5. Poglavje – PONOVNO V STARO BUKOVICO

Naslednji dan je Lara izvedela, kakšno oceno je dobila pri matematiki. Danes je že nedelja, vseeno pa sem se odločila, da na kratko obnovim, kako je izgledal torek – dan, ko je Lara dobila… Ne, ne bom še povedala! Gremo torej nazaj v torek …
Bil je grd deževen dan. Veliko raje bi ostala doma in spala, kot da gre v šolo. Ampak seveda tukaj ni izbire. Hodila je počasi, dokler ni prišla do šole. Na urniku je bila matematika.
Lara je pogoltnila cmok. Učitelj zakoraka v razred in začne: »Moram povedati, da sem zelo razočaran med nekaterimi izmed vas! Začeli bomo z najboljšimi ocenami. Nina: 5! Odlično, brez napak! Marko: 4. Naslednjič bodi bolj natančen…«
Lari je postajalo vedno bolj slabo. Učitelj je navedel že ogromno imen. Od teh ni njenega imena nikjer. Povedal je že vse ocene, razen enke. In tako je znižal ton glasu in začel: »Zdaj pa še negativne ocene. Lara, Uroš in Peter.«
Naša Lara žalostno vstane od mize in vzame svoj list. Groza! In kaj bo rekla mama? Potem pa postane boljše volje – spomni se, da je tudi Peter dobil enko. Pa saj ni vse tako slabo…
Doma jo je mama kregala, nato pa ji je poskusila razložiti snov.
Tako, to je torej to. No, Lara je to že zdavnaj prebolela. Tako ali tako je to samo neumna matematika, a ne? No, to misli vsaj ona. Moje mnenje tu res ni pomembno. Važno je le, kaj misli naša junakinja.

*
Danes je nedelja. Lep sončen dan! Vse je zelo lepo! Lara se zbudi šele ob desetih. Medtem, ko z mamo jesta zajtrk, dobi idejo.
»Mami? Bi lahko danes obiskala očka? Pogrešam ga.«
»O, ljubica! Saj vem, da ti je težko, ampak…«
»Ampak kaj?«
»Prav imaš. Lahko ga obiščeš. Edino, kar je nekoliko nerodno je, da imam veliko dela za službo. Jaz te ne morem peljati,« pove z otožnim glasom.
»Ni problema! Lahko grem z avtobusom!«
»Odlično! Potem pa spakiraj vse in lepo se imej. Domov pridi najkasneje ob sedmih. A prav, srček?«
»Prav. Adijo mami! Rada te imam!«
»Jaz tudi tebe!«
Lara torej vzame vse potrebno (barvice, skicirko in Cofija) in se odpravi proti avtobusu. Tako se že veseli, da bo ponovno videla svojega očka. Teče zelo hitro nakar… BUM!
»Avč!«
»Res mi je žal!« se opravičuje neznano dekle. »Veš, včasih preveč hitim… Ja, tega bi se morala res odvaditi. Tečem s slušalkami! Oprosti.«
»Ni panike,« reče Lara. Dekle ji pomaga vstati.
»Jaz sem Nika,« reče
»Moje ime pa je Lara. V bistvu sem jaz kriva, veš, tudi jaz včasih preveč hitim. Tokrat je razlog, da grem obiskat atija. Starša sta ločena.«
»Uf! Ali si nova v mestu?«
»V bistvu sem res.«
»Zanimivo! Jaz tu živim že zelo dolgo.«
In punci sta se pogovarjali še nekaj časa. Na tem mestu ti moram povedati nekaj. Če si že bral kakšno mojo zgodbo, gotovo veš, kdo je dekle, v katero se je zaletela Lara. V primeru, da ne bereš zgodbe Plesalka, potem pa verjetno ne veš.
Nika je štirinajstletno dekle. Pleše balet. In to je se, kar moraš vedeti o njej. Če te zanima še več, pa beri mojo drugo zgodbico!
Gremo torej lepo počasi naprej. Punci se po desetih minutah pogovora (končno) poslovita in naša zgodba lahko teče dalje. Lara sede na avtobus. Po eni uri vožnje prispe do svojega cilja.
Izstopi iz avtobusa. Zdaj je čaka približno dvajset minut hoje in prispela bo do hiše. Kako je vroče! Občutek ima, da bo pregorela. Začne jo boleti glava, ne počuti se dobro… Samo še malo, saj bo zmogla!
Še čisto malo in bo tam. In sonce še naprej žge! »Ne morem več,« obupano zastoka in pade na tla. Lara je omedlela. Jo bo sploh kdo našel, tukaj, sredi ničesar?
Zdaj pride na vrsto Cofi. Čisto je preplašen, ne razume, kaj se je zgodilo njegovi gospodarici. Še vedno je na povodcu, toda povodca nihče ne drži. Bister kuža se odloči, da bo stekel po pomoč. Takoj!
Verjetno si ne morete predstavljati, kako ljubko izgleda majhen kuža, ki teče in se trudi najti pomoč. Popolnoma preplašen je in nima pojma, kaj naj stori. Nato končno pride do očetove hiše. Stopi pred vrata in začne glasno lajati.
Čez pet minut pride gospod odpret vrata. »Cofi! Ti si! Kako me je skrbelo… Samo, da si na varnem. Kaj je, bi šel na sprehod?«
Očka prime Cofija za povodec. Ojoj! Kuža ga vleče, kot nor! Vleče in vleče ga dokler ne prideta do Lare.
»Lara! Kaj se je zgodilo?« zaskrbljeno sprašuje. Dvigne jo in odnese v hišo. Larin očka je zdravnik. Hitro jo začne polivati z vodo in izvajati vse mogoče stvari, dokler se otrok ne prebudi. Ati je presrečen!
Lara mu nato pojasni vse. Objame Cofija in se mu zahvali. Zdaj pa uživajo, kolikor lahko! Skupaj se zabavajo, kot že dolgo ne. Lara je zelo vesela.


Tako, tole je peto poglavje moje zgodbe. Neskončno hvala, če boš objavo všečkal, komentiral in se naročil name. LYSM <3! Aja, pa napišite, ako vam je bil všeč povezava med zgodbama! Super ste!