Naslednjega dne v šoli sem bila zelo tiho. Pravzaprav sem se počutila, kot bi ne spadala sem. Kot bi bila tujec. Ampak nikakor ne tak, kot resnično svetlolaso dekle ob vrhu majavih stopnic z vampirsko bledo poltjo. Če ne bi bila popolnoma sigurna, da čudeži ne obstajajo, bi jo že vprašala, če je morda vampir.
Hja, morda bi bilo za začetek bolje vedeti njeno ime. Poleg tega bi ji bilo treba razkazati šolo. Videti je tako zgubljena... Brez pomisleka sem se odpravila k njej. V njeni bližini sem se počutila prav nenavadno, a resnično domače. »Si nova?« jo prijazno vprašam, da se zdrzne in torba ji skoraj pade z ramen. »Jaz? O, ja.« »Fajn,« odgovorim. Ni preveč zgovorna.
»Iz kje pa si.« »Zamenjala sem šolo.« »A, fajn.«
Najraje bi se spet lopnila. A res ne znam reči ničesar drugega kot fajn?!
»Lahko ti razkažem šolo,« se ji prijazno ponudim in ponosno poslušam svoje lastne besede.
»Am, okej,« odgovori svetlolaska, a ne pokaže nobenega čustva.
»Saj res, kako ti je sploh ime,« v zadregi vprašam po nekaj dolgih in mučnih trenutkih. Zakaj se zadnje čase spoprijateljujem s takimi ljudmi?!
»Mhm?« vpraša novinka. Spet ne pokaže niti najmanjšega presenečenja.
»Mogoče me ni slišala,« si mislim. »A mora danes res vse iti narobe?!«
»KAKO TI JE IME?« ponovim naglas, prepričana, da je dekle naglušno. Kljub temu, da se k nama obrne več kot polovica hodnika, ob čemer se nekateri zdrznejo, dekle šele zdaj odgovori, seveda nič kaj presenečeno.
»Aurora. Sicer se pa ni treba tako dreti.«
»Lepo ime,« odvrnem, sicer malo užaljeno. »Pridi z mano, zdaj se bo začel pouk.«
Peljala sem jo po nabito polnem hodniku, pri čemer se je marsikatera glava obrnila za nama.
»Danes bo še dolg dan,« sem zasanjano pomislila.