4. Poglavje – POPOLDAN

Končno je naredila domačo nalogo. Zdaj lahko gre ven! Aja, zraven bo vzela še Cofija. Hitro poišče povodec in ga priveže nanj. Cofi je presrečen, da gre ven.
Nato se Lara zamisli. Spomni se, da mami sploh še ni povedala, da je s seboj vzela Cofija. Čudno, da še ni ugotovila. Odloči se, da ji o tem pove danes zvečer. Ja, tako bo najbolje!
No, dovolj o tem. Zdaj je čas za risanje! Morda bo zvenelo smešno, toda Lara ni še nikoli obiskovala kakršnekoli dejavnosti po pouku. Ne da si ne bi želela – starša sta bila proti. Preprosto ne bi mogla plačevati. Naenkrat pa jo je mama kar prisila v vpis na risarski krožek. Lari se zdi to malo sumljivo, ampak pustimo zdaj to…
Stopila je iz bloka. V roke je vzela zemljevid mesta in na njem poiskala stavbo, v kateri izvajajo krožek. Hodila je in hodila, kmalu je prišla tja. Zazrla se je predse.
Stavba izgleda precej stara. Toda veličastna. Očitno je namenjena večjim stvarem, saj bi bila samo za risarski krožek nekoliko prevelika. Tako počasi in previdno vstopi v stavbo. Opazi več kažipotov. Med njimi najde različne napise kot so: bralni klub, kiparski krožek, plesne delavnice in končno – risarski krožek. Stopi v smeri kažipota in kmalu pride do razreda. Globoko vdihne in vstopi vanj.
»Pozdravljena!« jo ob vstopu nagovori učiteljica. »Vidite otroci, to je nova članica. Dajmo, pozdravimo jo vsi skupaj.«
»Dober dan!«
»Glasneje, ne slišim vas!« vztraja učiteljica.
»Dober dan,« pozdravijo v bolj zdolgočasenem tonu.
»Dajmo no, malo več veselja!« še najprej tečnari.
»Dober dan!!!«
»Tako se govori! Odlično učenci,« jih končno pohvali.
Zdaj so jo gotovo vsi zasovražili. Gledajo jo z mrkim pogledam. Res ne vem, kako bi ga najbolje opisala. Aha, pa imam besedo! Gledajo jo besno. No, Lara si torej poišče prostor za sedenje.
Učiteljica pa spet začne: »Torej imamo novo članico našega kluba. Laro Kovač. Še enkrat – dobrodošla!« začne. »Zdaj pa k današnji ustvarjalni uri. Kot veste je tukaj pomlad. Rožice cvetijo, ptički žvrgolijo! Prečudovito, mar ne? V glavnem današnji motiv bo pomlad, natančneje spomladanska ljubezen. Tako kot ptički, ste verjetno tudi vi malo zaljubljeni. No, no! Nikar ne bodite sramežljivi. Na list boste danes narisali svojo simpatijo. V ozadju naj bodo rožice in pomladno vzdušje. Veselo na delo!«
Lara zardi. Tema se ji zdi odlična! Ima pa težavico – z veseljem bi narisala Petra. Zase! Ne pa, da bo to javno objavljeno. Mislim halo?! To je, kot bi celotnemu svetu želela sporočiti, da je zaljubljena v Petra Hrovata. Odloči se, da bo narisala izmišljenega fanta.
V roke vzame svinčnik in začne. Najprej obraz, nato, trup, noge in roke. Po uri in pol dela je izdelek končan. Učiteljica izdelke obesi na tablo.
»Zelo lepo ste ustvarjali. Ostalo nam je še malo časa. Namenili ga bomo ogledu slik. Vaših umetnin. Pa kar začnimo…« mirno začne gospa.
»Vau! Kdo je narisal to?!« osupne učiteljica ob pogledu na Larino risbo.
»Jaz,« sramežljivo reče Lara.
»To je res lep izdelek! Kakšna umetnica! Kakšna umetnina! Em, se opravičujem, za danes smo končali… Sliko moram obesiti in urediti par dokumentov…«
Lari se zdi vse, kar se je zgodilo nekoliko čudno. Res ne more razumeti, kaj je prijelo učiteljico. Ko stopi iz razreda pa jo nekdo tapne po rami. »Res lepo si narisala,« reče glas. No, da razjasnimo. To niti slučajno ni ženski glas. To je rekel fant.
Lara se nemudoma obrne: »Em, hm, hm, ja, hvala…. P-aa saj ni-ii nič takšnega.« Kot ste lahko razbrali, naša junakinja jeclja. No, veliko bolj, kot se morda bere. Pa tudi zardi. No, saj veste kaj to pomeni, a ne? (Če komu ni jasno: Lara je zaljubljena!)
»Jaz sem Mihael. Da sva si na jasnem, kliči me Miha,« pove.
»Prav. Moje ime pa-aaa je, em, Lara. Lara Kovač,« jeclja.
»Kul. Se vidiva naslednji teden!«
In naša umetnica ponovno otrpne. Pa pobrskajmo v njene misli. Aha, pa jo imam. Lara še vedno stoji pri miru in skuša dojeti, kaj se dogaja. Kako je to sploh mogoče? Že več let ni bila zaljubljena in naenkrat – BUM! Všeč sta ji dva fanta hkrati. In kako naj se sploh odloči? Res nima pojma, kaj naj stori.
Torej, tam stoji dobre 3 minute in v svoji glavi premleva situacijo. Stoji in stoji…
»Lara! Pa kaj za vraga je narobe s tabo?«
Umetnica se končno prebudi iz lastnih misli. Najprej pogleda, kdo si jo upa tako ogovoriti. Pred sabo opazi Nino. Prišla je iz strani za knjižni klub.
»Oh, stojim in razmišljam. Pozabi. Imela sem risarski krožek. Ti pa obiskuješ bralni klub? Beda. Ne, ne, mislim, super zate. Jaz sovražim branje. Dolgčas!«
»No, meni pa se zdi risanje bedno! Pridi, greva že v park,« se razjezi Nina.

*

Celo pot do parka je med njima zgolj tišina. Ko prideta v park, sedeta na klopco. Takrat se tišina končno prekine.
»Torej, kako je bilo? Kaj zabavnega ste brali?« začne Lara.
»Zgodovina sveta. V bistvu ni ravno zabavno. Je precej zahtevno.«
»Aha.«
»Kaj pa ste vi počeli?« zanima našo bralko.
»Risali smo pomlad. Motiv je bila zaljubljenost…« pove.
»Odlično. In grem stavit, da si narisala Petra!«
»Šššš! Ne nisem ga narisala. Saj veš, to mora ostati skrivnost. Narisala sem nekega izmišljenega fanta…«
»Seveda! Kaj pa sem mislila. In kako je šlo? »
»Dobro, bila sem pohvaljena.«
»Super. Greva zdaj do mene?« vpraša.
»Itak!« se takoj razveseli Lara.
In res – dekleti se odpravita do Nine. Tam se imata zelo lepo! Lara je navdušena nad njeno hišo. Tako je, Nina živi v hiši! To je Lari zelo všeč


*

Ura je šest. Naša junakinja je pravkar prispela do doma. Mama je bila v velikih skrbeh.
»Lara! Pa kje si bila?!« se jezi.
»Najprej sem imela risanje, potem pa sva se dobili z Nino,« mirno pove.
»Pa saj ne moreš kar…«
»Pomagala mi je pri matematiki.«
»Aja. No potem pa je v redu. Kako je bilo v šoli?«
Lara pomisli. Če bi odgovorila iskreno bi takoj rekla, da je bilo grozno. Pa saj veš, tega se ne reče mami. Potem bi mama zganjala paniko! Zato se zleže: »Super!«


Tada! Prebrali set nov del! Čestitke. Ne pozabite lajkati, komentirati in se seveda naročiti :stuck_out_tongue_winking_eye:. In lepo se imejte!:hugging: