Razen tega, da je Princ dobil službo, ki si jo je želel, je šlo letos vse narobe. Potter je dobil Prinčev učbenik in postal naenkrat profesionalen v napojih. To sem povedala Princu, pa mi ni verjel. Malfoy se je važil z neko nalogo, nikjer pa nisem zvedela, kakšna je. Princu je na nosu pisalo (šalim se, čutila pa sem), da ve kakšna je. Kot odgovor na ali mi sploh zaupa, je odgovoril, da to ni vprašanje zaupanja. Noče da bi vedela. Potem je že bilo nekaj, ob čemer bi ponorela. Pozna me. In ja, če bi vedela, bi Malfoya najbrž ubila (ker, kdo ga sploh rabi?). In nazadnje, imeli smo profesorja (za napoje), ki me je nekoč že poučeval. Horace Slughorn. On se pretirano navdušuje nad dobrimi učenci, ostale pa kar pozabi. Seveda je takoj opazil moj »talent«. Izogibala sem se ga, če sem le lahko. In potem po pomoti naredila nekaj, da me je opazil in sem morala iti na večerjo ali kaj podobnega. Princu je bilo to smešno. On pač ne rabi več prenašati te obsedenosti (ne pretiravam, resno). A, letos sem dopolnila sedemnajst let (v resnici pa enainštirideset). Dejansko sem stara (to me je šokiralo). Ko se je Katie Bell uklela, sem seveda bila zraven. Prof. McHudurra je tudi mene zasliševala. Tudi jaz sem mislila (kot Potter), da je tisti ogrlico podtaknil Malfoy, Princ pa je izgledal prepričano, da ni bilo tako. OK. To je bil prvi poskus atentata na Dumbledorja. Potem je bilo tisto vino, s katerim se je Weasley zastrupil in ga je Potter rešil. Slughorn dejansko ni vedel, kaj narediti. Takrat so poklicali mene. Jaz imam namreč neko alergijo na strupe in začnem na vso moč kihati, če kakšnega vdihnem, tudi če izparine niso strupene. In o strupih vem vse, kar se da vedeti. To je lahko kar priročno. Slišala sem, da je Potter na Malfoyu uporabil Sectunsepro. Takrat mi je Princ moral verjeti (glede učbenika). Dumbledore je hotel, da grem z njim po Skrižven (ja, tudi jaz vem za to). Nisem šla, ker je šel Potter. Otročje. In tako so se iz radiromare pojavili Jedci smrti. Z Malfoyem. V hipu sem razumela, kaj je bila njegova naloga. Šli so naravnost v astronomski stolp, kjer bi se morala stric in Potter kmalu pojaviti. Šla sem za njimi, vendar sem se skrivala. Hodila sem malo za Princem. Zanimalo me je, kaj počne. Stric in Potter sta se vrnila in slišala sem Malfoya govoriti, da ga mora ubiti. Šment. Hotela sem temu narediti konec in sem stopila po stopnicah do vrha. Zagledala sem Princa, ki je s kamnitim obrazom pravkar ubil strica. Stala sem tam in dojemala, kar sem pravkar videla. Potem je prišel šok in noge me niso več držale. Nato sem stekla stran. Izdal me je, mi je odmevalo v mislih. Prvič po dolgem času sem spet jokala. Strica mi je ubil najboljši prijatelj (oprosti Aaron). Nisem sem menila za Prinčeve občutke, s katerimi sem živela že tako dolgo, da jih skoraj nisem opazila. Stala sem ob Pottru in gledala odhajajoče Jedce. Vedela sem, da je Princ bil eden od njih, da pa je še zmeraj? Zavpila sem mu edino besedo, ki sem se jo spomnila, izdajalec. Vendar nisem naredila ničesar drugega. Princ je vedel, da ga ne bom napadla. Ni dobro, če koga spustiš preblizu srca. Prej ali slej te čaka izdaja. Nato sem rekla Pottru: »Zdaj se bomo borili.« Čudno me je gledal. Zakaj me je Dumbledorjeva smrt tako prizadela, se mu je najbrž motalo po glavi. V resnici ne vem, fantje so preveč zakomplicirani. Mislim, da sem padla v neke vrste depresijo. Strica, ki me je razumel, je ubil moj najboljši prijatelj, ki ga ljubim. Zame je bilo tako in nič drugače. Skoraj vse počitnice sem jokala (seveda naskrivaj, morala sem delati).

Med počitnicami je v Kotel prišel Wulf in govoril z mano o tem, da bodo Pottra z največjo možno varnostjo prestavili v Jazbino k Weasleyem. In če bi sodelovala (takrat sem že bila v Redu). Rekla sem, da se raje ne bi tako izpostavljala. Kljub temu da misli, da sem izjemno dobra in močna čarovnica. V resnici mi je šlo za to, da me ni bi usoda postavila nasproti Princa (to je bilo bolj na začetku počitnic). Na Pottrov rojstni dan pa sem prišla in na poroko tudi. Enkrat je prišel Princ v Kotel in hotel govoriti z mano. Bila sem v šoku, poleg tega sem rabila čas, da sem vse premislila. Zdaj menim, da bi takrat morala govoriti z njim, to bi pojasnilo nekaj reči. Letos je on postal ravnatelj. Do njega sem se obnašala zelo uradno in ga nazivala profesor. Nisem vedela, kaj bi. To, kar je naredil, ni nekaj kar se bo hitro pozabilo, vendar ga ljubim. Po tem nisem več tako kazala čustev. Jasno, da sem se pridružila upornikom (ali kako bi nas drugače imenovali). Bila sem edina iz Slydherina. Slydherinovci so me sovražili ker sem se postavljala po robu vsemu, kar mi ni bilo všeč. Bila sem velikokrat kaznovana, vendar se mi ni poznalo. Znanje mi je končno koristilo. Princ me je zmeraj tako čudno gledal. Ogrlice pa si ni snel noben. Z Weasleyevo, Liupko in Veleritom smo poskušali ukrasti Gryffindorov meč, pa nas je zasačil prof. Snape. In spoznala sem drugega strica. Malce sta si podobna (strica). Aha, Aaron je vsake toliko nekam izginil, potem pa me prepričeval, da moram nujno govoriti s Princem. Najbrž sta se pogovarjala. Aaron razume človeški jezik, ljudje ne razumejo ptičjega. In potem se je Potter vrnil na Bradavičarko. Vsi so mislili, da bomo zdaj izprašili Jedcem rit, on pa je moral prej še nekaj narediti. Jaz sem iskala Skrižven, ampak brez uspeha. Njemu je uspelo. Še prej pa je prof. McHudurra zabrisala Princa skozi okno. Potem smo se pripravili na spopad. Oče je govoril tako glasno (s pomočjo uroka) da smo ga slišali v Veliki dvorani. Nazaj sem mu zavpila, da je strahopetec, ampak se na to ni odzval. Mislim pa, da je prepovedal da bi me kakorkoli poškodovali. Očitno je res želel imeti naslednika, ki bi ga vzgajal že od otroštva in na način ki je všeč njemu. No, jaz sem se borila dobro in mislim, da sem pobila več Jedcev, kot katerikoli izmed njih v svojem življenju. Jeh, krvave roke imam. Skrita sem bila poleg Pottra, ko je oče ubil Princa. Ta ni ničesar izdal, niti v trenutku smrti. Pri njem sem bila prva (takoj ko je oče odšel). V trenutku sem mu vse odpustila. Takrat mi je prvič in zadnjič v življenju rekel Star. Vse kar sem jaz lahko rekla je bilo, da je moj prijatelj. Mislim, da je razumel, kaj sem hotela s tem povedati. Pogled, ki ga je imel v očeh, si bom zapomnila za vedno. Hotel je umreti. Potem je Pottru dal svoje spomine. Mislim, da vem katere. In nato umrl. To me je zelo prizadelo. Potrebujem ga. Do takrat se sploh nisem zavedala, da je bilo njegovo razpoloženje del mojega vsakdana. Ogrlica bo za vedno mrzla… S še večjo vnemo sem začela pobijati Jedce. Kot da so oni krivi za Prinčevo smrt (saj delno so, kajne?). Ko pa sem slišala (in videla), da je Potter mrtev, sem bila čisto na tleh. Začela sem se pripravljati, da bom spet takšna kot pred približno tridesetimi leti. Grozno, ampak nekako sem otopela. Ni mi bilo mar za nič na svetu. Oče je pred vsemi izjavil, da sem njegova hčerka. Najbolj me boli pogled Weasleyeve, ki me je nemudoma začela sovražiti. Jedci so me gledali čudno, njihovi nasprotniki pa sovražno. Stala sem tam, med obema stranema in gledala v tla. Nato pa se je prikazal Potter (zelo teatralno). Velerit je že prej ubil Nagini (kačo) in oče je bil navaden smrtnik. Potter je pred vsemi izdal Prinčevo ljubezen do njegove mame in spet mi je šlo na jok. In izvedela sem, da je Princ umrl za prazen nič. Nato je Potter ubil očeta. Začeli so zbirati mrtve, jaz pa sem se skrila pri stričevem grobu. Tam sem samo sedela. Aaron mi je stal na kolenu in bil tiho (enkrat za spremembo). Čutil je, da sem zelo, zelo žalostna. Nato sva šla po Prinčevo truplo. Aaron je rekel, da to morava opraviti midva. In nihče drug se ni domislil tega. Vsi so se me nekako bali, ko sem hodila med njimi. To je bila vedno moja nočna mora. Da bi me prijatelji sovražili in drugi ljudje bali. Zdaj sem zvedela, da sem se še bolj bala Prinčeve smrti. O strahu nikoli nisem zares razmišljala. To ni bilo dovolj pomembno. Prof. McHudurra mi je previdno predlagala da, ker sem tako pametna, bila lahko šolo končala prej. Razumela sem, kaj je hotela v resnici povedati. Še isti večer sem odšla.

Musicgirl