Zamežikala sem in se zazrla v temo. Iz nočne omarice sem vzela telefon in pogledala na uro.
Deset do polnoči.
Res super. Zdaj so se mi očitno začele še težave z nespečnostjo.
Glavo sem zakopala pod povšter in zastokala, nato pa zaslišala rahel zvok.
Dvignila sem glavo in se ozrla naokoli po sobi. Nič. Samo tema. Še en zvok.
Presneto. So v tej hiši že duhovi? Vstala sem. Tako ali tako moram po en kozarec vode. Odprla sem vrata in se kot duh odvlekla po stopnicah. A moji koraki so zastali že na tretji, saj sem v dnevni sobi zagledala obris postave. Sklonila sem se in priprla oči, da bi bolje videla. Bila je mami. Nedvomno. V naslednjem trenutku me je skoraj zaslepila močna luč, ki jo je prižgala. Bila je oblečena v lepo modro večerno obleko, njeni lasje pa so bili skrbno počesani in speti v visok čop. Takoj sem ugotovila, da ji glede na to kako se je oblekla, ni vseeno za videz. Nato sem pomislila na tisto sporočilo, ki sem ga videla na njenem telefonu. Nato na očija. Verjetno imata zmenek. A kje je oči? Mami se je obrnila po celotni sobi in za trenutek me je zaskrbelo, da me bo videla na stopnicah, a nato pa je zgolj pograbila torbico na stolu in stopila k vratom. Počakaj. Kam gre... sama?
Zaslišala sem kako je potiho zaprla vrata in v meni je rastel vedno večji dvom. Nato sem stopila po konci, z stojala pograbila plašč in tudi sama stopila ven.
-----
Ne vem kaj mi je bilo, da sem šla ob polnoči slediti mami zgolj v pižami in tankem plašču. Prvo kot prvo me je *i*zelo*i* zeblo in drugo kot drugo nisem vedela koliko časa bom morala mami še slediti, saj se je ona kamorkoli je že šla, odločila iti peš. In tretje kot tretje jaz budala sem se odločila slediti mami v copatih?! Copatih?! Po tiho sem zastokala nato pa se prestopila in skrila za drevo, saj se je mami ozrla okoli. Hodili sva že dobrih petnajst minut in mami je zavijala vedno bolj proti centru mesta, kjer je postajalo vedno glasneje. In punca, ki je v pižami in copatih verjetno tudi pritegne vedno več pozornosti. Ob majhni stojnici sem opazila punčko, ki je kazala name in me je radovedno opazovala. Če bo šlo tako naprej me bo mami kmalu odkrila. Tega pa si ne želim ravno. Ko sem že želela obupati in se zgolj obrniti, ter mami pustiti na miru sem videla kako je zavila v skoraj čisto polno restavracijo.
Končno.
Sledila sem ji, ko me je pri vratih ustavila prikupno dekle, ki je tu verjetno delalo na praksi.
"Dan. Imate rezevracijo?"
Me je prijazno vprašala a jaz se nisem osredotočala nanjo. Stopila sem na prste, da bi bolje videla kam je šla mami, a jo je moj pogled kmalu izgubil.
"Am... pravzaprav... jaz..."
Zaprla sem usta, ko sem spet zagledala mami, ki je sedla za mizo za dva. A nisem mogla videti kdo je sedel nasproti nje.
"Sranje..." punca me je namrščeno pogledala in zdaj sem opazila, da ji ni ušla moja oprava v kateri sem sledila mami. "Am... se opravičujem. Me lahko spustite naprej?"
Nisem počakala na odgovor temveč se prerinila mimo nje, ne menoč se za njene obupane stoke. Skoraj bi se zaletela v starejšega natakarja, ki je na pladnju nosil dva kozarca z rdečkasto tekočino. Končno sem se prerinila mimo, da je moj pogled zajel celotno restavracijo. In s tem tudi...
Najprej sem se hotela zarežati. Nato me je zajela neopisljiva groza. Ne. Počakaj. To... to ni resničnost, ne? Zgolj sanjam. V šoku sem se uščipnila v roko. Nič. Še zmeraj sem strmela v mami. In... in v človeka, ki je sedel nasproti nje. Za trenutek sem pozabila na čas okoli sebe. Vsi zvoki so utihnili in ničesar nisem videla. Le mame, ki se je sklonila čez mizo in ga poljubila. Nato še tega nisem več videla saj so mi pogled zameglile solze. Vroče solze neznanske jeze, ki je bila tako nevzdržna in za katero se mi zdi, da je ne bom nikoli pozabila. Kako... kako je lahko to storila? Kako *i*nam*i* je lahko to storila? Solze so mi polzele po licih in skozi ves šok sem komaj začutila roko na svoji. Obrnila sem se in zagledala tisto punco, ki se je prvi trenutek prestrašila mojih solznih oči. Saj kdo se jih ne bi? Pred trenutki se mi ni niti sanjalo, da bom jokala kot dež. Stisnila mi je roko a tega nisem več prenesla. Vse več ljudi me je opazovalo, tukaj pa tako ali tako nisem imela ničesar več za početi. Vse mi je jasno. Vse kar bi morala vedeti že zdavnaj. Pognala sem se v tek in si poskusila solze brisati tako hitro kot so mi tekle. Ni mi prav dobro uspelo. Ustavila sem se pri vratih in se zgolj še enkrat obrnila čez ramo, nato pa stekla skozi vrata in oba pustila za sabo.
Mami in ravnatelja Hillsona.
-------
Hlipala sem in se useknila v že čisto premočen robček. Sedela sem na majhnem zidku v mestu, ki je bil vseeno malo odmaknjen od vsega vrveža. Potrebovala sem nekaj miru in časa zase. Pogledala sem na uro. Pol dveh. Moje telo je počasi zapuščal ves adrenalin, ki ga je zamenjala utrujenost. A nisem želela domov. Niti podrazno. Ob misli na mami mi je postalo slabo. Še glasneje sem zahlipala. Kako nam je lahko to storila? To je samo potrdilo njeno čudno obnašanje zadnje čase in odaljevanje od očija. Ni ga želela več. Bog ve koliko časa je to že trajalo. Koliko časa sva se s Queele slepili, ker sva mislili, da imata najina starša popoln zakon. Pa ga nimata. Ne več. Naslonila sem se na drevo in glavo zakopala med noge. Oči se mi je tako zelo smilil, da sem skoraj pozabila na vso jezo. A ta se je takoj vrnila. Spet sem se zavedla krute resnice. Moja mami je prevarala mojega očeta. In to z mojim ravnateljem. Iz mene se je izvil skorajda nečloveški zvok, ki je izražal moj obup. Moj ravnatelj? Moj ravnatelj?! Z vsemi na svetu se je spečala ravno z njim. Zakričala sem. Tako na glas kolikor sem premogla. Mogoče sem mislila, da bom vso tesnobo tako spravila iz sebe. Pa je nisem. Niti malo. Niti drobca. Še glasneje sem zajokala.
"Zakaj... zakaj ravno jaz?" moje hlipanje se je sprevrglo v hlastanje za zrakom. "Zakaj se mi vse to dogaja?"
Spomnila sem se sporočila na maminem telefonu. *i*Moj edini...*i* Stisnila sem pesti, ko sem se spomnila obiska pri ravnatelju.
*i*"Moja pisarna je vedno tu, če me boš potrebovala..."*i*
Jeza je bila tako nevzdržna, da sem s pestjo udarila v drevo.
Spomnila sem se tistega opazovajočega pogleda s katerim me je opazoval. Takrat sem mislila, da je to zaradi tistega pisma, ki ga je prejel. Mogoče je res bil. A v vsem tem se je skrivalo tudi to, da zdaj spi z mojo mamo. Vstala sem in še glasneje zakričala. Kako si drzne?
"Kako si drzne..." sem zasikala skozi stisnjene zobe. "KAKO SI DRZNE?!"
Od obupa sem se zopet sesedla. Ne morem. Ne morem več. Solze so mi polzele po licih.
"Tracy?"
Zaslišala sem nekoga, ki je sedel poleg mene. V meni je rasla še večja jeza. Kdor koli je... kdor koli je, mi je vseeno. Nikogar ne želim videti.
"Tracy? Si to ti?"
Dvignila sem pogled in skozi solzne oči zagledala... Jacka. Stisnila sem pesti in vstala.
"P-pusti me. Sa-samo pusti me," sem zahlipala. "N-ne vidiš kako trp-trpim? Bi-bi rad vse le še poslabšal?"
Obrnila sem se saj mi je bilo nerodno pred njim in poleg tega moram domov. Zagrabil me je za roko. Spet.
"Tracy... kaj zaboga se dogaja? Taka ne greš nikamor. Kaj se je zgodilo zaboga?"
Obraz sem zakopala v dlani.
"Jack... poglej. Zaključila sva. In si zadnji kateremu bi razlagala o svojih problemih."
Mogoče ne ravno zadnji. Ampak bilo je vseeno.
"Tracy ne zahtevam, da mi poveš. Le pomiri se. Prosim."
Naj se pomirim? Vraga naj se pomirim. A dovolj me je prepričal, da sem sedla nazaj.
"Kaj počneš tu... ob dveh ponoči?"
Skomignila sem.
"Isto bi lahko vprašala tebe."
"S prijateljem sem se dobil."
Je tudi on skomignil, ko sem na njegovih rahlo zardelih licih opazila odtise živo rdeče šminke.
"Očitno ne le s prijateljem."
Ne vem zakaj sem to rekla. Samo zletelo mi je z jezika.
"Misliš to?" s slino je hitro podrgnil po odtisih. "Ja.. na neki zabavi sva bila. Bilo je... saj veš. Polno pijanih."
"Aha," sem stisnila zobe. "Nisi rekel, da ne hodiš več na zabave?"
Tesneje sem se zavila v plašč. Presneto me je zeblo.
"Nihče iz šole je ni priredil. Bili so... prijatelji izven šole."
"Aha."
Sem zopet zamrmrala.
"Mimogrede zakaj si v pižami in copatih?"
Namenil mi je enega tistih postrani nasmehov in mi podal svojo usnjeno jakno.
"Na. Zebe te."
Jezno sem mu jo potisnila nazaj.
"Sem te prosila?"
Nisem ga. A vseeno sem jo želela vzeti.
"Ne. Ampak vidim, da te zebe."
"Pa me ne."
Sem preponosno, da bi priznala dvignila brado.
"Daj no Tracy. Zmrznila boš. In posojam ti jo kot... prijatelj."
Zadnji stavek mi ni bil všeč in sunkovito sem zardela.
"Prav. Daj mi jo."
Potegnila sem mu jo iz rok brez *i*hvala*i* in *i*prosim*i* a vseeno se je nasmehnil.
"Potem jo pričakujem nazaj."
Se je zarežal, ko sem se pošteno zavila vanjo. Še huje sem zardela.
Nekaj minut sva sedela v tišini, ko se je oglasil.
"Upam, da boš... kmalu bolje."
Pogledala sem ga in se šibko nasmehnila.
"Hvala. Ampak dvomim."
V očeh so me zapekle solze. Nobenega dvoma Tracy. *i*Nikoli*i* ne boš v redu.
"Če ti pomaga tudi jaz nisem najbolje."
Verjetno bi ga morala vprašati zakaj ne a se mi ni ljubilo. Poleg tega se je do naju opotekla prikupno dekle, ki je v roki stiskala steklenico piva. Naramnica obleke ji je privlačno visela čez ramo in razkrivala veliko preveč.
"Jack srček, kam si se skril?"
Zarežala se je, nagnila steklenico piva in mu sedla na kolena.
Jack se je nerodno nasmehnil in zakašljal.
"Khm Tracy to je Ginn. Ginn to je Tracy."
Zahihitala se je.
"Njegova punca, kajne sonči?"
Njegov pramen las si je ovila okoli prsta.
Spraševala sem se koliko piva je zlila vase.
"Hm... ja."
Kislo se mi je nasmehnil, češ: *i*ne ravno*i* ampak jaz sem zgolj zavila z očmi. Kreten.
"Sonči na zabavi te pogrešamo in, če se kmalu ne vrneš bom postala ljubosumna," namrščeno me je pogledala, da mi je postalo slabo. "Ti pa nočeš, da bi tvoja Ginn postala ljubosumna ne?"
Zapeljivo ga je pogledala nato pa mu svoj jezik potisnila v usta. Steklenico piva je odvrgla na tla, da se je ta zveneč razbila in se z obema rokama posvetila Jacku.
"Am... ja. Saj jaz bom šla."
Vstala sem in se jezno okarala, da nisem šla še prej. Ne bi mi bilo treba gledati ogabnega mečkanja. Jack je Ginn potisnil od sebe in ta je zastokala kot, da bo umrla, če ji njegov jezik ne bo šaril po ustih.
"Tracy počakaj!"
Prhnila sem.
"Na kaj naj bi počakala?"
"Mislim lahko se pogovoriva do konca?"
"Sploh se nisva pogovarjala *i*Jack,*i*" njegovo ime sem izdavila skozi stisnjene ustnice. "Ti se kar naprej mečkaj z neznanko."
Njegov obraz je pomračila temna senca, Ginn pa je začela nekaj stokati, da ni zgolj neznanka temveč njegova punca. Stisnila sem pesti čeprav ona ni bila ničesar kriva.
Zasukala sem se na petah in prezirljivo odkorakala. Šele po parih minutah hoje sem ugotovila, da sem mu pozabila vrniti jakno. Sranje. Za trenutek me je prijelo, da bi jo zabrisala v koš a nato mi je postalo malo žal. Tega si vseeno ne zasluži. Ulice so bile skoraj da popolnoma prazne. Ustavila sem se, ko sem pred sabo zagledala mamo. In ravnatelja Hillsona. Mislila sem, da sem malo pozabila na jezo. Globoko sem se zmotila. Jeza se je kot naval vrnila nazaj in stisnila sem pesti. Vsega sem imela dovolj, a že tako prestopene meje je dvignilo še pogled na svojo mamo, ki se poljublja s tvojim ravnateljem. Ena možnost je bila, da bi glasno zakričala in pritegnila njuno pozornost. Da bi mami vse vrgla v obraz. Vse kar je vrelo v meni. Nato bi močno brcnila ravnatelja in nato v solzah odhitela domov. Druga možnost pa je bila, da zgolj stečem domov in nato prejočem toliko solz, da bi napolnile olimpijski bazen. Lahko ugibate za katero sem se odločila.
Za drugo.
--------