Končno sem odprla oči in ugotovila, da mi budilka zvoni že več minut. Stegnila sem roko in jo ugasnila. Na hitro sem ošinila uro in ugotovila, da imam še dovolj časa. Nazaj sem zaprla oči in razmišljala.
“Upam, da se danes v šoli ne bo nič zgodilo,” sem si rekla in zazehala.
Vstala sem iz postelje. Ni se mi še ljubilo vstati, večno ležati v postelji pa tudi ne. Sprehodila sem se do omare. Prekrižala sem roke in telo prevrnila na bok. S pogledom sem iskala kakšno oblačilo, ki bi danes ustrezali mojemu okusu in počutju. Vzela sem sivo trenirko in svetlo modro majico, ki mi ni prekrivala celega trebuha. Oblekla sem se, nato pa odšla dol v kuhinjo. V skledo sem si natresla kosmičev, čeznje pa polila mleko, ki sem ga prej dala segreti. Po polžje sem pojedla svoj pust zajtrk. Bolt je prišel do mene in mi glavo položil na kolena. Začel je cviliti.
“Ja, ja, saj greva na sprehod! Samo počakaj, da tvoja Eleonora poje zajtrk!” sem mu rekla in pojedla do konca.
Ko sem se vrnila s sprehoda, sem imela še točno deset minut pred odhodom v šolo. V svoji sobi sem odprla omaro in iz nje vzela majhno skrinjico, ki je bila še malo prej skrbno zakopana pod črnim puloverjem na koncu omare. Približala sem se ogledalu in odpla skrinjico. V njej so ležala ličila. Skrivam jih v omari, saj mi mami nikoli ne bi dovolila uporabljati kozmetike. Sploh ne v osmem razredu. Vendar si jih želim imeti. Skrivaj sem jih kupila kak mesec nazaj. Sedaj sem si nanesla malo pudra in rdečila. Ustnice sem si našminkala s šminko z rahlim pridihom rozne barve, da mi je ustnice le malo bolj poudarila. Maskara mi je polepšala trepalnice, sicer že tako dolge in vidne. Mogoče sem pretiravala. Izbrisala sem si puder in maskaro, pustila sem samo šminko. Ja, tako bo najbolje. Ni treba, da sem preveč naličena. Lahko si le uredim lase in se primerno oblečem, da bom izgledala normalno.

V šoli so si fantje podajali peresnico in koš za smeti, zato so od učiteljice za zgodovino dobili grožnjo za podpis. Seveda je za to izvedela razredničarka, vendar se s tem ni preveč obremenjevala.
Rekla je le: “Oh, v šoli bi bil živ dolgčas, če se ne bi nič zgodilo. Prav je, da kdaj ušpičite kakšno! Kaj ni tako?”
Vsi smo se zasmejali njeni šali.
“Prosim, učenci!” je prekinila naš smeh.
Potihnili smo in začela je.
“Letos bo na naši šoli potekal božični ples. Vsak od vas naj si čim prej najde soplesalca. Z vajami pričnemo čez en mesec, da ima vsak od vas dovolj časa, da dobi soplesalca.”
Celo uro sem razmišljala, kdo me bo sploh prosil za ples.
Med odmorom je do mene prišel Eric.
“Živjo, lepotička.”
“Pojdi stran,” sem zabrusila.
“Ne, dokler ne dobim odgovora.”
“Na?”
“Bi šla z mano na ples?”
“Ne vem.”
“Kako ne veš?”
“Ne. Odgovor je ne. Si zdaj zadovoljen?”
“V redu. V redu. Oprosti, nisem te želel nadlegovati.”
“Pojdi. Stran, ker te imam dovolj.”
“Dovolj zaradi česa?”
“Zaradi vsega.”
Odšel je. Stran. In tega sem bila vesela. Ne bo me nadlegoval.
_____________________________________________________
Hej!:upside_down:
ne boste vrjel ampak... yay, nov del je tu! Potrudla se bom da bo zgodba izhajala vsak dan ali na dva dni.
*b*P.S.: Najbrž bo že danes nov del<3:wink:*b*
Lp, Belčica:blue_heart::kissing_heart: