Med počitnicami sem morala iti z Malfoyema na svetovno prvenstvo v quidtichu. Tom (iz Kotla) mi je rekel, da ni lepo, če zavrneš takšno povabilo, pa sem šla. Mene quidtich ne zanima, Aarona pa tudi ne. Videla pa sem Pottra in Weasleye. Ko so imeli Jedci smrti svoj pohod, sem se »izgubila«. Nihče me ne more kregati, če sem se izgubila. Stala se v ostankih nekega šotora in vse skupaj opazovala. Videla sem, da je Potter omedlel, ampak nisem ničesar naredila. Ko je bilo vsega konec, sem stopila k Pottru, ki se je prebujal. Od tam sva oba z Aaronom (mislim, da Potter tudi) videla Hulesha mlajšega, ki naj bi bil mrtev. Z Aaronom sva imela precej glasen prepir, ali sva ga resnično videla, ali ne. No, letos je naša šola gostila Trišolski turnir. In imeli smo (spet) novega profesorja obrambe. Noruča Nerrgo. On je bil strašno čuden. Učil nas je žrlele kletve in enkrat spremenil Malfoya v podlasico. Poleg tega je ves čas pil mnogobitni napoj, kar sem že na daleč zavohala. Imam izjemen nos za napoje. Ampak, zakaj bi nek auror (kljub temu da je zmešan) pil mnogobitni napoj? Nisem ga hotela vprašati, malo sem se ga bala. Bil je nerazumljivo čuden, ne tako kot Princ, ki je čuden, vendar ga razumem. Glede Turnirja lahko rečem, da ga nisem marala. Hotela sem se prijaviti, pa mi je Princ precej potrpežljivo razložil, da bi izgledalo čudno, če bi petnajstletnica lahko prestopila starostni ris, šestnajstletnika pa ne. Popolnoma logično, ampak jaz sem vseeno hotela tekmovati. No, nisem se prijavila, upanja pa tudi še nisem izgubila. K nam so prišle punce iz Beauxbatonixa, ter fantje iz Durmstranga. Francozinje so se visoko nosile, Durmstrangovci pa so bili navdušeni nad žensko družbo. Vse skupaj je postajalo slabše. In, potem smo dobili namesto treh štiri tekmovalce. Rečem lahko, da je čisto logično, da je bil Potter četrti. Ponudila sem se, da ga zamenjam, pa pravila tega ne dopuščajo. Zato sem začela vse skupaj ignorirati. To leto ni med mojimi najljubšimi. Na ples sem šla brez soplesalca. Z Malfoyem nisem hotela iti, vprašali pa so me še samo Durmstrangovci. Ne vsi, samo štirje. Plesala sem malo s tem, malo z onim, en ples celo z Dumbledorjem. Mislim, da je bil malce pijan. Čisto vseeno je, ker dobro pleše. Že celo leto me je očetovo znamenje srbelo in to ni bil dober znak. Nekaj je nameraval narediti, meni pa se niti sanjalo ni kaj. Saj sem izvedela. In to takrat, ko so tekmovalci odšli v labirint. V levi lopatici mi je izbruhnila bolečina in izgubila sem zavest. Naenkrat sem bila na pokopališču, tam kjer je pokopan moj dedek. Jaz se ne sramujem bunkeljskih prednikov, tudi očeta se ne. Ne sramujem se ga, ponosna pa tudi nisem nanj. Marsičesa me je naučil, pa če ve ali ne. Še zmeraj imam sledove njegove vzgoje. Recimo dejstvo, da sem samovšečna. Vzgajal me je kot da sem večvredna. In pač sem visokostna. No, na pokopališču je bil Potter in, očitno mrtev, Diggory. Tudi on je zastopal Bradavičarko. Očitno sem bila v očetovem telesu, kar pomeni, da je dobil novo! Ljudem se bolj slabo piše. In nisem ga mogla niti poskusiti nadzorovati, izjemno močan um ima. Potem me je potegnilo nazaj v svoje telo. Malfoy me je gledal od zgoraj, kar pomeni, da sem padla na tla. Naravnost na desno roko (desničarka sem). Kmalu se je vrnil tudi Potter in očitno se je zelo nesebično odločil, da vzame Diggoryjevo truplo s sabo. Ni ga hotel spustiti, na koncu pa je stricu to vendarle uspelo. Takrat je Potter izjavil, da se je lord Voldemort vrnil. To sem jaz že vedela. In mislim, da se je Princu nekaj svitalo. Potem so se profesorji razburjeno pogovarjali, samo Nerrga je skorajda odvlekel Pottra stran. To je bilo še bolj čudno. Na to sem opozorila strica in on je z prof. McHudurrovo in Princem šel za njim. Seveda sem morala zraven. Izkazalo se je, da to sploh ni bil Nerrga, ampak Hulesh mlajši. Tisti, ki naj bi umrl v Azkabanu. Vse je v trenutku postalo logično.
To leto se je začelo na čuden način. Nek večer (bilo je kar pozno) je Princ prišel pome v Kotel. Ni mi povedal kam ali zakaj. Samo izdejanjil se je in me potegnil za sabo. Ko sva pristala se mi je vrtelo in slabo mi je bilo. Vem, da je dobro vedel kako mi bo, ampak se sploh ni oziral na to. Pristala sva nekje v Londonu, na majhnem trgu. Pred hišama s številkama 11 in 13. Očitno gremo v dvanajstko, sem si mislila. Princ mi je pokazal papir, na katerem je pisalo, da je na Trockmrkowem trgu 12 štab Feniksovega reda. Potem sem šele zagledala hišo. Princ je pozvonil, mislim da je to naredil nalašč, ker noter je začela neka gospa histerično vpiti da smo izdajalci in podobno. Na vratih se je pojavila ga. Weasley (gospa v ozadju pa je nehala vpiti). Bila je začudena, Princ pa je brez ovinkarjenja rekel, da je Dumbledore naročil, da moram biti tukaj. V Blackovi družinski vili, s kupom Weasleyev, Pottrom, Grangerjevo in, najslabše od tega, z Blackom. Poleg tega so čarovniki, ki so bili v Redu, kar naprej prihajali. Idealen kraj za počitnice. Veliko raje bi bila v Kotlu, kjer sem lahko igrala poker (moja šibkost). In tukaj mi je bilo dolgčas. Black (spomnil se me je izpred dveh let, ko sem mu rekla kar nekaj reči, ki so ga ujezile) je stresal vso svojo slabo voljo name. Ginny Weasley in Fatale Tanga sta bili prijazni z mano, drugi pa pač tako, kot je naneslo. S Tango sem se razumela, ker lahko tudi ona spreminja podobo, poleg tega je bila takšna, kot bi si jo vsak želel za družbo. Z Weasleyevo sem se razumela, veliko sva se pogovarjali. In nekajkrat sem jim vsem tudi pela. Kadar grem kam, zmeraj vzamem kitaro s sabo. Black ni bil z nobeno pesmijo zadovoljen dokler mu nisem zapela nečesa, kar je pred tridesetimi leti samo on slišal peti Emmo Low. Potem je izjavil da sem ji podobna in mi zastavljal vprašanja na katera ni nikoli izvedel odgovora. Moji odgovori so ga samo zmedli. Imela sem se bolje, kot sem pričakovala. Tukaj pa sem morala biti, da bi bila varna pred očetom. Kot da se sama ne znam zavarovati. Ko smo dobili pisma iz Bradavičarke, sem se pošteno razjezila. Kakšen nesposoben profesor uporablja takšen učbenik? Nisem ga kupila, iz protesta. Sposodila sem si ga od Weasleyeve in ga enkrat prebrala. Večjih neumnosti še nisem videla. Potem pa se je izkazalo, da je ta profesor v resnici profesorica. Prof. Kalvara Temnya. Višja ministrova svetnica. Ministrstvo se je vmešavalo v šolske zadeve. Kako ji je Dumbledore lahko dal službo? Osladna oseba, marali so jo samo Slydherinovci. Zato, ker so lahko po mili volji počeli kar so hoteli. In pa Filch je bil izjemno zadovoljen. Samo da nas je lahko kaznoval za vsak najmanjši prekršek. Ko je Pottru pred celim razredom Temnyova rekla, da ni lepo če laže o očetovi vrniti, se nisem mogla zadržati. Če Ministrstvo noče, da bi bil oče spet med nami, še ne pomeni da bo kar izginil. Za te besede sem bila primorana prestajati kazen skupaj s Pottrom. Vsak sebi sva si morala na roko pisati, da ne smeva lagati. In z dvojčkoma Weasley smo jo spravljali ob živce. Bila sta izjemno dobra pri ustvarjanju takšnih zamisli, jaz pa sem poznala ogromno priročnih urokov. Z njima sem se dobro razumela. Potter je, ker je Temnyova učila vse drugo, samo obrambe ne, izumil svoj obrambni krožek. On nas je poučeval (seveda sem se jim pridružila). Učil nas je priklicati varuha (moj je lev) in vadili smo vse uroke, ki so mu kdaj rešili življenje. Razume se, da sem vse znala. Potem je bil g. Weasley napaden od Nagini in Potter, Weasleyi in Grangerjeva so šli nazaj v London. Tokrat k sreči nisem rabila nikamor. Enkrat je šel tudi Princ tja, vrnil pa se je izjemno slabe volje. Tako dolgo sem drezala vanj, dokler mi ni povedal stričeve genialne zamisli. Pottra bo učil brambovijo. Potem je bil kar naprej slabe volje. Ko pa je Potter videl njegove spomine in ga je vrgel iz učilnice, je bil res zelo jezen. Tako jeznega ga nisem videla že dolgo. Šla sem v učilnico in sedla na mizo. Tam sem sedela tako dolgo, dokler mi ni povedal vsega. Znam biti potrpežljiva. Vse njegove besede o Pottru lahko strnem v eno poved: ni mu všeč, da je Potter videl spomin, v katerem se je njegov oče spravljal nanj. Povedal mi je tudi, kaj si misli o Temnyovi. Sovraži jo, na svoj način, se pravi potiho. In povedal mi je še kup reči, ki pa jih ne bom izdala. Vsak more kdaj povedati tisto, kar mu leži na duši. Za Princa sem jaz tista oseba, ki te stvari lahko ve. Potem je očetov veleum naredil napako. Ni si mogel predstavljati, da bi jaz Pottra poznala in ko je Potter videl Blacka na ministrstvu, jaz nisem videla nič. Seveda sem mu pomagala, da je lahko skozi Temnyovkin kamin govoril s Blackom. Kar pomeni, da sem bila tam, ko je Potter to povedal Princu. In potem je Grangerjevkina briljantnost rekla tisto o Dumbledorjevem orožju in jo tako speljala v gozd. Mene je držal Malfoy in z veseljem sem ga nabila. Letos je bil jezen name, ker sem se družila z Weasleyevo in občasno z Pottrom. Pottru sem svetovala, naj ne hodi nikamor ampak on je na vsak način hotel iti. Povedala sem mu, da bo posledice svoje odločitve moral nositi sam. Nisem šla z njimi. Verjela sem Princu, ki je trdil, da je Black na varnem in sebi, ker tega nisem videla. No, Black je umrl. Meni se ne zdi, da bi bilo potrebno kakšno žalovanje, Potter pa je bil čisto na tleh. Mislim, da za to krivi sebe.

Zdi se mi, da za peti letnik nisem napisala vsega po vrsti. Se opravičujem za morebitne napake. In nisem prepričana, če je res Temnya. Če bi mi lahko kdo to napisal, bi bila vesela.
Musicgirl