Tiste noči sem imela spet iste sanje kot prejšnjič in prepotena sem se dvignila iz postelje. Še ena nočna mora o duhovih. In takrat sem se spomnila prejšnjega dne, ob katerem me je oblila kurja polt. Moram izvedeti resnico.
Ne vem, kdo je bil naslednji dan pri malici bolj presenečen, jaz ali Aurora. Definitivno jaz. Še vedno nisem verjela lastnim očem in bila sem čisto v šoku. Se mi morda blede? Ali pa je Aurora res duh?! In obljubim, ugotovila bom, kaj ima za bregom, pa če jo bom na kolenih prosila, da mi pove. Odlašala nisem niti za trenutek in takoj po šesti uri matematike sem stopila k njej. Priznam, bila sem jezna nanjo, saj izposojenega zvezka še vedno ni vrnila in tako sem test pisala zelo slabo. A po drugi strani me je milo rečeno neizmerno zanimalo, kdo v resnici je.
»Ej Aurora,« sem zasoplo dejala in v tistem pomislila, da v življenju le še tečem in sopiham. »Mhm,« je ta kot že 15-krat prej odvrnila v odgovor. »Prosim, vrni mi zvezek za mato,« sem ji takoj rekla. »Aja, oprosti, pozabila sem ga doma,« se je začela izmikati. »Kje pa živiš?« sem jo jezno vprašala. »Se te ne tiče,« je bevsknila nazaj. Še nikoli ni bevsknila name.
»Ej sprosti se, ampak resno, kje živite vi *i*duhovi*i*?«
Učinek je bil takojšnji. Svetlolaska je nenadoma planila name in oči so se ji tako bliskovito zabliskale, kot bi me najraje ubila. A izgledala je prestrašeno.
»Duh, kakšen duh?« je nato z zategnjenim glasom vprašala. »Daj, ne pretvarjaj se, učeraj sem...« In že spet me je pogledala s tistim svojim pogledom, ki se ga človek tako ustraši.
»Utihni,« je proseče zašepetala. »Seveda, ampak takoj, ko mi priznaš...«
Zdelo se mi je, kot bi mi nevidna sila zapečatila usta. Pred sabo pa sem videla le izredno prestrašeno Auroro, ki je pred sabo držala dvignjeno roko. V naslednjem trenutku je že pomignila z njo in kar samo me je poneslo proti dekliškemu stranišču. »Razjasnili bova nekaj stvari,« je v separeju končno spregovorila s povsem drugačnim, hladnim glasom: »A prisezi na življenje in smrt, nikomur ne smeš povedati!«
Ne vem, kdo je bil naslednji dan pri malici bolj presenečen, jaz ali Aurora. Definitivno jaz. Še vedno nisem verjela lastnim očem in bila sem čisto v šoku. Se mi morda blede? Ali pa je Aurora res duh?! In obljubim, ugotovila bom, kaj ima za bregom, pa če jo bom na kolenih prosila, da mi pove. Odlašala nisem niti za trenutek in takoj po šesti uri matematike sem stopila k njej. Priznam, bila sem jezna nanjo, saj izposojenega zvezka še vedno ni vrnila in tako sem test pisala zelo slabo. A po drugi strani me je milo rečeno neizmerno zanimalo, kdo v resnici je.
»Ej Aurora,« sem zasoplo dejala in v tistem pomislila, da v življenju le še tečem in sopiham. »Mhm,« je ta kot že 15-krat prej odvrnila v odgovor. »Prosim, vrni mi zvezek za mato,« sem ji takoj rekla. »Aja, oprosti, pozabila sem ga doma,« se je začela izmikati. »Kje pa živiš?« sem jo jezno vprašala. »Se te ne tiče,« je bevsknila nazaj. Še nikoli ni bevsknila name.
»Ej sprosti se, ampak resno, kje živite vi *i*duhovi*i*?«
Učinek je bil takojšnji. Svetlolaska je nenadoma planila name in oči so se ji tako bliskovito zabliskale, kot bi me najraje ubila. A izgledala je prestrašeno.
»Duh, kakšen duh?« je nato z zategnjenim glasom vprašala. »Daj, ne pretvarjaj se, učeraj sem...« In že spet me je pogledala s tistim svojim pogledom, ki se ga človek tako ustraši.
»Utihni,« je proseče zašepetala. »Seveda, ampak takoj, ko mi priznaš...«
Zdelo se mi je, kot bi mi nevidna sila zapečatila usta. Pred sabo pa sem videla le izredno prestrašeno Auroro, ki je pred sabo držala dvignjeno roko. V naslednjem trenutku je že pomignila z njo in kar samo me je poneslo proti dekliškemu stranišču. »Razjasnili bova nekaj stvari,« je v separeju končno spregovorila s povsem drugačnim, hladnim glasom: »A prisezi na življenje in smrt, nikomur ne smeš povedati!«
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ojla, ful dobr del! (sori lih sm prsla iz enga tabora pa nism mogla brat zgodbe k tam nism mela fona drgac bi prej komentirala)
0
Moj odgovor:
rožica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
vse je slabo
Torej mam problem s staršema. Torej zame bi vsi rekl da sm ful srecna v zviljenu da mam ful fajne starse in da smo taka vesela družina. Ampak temu ni čist tko. Sj ne rečem kdaj se mamo res res fajn in takrt sm zlo srečna kdaj pa je vse slabo da mi gre cel dan na jok in zvečer se zjokam v pojstli. Torej mami včasih pije. Ima obdobje ko ne in takrat je super. Zdaj pa je spet obdobje ko skriva pijačo po sstanovanju in jaz sm že dost stara da vem kdaj je kaj pila ker se ji vidi po obnašanju. Sj ni grozno pijana mi pa to čisto nič ni všeč. Tud za očijem se vse večkrat kregata. Zdj je oči že 3 dni čist hladen in žalosten. Oba hočta to pred mano mal skrit ampak jima gre očitno bl slabo. Zdj je pa še oči najdu nek vin nekje skrit in je katastrofa. Prov otročja sta že. Recimo mami zameri in gre v sobo in ati skuha kosil in ona pol tega ne je in mi gre nasleden dan govort dda kaj zj on misl da je k je skuhal ta kosil. Pol mi zvecer ati rece bom naredu neki drudzga da ne bo presimpl da nav problemov in ja. In pač najbl slabo je to da je v hiši tok slb vibe da mi gre cel čs na jok. Vedno k se pogovarjata mi srce nabija da bo en znoru. Vem da se tud od drugih starši kregajo ampak vsi k jih js pozanm majo vsaj enga brata al pa sestro in to je pol mal lažje. Js sm pa edinka. PA še mami ma neke zdravstven težave in me je strah da ni kj narobe. Kaj nj ?? A nej se vmešam all nj rajš vse pustim prmir? A se še komu kj takega dgaja?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: