Z Auroro sva sedeli na mrzlih tleh poplavljenega dekliškega separeja. Bila sem tako nestrpna, da se mi je želodec v skokih prekopiceval po telesu in srepo sem strmela v svetlolasko. »No?!« sem čez čas zasikala, a potiho, saj me je bilo strah, da mi bo še kaj naredila. Usta so me namreč močno bolela.
»Še enkrat mi prisezi,« šepne Aurora še bolj bleda kot običajno.
»Pa saj vem, da si duh!« vzkliknem in spet me utiša.
»Bi že nehala? Prav. Prisežem!«
»In tudi Calu ne smeš povedati,« ne odneha.
»Nisem toži baba.«
Prav,« zmagoslavno odvrne Aurora. »Ampak, če se kaj razve, si greš lahko kar zbirat barvo krste.«
Očitajoče jo pogledam: »Obljubila sem ti in zdaj mi povej!«
»Prav. Gre za to da sem duh.«
»To že vem,« zdolgočaseno skomignem.
»Pa daj ne prekinjaj me. Saj še nisem povedala do konca.«
»Oprosti.«
»Skratka, duh sem. A imam težavo. Ob rojstvu mi je umrla mama. Že res, od takrat naprej je zame skrbel oče, a pred nekaj tedni je umrl in tako drugi duhovi v meni niso videli koristi. Grajali so me in bila sem jezna, zato sem razkrila naš kraj bližnjemu novinarju. Ker pa so dovolj hitro izvedeli zanj, so zbežali nekam drugam. A bili so resnično jezni name in morala sem jim ubežati, kajti zdaj me iščejo...«
»Še vedno ne razumem,« jo osorno prekinem.
»Saj še nisem prišla do konca. Torej, morala sem zbežati in zatekla sem se k neki daljni sorodnici, ki živi tu in ne ve, da sem duh. Na žalost pa me je vpisala v šolo. In tako sem nekega dne po naključju videla članek nekega starčka, ki je trdil, da so v našem kraju duhovi. Takoj sem vedela, da je to moj trop in prestrašila sem se. Najhuje pa je, da gremo na izlet prav v tisti gozd in če me vidijo, nas bodo vse pobili.«
»Še enkrat mi prisezi,« šepne Aurora še bolj bleda kot običajno.
»Pa saj vem, da si duh!« vzkliknem in spet me utiša.
»Bi že nehala? Prav. Prisežem!«
»In tudi Calu ne smeš povedati,« ne odneha.
»Nisem toži baba.«
Prav,« zmagoslavno odvrne Aurora. »Ampak, če se kaj razve, si greš lahko kar zbirat barvo krste.«
Očitajoče jo pogledam: »Obljubila sem ti in zdaj mi povej!«
»Prav. Gre za to da sem duh.«
»To že vem,« zdolgočaseno skomignem.
»Pa daj ne prekinjaj me. Saj še nisem povedala do konca.«
»Oprosti.«
»Skratka, duh sem. A imam težavo. Ob rojstvu mi je umrla mama. Že res, od takrat naprej je zame skrbel oče, a pred nekaj tedni je umrl in tako drugi duhovi v meni niso videli koristi. Grajali so me in bila sem jezna, zato sem razkrila naš kraj bližnjemu novinarju. Ker pa so dovolj hitro izvedeli zanj, so zbežali nekam drugam. A bili so resnično jezni name in morala sem jim ubežati, kajti zdaj me iščejo...«
»Še vedno ne razumem,« jo osorno prekinem.
»Saj še nisem prišla do konca. Torej, morala sem zbežati in zatekla sem se k neki daljni sorodnici, ki živi tu in ne ve, da sem duh. Na žalost pa me je vpisala v šolo. In tako sem nekega dne po naključju videla članek nekega starčka, ki je trdil, da so v našem kraju duhovi. Takoj sem vedela, da je to moj trop in prestrašila sem se. Najhuje pa je, da gremo na izlet prav v tisti gozd in če me vidijo, nas bodo vse pobili.«
Moj odgovor:
hvalala
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: