Ojla!
Nov del!!
~~~~~
Zjutraj se Clara mora zbuditi bolj zgodaj, da nebi zamudila avtobusa, ki pelje učence na izlet. Danes je ta veliki dan, dan izleta. Dan, ki ga Clara ne bo preživela. Budilka ji torej zazvoni že ob pol šestih, saj morajo ob sedmih že čakati pred avtobusno postajo. Clara se komaj skobaca iz postelje, utrujena je. Zvečer je pozno zaspala, saj se ni morala znebiti občutka strahu. In zdaj je čas, da vstane. Laže je reci, kot pa narediti.
Ko se končno skobaca iz postelje je ura že skoraj šest in skrajni čas, da se pripravi. Poje, se obleče, umije in še zadnjič preveri, če je res vse spakirala. Okoli petnajst do sedmih se vsede v avto in mami jo odpelje do postaje.
Clara v avtu razmišlja o besedah, ki jih je njena mami izrekla pred nekaj dnevi, torej, da je Zoey njena edina prijateljica in je ne bo vedno v njenem življenju. Clara sklene, da ima mami prav. Najti si mora še druge prijatelje. Odloči se, da si mora čimprej poiskati koga drugega.
Avto se ustavi. Pred Claro stoji velik, prevelik avtobus. Mami jo pospremi do učiteljev, naprej pa mora Clara sama. Vdihne, izdihne, in se odpravi po dolgem hodniku v avtobusu, da bi našla svoje mesto. Nekje na sredini avtobusa zagledala Elvisa, ki sedi z Johnom. Občutek slabosti je že prevelik, ko ga zagleda tam s tistimi preveč modrimi očmi, ki te posrkajo vase. In da sedi Elvis z Johnom, tem brezveznim šaljivcem! Elvis se ji na kratko nasmehne, nato pa z Johnom načne debato o "kul boksarjih". Clari srce prekipeva od veselja, ne more verjeti, da se ji je nasmehnil. A veselje jo prevzame, kake dve minute stoji na tistem mestu in se sploh ne vsede. Šofer spelje in šele tedaj Clara ugotovi, da stoji sredi hodnika, malo naprej od Elvisa. Zmaje z glavo, poskusi si poiskati sedež, a enostavno je avtobus prehiter in sploh se ne more premikati. S pomočjo ograje ob sedežih se nekako prebije do konca avtobusa, le tam so še prosta mesta. Oziroma eno prosto mesto. Clara se vsede tja in pozdravi punco na sedežu zraven nje.
"Hej," ji odzdravi, "jaz sem Sophie." Clara se ji nasmehne in strah ji malo popusti.
"Živjo, jaz sem Clara," odgovori Clara in potem sta nekaj časa tiho.
"Ali se veseliš smučanja?" vpraša Sophie.
"Kaj pa vem, že 5 let nisem smučala, kaj če sem pozabila, kako?" po resnici prizna Clara.
"Moja mami je včeraj smučala po 20 letih, pa ji je super" razloži Sophie. "Prepričana sem, da bo pri tebi enako."
"Hvala" se zahvali Clara in potem sta spet obe tiho.
Nekje na sredi poti se nekdo zadere, da mu je slabo. Clara ne prenese slabosti, zato tudi njej postane slabo. Na srečo nihče ne bruha, zato se Clara umiri.
Po treh urah vožnje se avtobus končno ustavi pred veliko stavbo, njihovim hotelom.
"Tu bom torej trpela ta teden," pomislila Clara. Ozre se po gorah okoli sebe, vse je belo in sneženo. In strme.
"Če bi bila tukaj Zoey, bi me potolažila," pomisli Clara. Toda Zoey ni, sama se bo morala znajti.