Jacinta:
Gledala sem zdravnika. Nisem znala več, kaj naj naredim. Bilo me je strah, strah vsega. Najraje bi še jaz umrla. Ne morem verjeti! Tako jih pogrešam. Sprašujem se, zakaj, zakaj nisem šla z njimi!!? Res, da bi tudi jaz umrla, ampak potem jih ne bi pogrešala. Sigurna sem, da bi bila nekje - z njimi.
Svetovalna delavka:
Zdravniku rečem, naj jo pripelje k meni. Ko pride, vidim, de je zelo pretresena. Strah jo je...Strah, kaj bo z njo . In ne more zadrževati solz. Mirno ji povem, da bom ji našla rejniško družino.
Jacinta:
Kaj?? Zakaj? Pa lahko ostanem z babico! Zahipam in spustim solze. Prosim vas! Babica je še edina sorodnica, ki ki je ostala. Prosim! Morate me razumeti!
Svetovalna delavka:
Popolnoma te razumem, ampak to na žalost ne bo mogoče. Babica še komaj poskrbi zase, kaj bi še zate. Oprosti, ampak to je moja služba. Obljubim, da ti bom probala najti čim bolj razumevajočo družino. Boš videla, vse bo vredu.
Jacinta:
Nič ne bo vredu! Nisem znala več, kaj naj naredim. Po pogovoru sem se nameravala ubiti. Končno sem končala pogovor s to svetovalko. Rekla sem ji, da moram malo iti na svež zrak. Zabičala mi je, da naj pridem potem takoj nazaj.
Svetovalna delavka:
Morala sem jo pustiti. Tako se mi smili. Malo mora biti sama, naj razmisli, zadiha...