Priznam, čez tedne sem brodila s strašno tegobo in pri tem me je marsikaj oviralo. Prvi je bil Cal. Že res, da je bil moj najboljši prijatelj, a zadnje čase se je vedel nekam čudno. In poleg tega se je veliko bolj kot z mano družil z Auroro. Saj res, ko smo že pri njej, še vedno je zelo tiha. Čisto res, skoraj nikoli ne spregovori in vsak dan je bolj bleda.
Izgleda zaskrbljena. Poleg tega pri kosilu nikoli ne je. Morda ima anoreksijo. Ah, to sigurno ne bo držalo. Saj suha pa tudi ni najbolj. Ampak pomagala bi ji pa vseeno rada. Tistega mračnega četrtka, ko smo s šolo tekli dolge kroge na atletskem igrišču, je bila spet sama. Zasmilila se mi je in počasi, potihoma sem pristopila do nje.
»Oj,« sem začela pogovor. »Oj,« je odvrnila in plaho pogledala v nebo. Bila je še bolj zaskrbljena kot običajno. »Kaj pa je,« sem jo čez čas vprašala. Priznam, najraje bi jo pustila samevati, a kaj, ko bi se drugače morala ubadati z drugimi nepomembnimi sošolkami. »Ah, nič,« je skomignila Aurora. »Si prepričana?«
Pokimala je. Ravno takrat se je oglasil zvonec in skupaj sva se odpravili v razred. In na naše veliko razočaranje, smo že istega dne dobili prijavnico za pohod, katerega so obljubljali že slab mesec.
»Pa zakaj je svet tako krut?!« sem glasno zastokala ob vrhu stopnic, a nikakor nisem bila tako vznemirjena kot Aurora. Oči so ji prestrašeno švigale po listu in preletavale besede. »Kaj je pa zdaj?« sem jo naveličano vprašala.
Namesto, da bi mi odgovorila, se je le zasukala na petah in odvihrala stran.
In seveda, kot bi me svet hotel le še bolj razdražiti, sem se v tistem spomnila, da mi mora vrniti zvezek. Hitro sem stekla za njo, a nisem bila pravočasna. Zdaj je že sopihala po nabito polni cesti. »Aurora,« sem zaklicala.
Nujno sem rabila tisti zvezek, saj smo imeli naslednji dan test in v njem sem imela vso snov.
To je bila še ena opomba, ki je urno švignila na moj spisek prepovedanih stvari.
Jezno sem sopihala za Auroro in kmalu sva prišlli do odlagališča odpadkov. »Pa kaj za boga počne tam?!« sem ihtavo pomislila, ko sem stopila na bananin olupek.
Tiho sem prisopihala do Aurore, ki se je medtem ustavila. Niti malo ni bila videti izgubljena. Že sem hotela zaklicati, naj mi vrne zvezek, a zgodilo se je nekaj resnično srhljivega. Noge so se ji dvignile od tal in lahko bi prisegla, da je lebdela.
Nato pa je, kar na enkrat, povsem vsakdanje odletela v nebo.
Spreletel me je divji srh in zgroženo sem pomislila: »Aurora je duh!«
Izgleda zaskrbljena. Poleg tega pri kosilu nikoli ne je. Morda ima anoreksijo. Ah, to sigurno ne bo držalo. Saj suha pa tudi ni najbolj. Ampak pomagala bi ji pa vseeno rada. Tistega mračnega četrtka, ko smo s šolo tekli dolge kroge na atletskem igrišču, je bila spet sama. Zasmilila se mi je in počasi, potihoma sem pristopila do nje.
»Oj,« sem začela pogovor. »Oj,« je odvrnila in plaho pogledala v nebo. Bila je še bolj zaskrbljena kot običajno. »Kaj pa je,« sem jo čez čas vprašala. Priznam, najraje bi jo pustila samevati, a kaj, ko bi se drugače morala ubadati z drugimi nepomembnimi sošolkami. »Ah, nič,« je skomignila Aurora. »Si prepričana?«
Pokimala je. Ravno takrat se je oglasil zvonec in skupaj sva se odpravili v razred. In na naše veliko razočaranje, smo že istega dne dobili prijavnico za pohod, katerega so obljubljali že slab mesec.
»Pa zakaj je svet tako krut?!« sem glasno zastokala ob vrhu stopnic, a nikakor nisem bila tako vznemirjena kot Aurora. Oči so ji prestrašeno švigale po listu in preletavale besede. »Kaj je pa zdaj?« sem jo naveličano vprašala.
Namesto, da bi mi odgovorila, se je le zasukala na petah in odvihrala stran.
In seveda, kot bi me svet hotel le še bolj razdražiti, sem se v tistem spomnila, da mi mora vrniti zvezek. Hitro sem stekla za njo, a nisem bila pravočasna. Zdaj je že sopihala po nabito polni cesti. »Aurora,« sem zaklicala.
Nujno sem rabila tisti zvezek, saj smo imeli naslednji dan test in v njem sem imela vso snov.
To je bila še ena opomba, ki je urno švignila na moj spisek prepovedanih stvari.
Jezno sem sopihala za Auroro in kmalu sva prišlli do odlagališča odpadkov. »Pa kaj za boga počne tam?!« sem ihtavo pomislila, ko sem stopila na bananin olupek.
Tiho sem prisopihala do Aurore, ki se je medtem ustavila. Niti malo ni bila videti izgubljena. Že sem hotela zaklicati, naj mi vrne zvezek, a zgodilo se je nekaj resnično srhljivega. Noge so se ji dvignile od tal in lahko bi prisegla, da je lebdela.
Nato pa je, kar na enkrat, povsem vsakdanje odletela v nebo.
Spreletel me je divji srh in zgroženo sem pomislila: »Aurora je duh!«
Moj odgovor:
rožica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
vse je slabo
Torej mam problem s staršema. Torej zame bi vsi rekl da sm ful srecna v zviljenu da mam ful fajne starse in da smo taka vesela družina. Ampak temu ni čist tko. Sj ne rečem kdaj se mamo res res fajn in takrt sm zlo srečna kdaj pa je vse slabo da mi gre cel dan na jok in zvečer se zjokam v pojstli. Torej mami včasih pije. Ima obdobje ko ne in takrat je super. Zdaj pa je spet obdobje ko skriva pijačo po sstanovanju in jaz sm že dost stara da vem kdaj je kaj pila ker se ji vidi po obnašanju. Sj ni grozno pijana mi pa to čisto nič ni všeč. Tud za očijem se vse večkrat kregata. Zdj je oči že 3 dni čist hladen in žalosten. Oba hočta to pred mano mal skrit ampak jima gre očitno bl slabo. Zdj je pa še oči najdu nek vin nekje skrit in je katastrofa. Prov otročja sta že. Recimo mami zameri in gre v sobo in ati skuha kosil in ona pol tega ne je in mi gre nasleden dan govort dda kaj zj on misl da je k je skuhal ta kosil. Pol mi zvecer ati rece bom naredu neki drudzga da ne bo presimpl da nav problemov in ja. In pač najbl slabo je to da je v hiši tok slb vibe da mi gre cel čs na jok. Vedno k se pogovarjata mi srce nabija da bo en znoru. Vem da se tud od drugih starši kregajo ampak vsi k jih js pozanm majo vsaj enga brata al pa sestro in to je pol mal lažje. Js sm pa edinka. PA še mami ma neke zdravstven težave in me je strah da ni kj narobe. Kaj nj ?? A nej se vmešam all nj rajš vse pustim prmir? A se še komu kj takega dgaja?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: