoknadtt. anywayyy lov yall, sou much hvala kr ste kle zame, youre dbestt:heart::heart:
"Dann, srček," je pozdravila. "Kako je bilo?"
Skomignil sem z rameni.
"V redu."
Natočil sem si kozarec pomarančnega soka in čutil njen pogled na sebi. To me je nerviralo.
"Vse v redu?"
Od majhnega je vedela, kdaj je bilo nekaj narobe in kdaj ne.
"Jap."
Sem se zlagal.
"James!"
Nekdo se mi je od zadaj obesil na ramena.
*i*Lucy.*i*
Zarežal sem se.
"Hej, pazi malo!"
Sem vzkliknil, ko me je skoraj podrla na tla. Obrnil sem se in jo zavrtel v zraku, da so njeni pšenično svetli lasje opletali po zraku. Opazovala me je s svojimi modrimi, šestletnimi očmi, ki so se kar iskrile. Danes je bil njen prvi šolski dan.
"Kako je bilo?"
Sem vprašal in jo odložil na tla.
"Odlično, ne razumem zakaj se tako pritožuješ nad šolo, ljudje in učitelji..."
Nehal sem poslušati. Že drugič v tem dnevu. Sovražim ko storim to.
Prikimaval sem, se ji nasmihal, potem pa, ko je končno nehala govoriti, izginil v svojo sobo.
Strmel sem v strop in razmišljal o današnjem plesu. Še nekaj ur do takrat je bilo. Lahko bi šel, brez nikogar, stal tam nekje v kotu in opazoval kako Kay uživa z nekom, ki ga enostavno ne prenesem. Ampak kljub vsemu, bi verjetno obžaloval odločitev, da bi ostal doma. Imel sem zadnjo priložnost, da bi šel na jesenski ples. Zadnji letnik. Zadnja priložnost. Enostavno sem moral iti.
Nenadoma je nekdo potrkal na moja vrata.
"Ja?"
"James?"
Sem zaslisal Lucyjin glas.
"Ja, stopi notri."
Vrata so se počasi odprla in notri je skočila Lucy. Vrgla se je na posteljo in le težko sem se zadržal, da je ne bi odgnal. *i*Ne stresi slabe volje nanjo James.*i*
"A ni danes zvečer ples? Kdaj pride Kay sem, da bosta odšla?"
Debelo sem pogoltnil. Lucy je oboževala Kay in nisem vedel kako naj ji povem, da preprosto ne greva na ples skupaj tako kot vsa leta pred tem.
"Amm... Lucy poglej, letos je Kay našla novega soplesalca in bom na ples enostavno odšel sam. Lahko greš pa ti z mano!"
Sem jo požgečkal in jo potrudil karseda razveseliti. A njen nasmeh je kljub vsemu izginil iz obraza.
"Ampak kaj pa... fotografije? In peka piškotov pred tem?"
Je izrekla Kay s tresočim se glasom. Vse to so bile naše tradicije in nekaj najhujšega je bilo opazovati Lucy, kako se ji oči solzijo in to zaradi mene. Ker sem pustil, da gre Kay na ples z nekom drugim. Sam sem kriv. Moral bi jo povabiti pred njim, moral bi...
"Vse to še zmeraj lahko počneva sama," sem šepnil, čeprav se je glas lomil tudi meni. "Hej, Kay naju ima še zmeraj rada, samo... samo... danes se bo zabavala z nekom drugim."
Sem rekel, želel zveneti prepričujoče, ampak je vse kar sem izustil, samo še poslabšalo situacijo.
"Lucy, poglej me," s palcem sem ji dvignil brado in opazil eno samo solzo, ki ji je stekla po licu. "Oh, pridi sem."
Potegnil sem jo v objem.
"Ššš, hej Lucy, lahko pokličeva Kay, če želiš, samo ne jokati.."
"S-saj ni to."
Je šepnila in mi zahlipala v ramo.
"Kaj pa?"
Sem vprašal in jo božal po mehkih laseh, ki so dišali po jagodah. Ta vonj me je avtomatsko spomnil na Kay. Oboževala je jagode. Še njen šampon je dišal po jagodah.
"To leto se vse zdi drugače... Š-šola, ti končuješ z-zadnji letnik in z-zdaj še to s Kay. N-nič od tega mi ni všeč."
Je zahlipala.
"Ampak počakaj," sem se šibko nasmehnil. "A nisi rekla, da ti je šola všeč?"
Čutil sem kako se je zahihitala v mojem objemu.
"Mislim, saj ni tako slabo..."
Zarežal sem se.
Močno sem jo stisnil, da je rahlo zastokala.
"Hej, poslušaj me, vse bo v redu prav? Vse bo tako kot mora biti. Obljubim."
"Mazinčka?"
Prikimal sem in ji stisnil mazinček. Smrknila je in si z rokavom obrisala nos.
"Prav, če ti tako rečeš," odmaknila se je iz mojega objema. "Zdaj pa poglejva kaj boš oblekel!"
-----
Ura je odbila šest in še zadnjič sem se pogledal v ogledalo. Preprosta srajca in jeans hlače do kolen, ki sva jih skupaj izbrala z Lucy se je samo zdelo napačno skupaj. Mogoče pa se je napačna zdela le misel, da poleg mene ne bo stala Kay v čudoviti obleki. Debelo sem pogoltnil. *i*Nehaj.*i*
Stekel sem po stopnicah. Spodaj na kavču sta ležali mami, ter Lucy in gledali televizijo. Očija še ni bilo.
"Adijo!"
Sem zaklical in pograbil ključe, nato pa zaloputnil z vrati, ne da bi počakal na odgovor in zrl v njune razočarane obraze, ker Kay ni z mano. Vse skupaj bi samo še poslabšalo situacijo.
Do šole sem imel nekaj minut in že od daleč se je slišala glasna glasba. Debelo sem pogoltnil in si zgladil majco, še preden sem stopil v šolsko telovadnico.
Glasba mi je donela v glavi, niti približno ni bila po mojem okusu, poleg tega sem že na začetku komaj prenesel glasno dretje vseh ostalih, ki so poskušali preglasiti en drugega.
Prerival sem se med množico in moje oči so iskale samo *i*njo.*i* Nenadoma sem jo zagledal v čudoviti svetlo modri obleki z naborki. Njeni lasje so bili speti v figo, ustnice namazane z bleščečim balzamom za ustnice. Še nikoli je nisem videl take. Ampak bila je lepa.
Nenadoma me je opazila in se mi široko nasmehnila.
"Jam-"
Verjetno se je zadrla celotno moje ime ampak ga nisem slišal zaradi preglasne glasbe.
Vrnil sem ji nasmeh. Nato mi je pomahala z roko, naj pridem do nje in začel sem se prerivati skozi množico.
Vrgla se mi je v objem in me močno stisnila. Vse kar sem lahko zaznaval je bil njen vonj po jagodah, verjetno si je oprala lasje s šamponom z vonjem po jagodah. *i*Nehaj.*i*
"Vesela sem, da si tu!"
Se mi je zadrla v uho. Nato sem šele opazil Harrisona. Izgledal je popolno. Vsak lasek je bil na svojem mestu.
Dal mi je roko in se zarežal.
"Hej, je bila Lucy žalostna, ker me ni bilo?"
Je rekla z nekoliko otožnim glasom.
*i*Ja! In jaz tudi.*i* Mi je kričalo v glavi a sem se pravočasno ustavil.
"Nee, v redu je."
Sem se prisilil do nasmeha in njen nasmeh je bil prav tako nazaj.
Nato se je spet obrnila k Harrisonu in nenadoma nisem več mogel biti tam.
"No... amm, grem po pijačo hah."
Nisem počakal na odgovor in se raje prerinil do pulta pijače.
Pograbil sem prvi kozarček na pultu, ki sem ga videl in kmalu mi je po grlu stekla grenka tekočina. *i*Alkohol.*i* No, kaj pa sem pričakoval drugega.
Pravzaprav je prav pasalo. Izpraznil sem cel kozarček in spraznil še enega takoj za tem. Alkohol je takoj začel učinkovati. Verjetno zato, ker ga nikoli drugače nisem pil. Pograbil sem še enega nato pa sem se zopet zgnetel med gužvo.
"Hej, James,"
Sem zaslišal. Obrnil sem se in zagledal Hanno, eno od popularnih punc, ki se mi je zapeljivo nasmehnila. Mogoče sem nenadoma privlačen, ko sem pijan.
"Hej," sem zagodrnjal.
Grdo me je pogledala a bilo mi je totalno vseeno. Samo Kay sem hotel nazaj. Nato sem jo opazil s Harrisonom, bilo sta si tako presneto blizu in še enkrat sem nagnil kozarec z alkoholom ter stresel z glavo.
Moral bi nehat piti ampak koga briga. Vseeno je.
Nevem kaj se je začelo dogajati ampak nenadoma sem se zrinil do Kay ter jo pozdravil.
"Hejj," sem rekel totalno pijano. "A se zabavata?"
Kay me je malenkost čudno pogledala.
"James, a-a si v redu?"
Zarežal sem se ter zamahnil z roko.
"Ja, ja, v redu sem."
Zagodrnjal sem, ker me je nenadoma začela boleti glava in kolena so se mi zatresla. Malenkost sem se opotekel tako, da sta me ujela Harrison in Kay.
"Zaboga James! Kaj se dogaja? Koliko teh kozarčkov si spil?"
"Mmm... enega... dva, tri? A je važno?" sem zagodrnjal. "Tako ali tako si preveč zaposlena z *i*njim.*i*"
Sem zaničljivo rekel in odrinil Harrisona stran od mene.
"Kaj je narobe s tabo?!" se je zadrla.
"Nič, zaboga, kako si tečna..."
Sem zamrmral, sploh se nisem zavedal kaj sem govoril.
Zajela je sapo.
"Pridi, pojdiva na svež zrak."
Je rekla, žalostno, razočarano in me prijela pod roko.
"Ne!" sem zakričal. "Ne, ne, ne, ne, pusti me."
Odrinil sem jo stran tako, da je skoraj padla.
Njene oči so se zalesketale zaradi solz.
"James, prosim, pijan si, prosim, pojdiva, poklicala bom tvojo mamo..."
"Jojj, Kay, kakšna jokica, nehaj," sem rekel in zagodrnjal. "Oprosti, ker sploh motim. Zabavaj se naprej s *i*Harrisonom.*i*"
Sem ga spet pogledal zaničljivo.
"James..."
Prijela me je za ramo.
"NE!"
Sem zakričal in jo porinil, da je padla. Nekaj ljudi okoli nas, je pogledalo kaj se dogaja.
Strmel sem v Kay, ki je sedela na tleh, Harrison ji je že pomagal vstati, jaz pa sem strmel tam, strmel vanjo, srce v prsih mi je razbijalo, vrtelo se mi je, vedel sem pa le to, da se sovražim. *i*Sovražim se.*i*
"Kay..."
Sem šibko rekel in ji podal roko.
"Ne."
Je rekla, se obrnila ter stekla iz telovadnice. Zadnje kar sem videl je bila solza, ki ji je spolzela po licu.
*i*Sranje.*i* Vse sem uničil.
------
AYQYQYYAYAYA jss sm tooook ponosna na ta deuuu guysss iii:heart::heart::kiss: well, ugotovila sm da rada pism scene k je nekdo pijan loll. jutr dobite nou deu, k morm mau nadoknadtt. anywayyy lov yall, sou much hvala kr ste kle zame, youre dbestt:heart::heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaaa lovam <3
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ok nvm kaj je z njim sm a je on zaljubljen al jo ma tok prijateljsko rad haha. drugac pa supr
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
opaa okejj hehe lovam ta del because i love drama hehe <3 ful zanimivoo ;) se veselim naslednjega dela <3 lepo se mej twinnn :) lov ju so so much pa uživejj :D
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Všeč mi je. Res super napisano<3
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
uuuuuu dramaa. pac obozujm too<33 pac u zgodbah ne realno. pac supr je kt vedn pikcc. lov juu<33
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaaaa omgggg tokkkk mi je vsecccccc:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
Vadduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijatlska dilema
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
