Maeve se ni dodobra zavedala kaj se je ravnokar zgodilo. Toda, ko se je Elywn pijano opotekla in pristalanna tleh, se je zavedla, da je situacija še kako resna.
"Ne. Ne, ne, ne, ne, ne." Besedo je ponavljala, kot da bi z njo lahko karkoli rešila. "Ne. Elywn. Ne. Ne odidi. Ne še."
Še preden se je zavedla je že klečala na tleh ob njej in v rokah držala njen obraz. "Elywn, prosim. Ne odidi. Zdrži še malo. Ne, ne, ne, ne. Ne boš odšla. Vem, da zmoreš. Dihaj."
S solznimi očmi jo je poljubljala dokler niso bile mokre še njene ustnice. Elywn se ni odzivala.
Ne. To se ne sme zgoditi. Ne sme umreti.
"Ljubim te. Ljubim te Elywn. Vem, da ti tega še nisem povedala, toda res je. Prosim. Samo ne zapusti me. Ljubim te." Ti dve besedi je šepetala in šepetala, dokler ni od vsega kašljanja med jokom skoraj izgubila glasu. Stražarka jo je ves ta čas ščitila, ona pa ni storila ničesar. Samo opazovala je, kako se bori. Samo to je znala, kajne? Gledati kako njena ljubljena oseba počasi umira.
Ne.
Tega ni bilo konec.
Nekaj v njej se je počasi prebudilo. Roke so začele postajati tople in se barvale zeleno. Še preden so njeni možgani sprocesirali kaj se dogaja, je že začela. Uporabljala je svojo moč zdravilke.
Vedela je, da je nevarno. Če jo odkrijejo jo bodo ubili. Toda v tem trenutku ji je bilo za to popolnoma vseeno. Če bo s tem rešila Elywn, lahko tudi umre. Samo, da bo njena ljubljena preživela.
Zdaj na novo zelene roke, so začele pridobivati tudi svetlobo. Maeve je začuda vedela kaj storiti. Čeprav je svojo moč uporabila zelo malokrat, je njen zdraviliški instikt, ki ga je očitno imela v genih, vedel kaj storiti.
Elywn je začela odpenjati srajco ter iskati rano. Z dlanmi je drsela po njenem telesu in ji sproti pozdravila vse, česar se je dotaknila. Majhne praske so že v sekundi izginile z morilkinega trebuha, toda ko je prišla do točke, kjer je bodalo zarezalo v meso, je bilo delo težje.
Poleg tega, da je zdravljenje hujših poškodb trajalo dalj časa, so ji te vzele tudi zelo veliko energije. Če se je res izčrpala ji je grozilo tudi to, da se bo onevestila ali kako drugače samopoškodovala. Zadnja stvar na katero bi mislilo sedaj, je bila to, da bo pazila na svoje meje. Na žalost, zdravilska moč ni bila tako vsemogočna, kot se je na prvi pogled zdelo.
Previdno je izvlekla bodalo in hitro z rokami pokrila rano, da Elywn ne bi še hitreje izkrvavela. Koža se je počasi začela celiti. Maeve se je smehljala skozi solze, ki so ji začele še huje liti iz obraza. Ne samo zaradi žalosti, vedno bolj tudi iz izčrpanosti. Glava jo je začela boleti, kot da jo bi jo nekaj žgalo v njeni notranjosti, toda to je poskušala ignorirati.
"Ljubim te," je še zadnjič rekla, preden je zaradi utrujenosti izgubila sposobnost govorjenja.
Rana se je počasi začela celiti. Kri je vedno manj lila iz telesa. To je bilo to, kar je Maeve hotela. Še vedno je vztrajala z zdravljenjem, kljub temu, da se ji je zdelo, da ji v središču zeva razpoka. Po nekaj trenutkih je bila poškodba že skoraj cela zakrpana in preraščena z novo kožo.
Maeve se je nasmehnila, toda naprezanje obraznih mišič je v njej izkoristilo še zadnji atom moči, ki ga je premogla. Zajela jo je tema.
"Kakšno je njeno stanje?"
"Gospodična Domnhall, tega vam res ne morem povedati. Njeno veličanstvo je v postelji že dva tedna. Najprej moramo počakati, da se zbudi, preden bomo lahko sploh karkoli ocenili. Situacija je še posebej nenavadna, saj gospa ni imela nobenih vidnih poškodb. Stanje je povzročila le izredno velika telesna izčpanost."
"Saj se bo zbudila, kajne?"
"Gospodična Domnhall, tudi tega na žalost res ne moremo vedeti. Oh, zakaj pa zdaj solze v očeh? Brez skrbi, njeno visočanstvo bo gotovo v redu. Samo dajte ji čas."
"Hvala. In, um… Oprostite za tale moj izpad."
"Saj, ljudje imajo čustva kajne, brez tega ne gre. Vsakemu se kdaj zgodi, poleg tega je razlog čisto upravičen, kdo nima rad gospe kraljice. Ah, take vladarice še dolgo ne bomo imeli."
"Res je…"
Maeve je odprla svoje oči. Za nekaj trenutkov jo je zaslepila bela svetloba kraljeve bolnišnice. Pred njo sta se nahajali stara bolničarka, ki je v rokah držala kup povojev in Elywn. Ko je uzrla slednjo, se je nasmehnila do ušes.
"Elywn," je spregovorila, toda glas se ji je zataknil v grlu. Glasno je zakašljala.
Tako glasno, da sta se proti njej obrnili ženski pred njo. Stražarka jo je najprej gledala z začudenimi očmi, toda še isto sekundo, ko je ugotovila, da se je Maeve prebudila stekla k njej.
"Maeve! Mislila sem že, da se nikoli ne boš zbudila, pri Lyri!" Tesno jo je objela. Iz oči ji je spolzela solza ter kot kristal kapnila na kraljičino odejo.
"Mislim, da bom jaz kar odšla. Nočem vaju motiti," se je prijazno zahahljala straka in pomežiknila. Ewlyn se je rahlo osramočeno obrnila k njej ter se opravičila. Ženska, ki je bila zadolžena za zdravljenje je samo zamahnila z roko. Čez trenutek sta bili v sobi samo še dekleti.
"No, to je bilo nerodno-" je Maeve nekako poskušala omiliti ozračje, istočasno pa je spregovorila še stražarka: "Pogrešala sem te."
Obe sta na kratko utihnili in zardeli.
"Da nikoli več ne uporabiš svojega daru za reševanje mene. Saj sem te vendar skoraj ubila!" se je po premolku spet razburila črnolaska. Toda to ni bila prava jeza, bolj velika zaskrbljenost za Maeve. Ko skoraj izgubiš ljubljeno osebo je težko.
"Potem me drugič ti ne brani pred napadalci tako, da te skoraj umorijo med tem!" se je branila Maeve, toda na izrazu se ji je izrisoval nasmeh. Obe sta bili živi. Oziroma bolj pomembno, Elywn je bila živa.
Planile sta v strasten poljub, kot da bi bila od njega odvisna življenja. Mogoče so celo bila.
"Samo nikoli več mi ne naredi česa takega," je povedala morilka, ki je sedaj sedela na postelji zraven kraljice. Noge so ji krivo bingljale z ležišča.
"To dopovej pošiljateljem mojega grozilnega pisma," je odvrnila Maeve in obe sta se zasmejali.
"Kaj se je drugače zgodilo z njimi? In kako so naju sploh našli v tistem gozdu?" Vladarica se je šele sedaj zavedala na kako ogromno vprašanj ni imela odgovora.
"Kraljevim stražarjem je uspelo ujeti vse napadalce. Ravno sedaj jih zaslišujejo v grajskih ječah. Glede naju pa… Ko se je glavni kaos razkadil, se je začela velika iskalna akcija. Pomagali so celo prebivalci, ki niso bili poškodovani v napadu. Očitno te res obožujejo," se je pošalila Elywn, toda ko je videla Maevin žalostni izraz, jo je veselje minilo.
"Ne vem, če bi me ljudje ravno imeli radi, če bi ugotovili, da sem zdravilka." Res je bila potrta. Koliko stvari bi spremenilo dejstvo, če bi to, da je zdravilka prišlo v javnost?
Morilka ni mogla vedeti, kako se počuti kraljica, toda poskušala ji je stati ob strani. "Vseeno je, kaj si mislijo oni Maeve. Jaz te poznam in vem, da si čudovita oseba. Jaz…" Za trenutek je utihnila in se zazrla v svetlolaskine zelene oči. "Ljubim te, Maeve. Že odkar sem te ujela, ko si poskusila zažgati materino pismo, sem nekaj čutila. Sedaj sem prepričana."
Elywn je dekle prijelo za roko in jo močno stisnilo. "Pri Lyri, res te nočem izgubiti." V očeh so se ji lesketale solze, ki so počasi drsele po licih.
"Potem storiva to. Pobegniva. Zbeživa nekam globoko v gozd in se tam ustaliva. Obe sva preživeli. Čas je, da enkrat v življenju storiva nekaj, kar si res želiva." Maeve je črnolaski ob njej z obraza obrisala solzo. Vse kar je povedala je mislila smrtno resno. Res je hotela to. Od tistega dneva, ko jo je skoraj izgubila, je hotela storiti vse, da bi bili z Elywn srečni.
Morilkine oči so se zalesketale. To ni bila več žalost, le zavedanje, da če bosta to res storili, bo njuno življenje nekako izpoljneno. Maeve je poljubila na čelo.
"Prav. Storiva to."
Maeve je zavita v črnino čakala na kralja Emrysa. Pred gradom jo je na nočnem zraku že čakala Elywn, ona pa se je odločila, da se bo poslovila od svojega moža. No, od svojega bivšega moža, če bo upošteval to, kar je nameravala povedati. Na hodniku je zaslišala korake in se hitro obrnila proti njim. Res je bil on. Temo je presekal majhen plamen sveče, ki jo je nosil v roki, da bi si vsaj malo osvetlil pot.
"Torej… Odhajaš," je izrekel moški, ko je prispel do nje. Očitno je prejel njeno sporočilo, ki mu ga je zjutraj dostavila pred vrata pisarne in v njem nekako razložila situacijo.
Pokimala je. Pričakovala je kakršnokoli burno reakcijo. Preklinjanje, kričanje, jezo, tisoč vprašanj, očitke.
Toda Emyrs je izustil eno samo vprašanje: "Res jo ljubiš, kajne?"
"Ja. Oprosti," mu je odgovorila Maeve. Ni čisto vedela zakaj ji je žal. "Sporočam, da uradno izstopam iz prestola. Nisem več tvoja žena, ne kraljica Zeknawa." Na ta stavek se je pripravljala predolgo časa. Ponavljala ga je pred spanjem, sanjala o njem. Trenutek, ko se bo končno rešila kraljevske kletke.
Kralj je nekaj časa premišljeval, nato pa prikimal: "Uredil bom vse papirje. Lahko napišem, da si zaradi bolezni zbolela in na žalost zapustila ta svet."
"To bi bilo čudovito," mu je odgovorila Maeve z mirnim glasom, toda srce ji je plesalo. Res se je dogajalo.
"Želim vama srečno življenje, kjerkoli že. In prosim, piši mi kdaj. Želim vedeti, kaj se dogaja z mojo bivšo ženo." Tokrat se je rahlo nasmehnil.
"Obljubim. In hvala za vse Emrys," se je zahvalila Maeve.
"Ne, hvala tebi. Te dve leti, ko si bila še moja žena bosta za vedno ostali v mojem spominu."
Mogoče bi bilo vljudno, če bi se v tem zadnjem snidenju objela. Toda bila sta samo dogovorjena zakonca. Nista se ljubila.
Kralj Emrys je pokimal in takrat je sedaj bivša kraljica Maeve stekla iz gradu proti temi, ki jo je tako vabila. Proti svobodi.
Kmalu je prispela do Elywn s katero sta se tesno objeli. "Kako je šlo?" je vprašala črnolaska z nežnim glasom. Maeve je držala za roke in jih tako delala tople.
"Boljše kot sem pričakovala." Je odvrnilo dekle, nato pa čez nekaj sekund spet spregovorilo. "Elywn? Ljubim te." Ob tem se je stegnila do Elywnega obraza in jo nežno poljubila. Ustnice so bile razpokane od mraza.
"Tudi jaz te ljubim," je Elywn zašepetala nazaj in se ob tem nasmehnila. Eden izmed redkih trenutkov, ko sta si to izgovorili je bil napoljnen s čisto srečo.
"No, storiva to," je še spregovorila preden sta začeli s hojo. Oseba, ki jo je tako ljubila ji je pokimala.
Skupaj sta stopili v temo in izginili neznano kam.
*********
Predzadnji del te zgodbe je končan! Sledi samo še epilog, ki bo kmalu objavljen. Upam, da ste uživali v branju! :D
"Ne. Ne, ne, ne, ne, ne." Besedo je ponavljala, kot da bi z njo lahko karkoli rešila. "Ne. Elywn. Ne. Ne odidi. Ne še."
Še preden se je zavedla je že klečala na tleh ob njej in v rokah držala njen obraz. "Elywn, prosim. Ne odidi. Zdrži še malo. Ne, ne, ne, ne. Ne boš odšla. Vem, da zmoreš. Dihaj."
S solznimi očmi jo je poljubljala dokler niso bile mokre še njene ustnice. Elywn se ni odzivala.
Ne. To se ne sme zgoditi. Ne sme umreti.
"Ljubim te. Ljubim te Elywn. Vem, da ti tega še nisem povedala, toda res je. Prosim. Samo ne zapusti me. Ljubim te." Ti dve besedi je šepetala in šepetala, dokler ni od vsega kašljanja med jokom skoraj izgubila glasu. Stražarka jo je ves ta čas ščitila, ona pa ni storila ničesar. Samo opazovala je, kako se bori. Samo to je znala, kajne? Gledati kako njena ljubljena oseba počasi umira.
Ne.
Tega ni bilo konec.
Nekaj v njej se je počasi prebudilo. Roke so začele postajati tople in se barvale zeleno. Še preden so njeni možgani sprocesirali kaj se dogaja, je že začela. Uporabljala je svojo moč zdravilke.
Vedela je, da je nevarno. Če jo odkrijejo jo bodo ubili. Toda v tem trenutku ji je bilo za to popolnoma vseeno. Če bo s tem rešila Elywn, lahko tudi umre. Samo, da bo njena ljubljena preživela.
Zdaj na novo zelene roke, so začele pridobivati tudi svetlobo. Maeve je začuda vedela kaj storiti. Čeprav je svojo moč uporabila zelo malokrat, je njen zdraviliški instikt, ki ga je očitno imela v genih, vedel kaj storiti.
Elywn je začela odpenjati srajco ter iskati rano. Z dlanmi je drsela po njenem telesu in ji sproti pozdravila vse, česar se je dotaknila. Majhne praske so že v sekundi izginile z morilkinega trebuha, toda ko je prišla do točke, kjer je bodalo zarezalo v meso, je bilo delo težje.
Poleg tega, da je zdravljenje hujših poškodb trajalo dalj časa, so ji te vzele tudi zelo veliko energije. Če se je res izčrpala ji je grozilo tudi to, da se bo onevestila ali kako drugače samopoškodovala. Zadnja stvar na katero bi mislilo sedaj, je bila to, da bo pazila na svoje meje. Na žalost, zdravilska moč ni bila tako vsemogočna, kot se je na prvi pogled zdelo.
Previdno je izvlekla bodalo in hitro z rokami pokrila rano, da Elywn ne bi še hitreje izkrvavela. Koža se je počasi začela celiti. Maeve se je smehljala skozi solze, ki so ji začele še huje liti iz obraza. Ne samo zaradi žalosti, vedno bolj tudi iz izčrpanosti. Glava jo je začela boleti, kot da jo bi jo nekaj žgalo v njeni notranjosti, toda to je poskušala ignorirati.
"Ljubim te," je še zadnjič rekla, preden je zaradi utrujenosti izgubila sposobnost govorjenja.
Rana se je počasi začela celiti. Kri je vedno manj lila iz telesa. To je bilo to, kar je Maeve hotela. Še vedno je vztrajala z zdravljenjem, kljub temu, da se ji je zdelo, da ji v središču zeva razpoka. Po nekaj trenutkih je bila poškodba že skoraj cela zakrpana in preraščena z novo kožo.
Maeve se je nasmehnila, toda naprezanje obraznih mišič je v njej izkoristilo še zadnji atom moči, ki ga je premogla. Zajela jo je tema.
"Kakšno je njeno stanje?"
"Gospodična Domnhall, tega vam res ne morem povedati. Njeno veličanstvo je v postelji že dva tedna. Najprej moramo počakati, da se zbudi, preden bomo lahko sploh karkoli ocenili. Situacija je še posebej nenavadna, saj gospa ni imela nobenih vidnih poškodb. Stanje je povzročila le izredno velika telesna izčpanost."
"Saj se bo zbudila, kajne?"
"Gospodična Domnhall, tudi tega na žalost res ne moremo vedeti. Oh, zakaj pa zdaj solze v očeh? Brez skrbi, njeno visočanstvo bo gotovo v redu. Samo dajte ji čas."
"Hvala. In, um… Oprostite za tale moj izpad."
"Saj, ljudje imajo čustva kajne, brez tega ne gre. Vsakemu se kdaj zgodi, poleg tega je razlog čisto upravičen, kdo nima rad gospe kraljice. Ah, take vladarice še dolgo ne bomo imeli."
"Res je…"
Maeve je odprla svoje oči. Za nekaj trenutkov jo je zaslepila bela svetloba kraljeve bolnišnice. Pred njo sta se nahajali stara bolničarka, ki je v rokah držala kup povojev in Elywn. Ko je uzrla slednjo, se je nasmehnila do ušes.
"Elywn," je spregovorila, toda glas se ji je zataknil v grlu. Glasno je zakašljala.
Tako glasno, da sta se proti njej obrnili ženski pred njo. Stražarka jo je najprej gledala z začudenimi očmi, toda še isto sekundo, ko je ugotovila, da se je Maeve prebudila stekla k njej.
"Maeve! Mislila sem že, da se nikoli ne boš zbudila, pri Lyri!" Tesno jo je objela. Iz oči ji je spolzela solza ter kot kristal kapnila na kraljičino odejo.
"Mislim, da bom jaz kar odšla. Nočem vaju motiti," se je prijazno zahahljala straka in pomežiknila. Ewlyn se je rahlo osramočeno obrnila k njej ter se opravičila. Ženska, ki je bila zadolžena za zdravljenje je samo zamahnila z roko. Čez trenutek sta bili v sobi samo še dekleti.
"No, to je bilo nerodno-" je Maeve nekako poskušala omiliti ozračje, istočasno pa je spregovorila še stražarka: "Pogrešala sem te."
Obe sta na kratko utihnili in zardeli.
"Da nikoli več ne uporabiš svojega daru za reševanje mene. Saj sem te vendar skoraj ubila!" se je po premolku spet razburila črnolaska. Toda to ni bila prava jeza, bolj velika zaskrbljenost za Maeve. Ko skoraj izgubiš ljubljeno osebo je težko.
"Potem me drugič ti ne brani pred napadalci tako, da te skoraj umorijo med tem!" se je branila Maeve, toda na izrazu se ji je izrisoval nasmeh. Obe sta bili živi. Oziroma bolj pomembno, Elywn je bila živa.
Planile sta v strasten poljub, kot da bi bila od njega odvisna življenja. Mogoče so celo bila.
"Samo nikoli več mi ne naredi česa takega," je povedala morilka, ki je sedaj sedela na postelji zraven kraljice. Noge so ji krivo bingljale z ležišča.
"To dopovej pošiljateljem mojega grozilnega pisma," je odvrnila Maeve in obe sta se zasmejali.
"Kaj se je drugače zgodilo z njimi? In kako so naju sploh našli v tistem gozdu?" Vladarica se je šele sedaj zavedala na kako ogromno vprašanj ni imela odgovora.
"Kraljevim stražarjem je uspelo ujeti vse napadalce. Ravno sedaj jih zaslišujejo v grajskih ječah. Glede naju pa… Ko se je glavni kaos razkadil, se je začela velika iskalna akcija. Pomagali so celo prebivalci, ki niso bili poškodovani v napadu. Očitno te res obožujejo," se je pošalila Elywn, toda ko je videla Maevin žalostni izraz, jo je veselje minilo.
"Ne vem, če bi me ljudje ravno imeli radi, če bi ugotovili, da sem zdravilka." Res je bila potrta. Koliko stvari bi spremenilo dejstvo, če bi to, da je zdravilka prišlo v javnost?
Morilka ni mogla vedeti, kako se počuti kraljica, toda poskušala ji je stati ob strani. "Vseeno je, kaj si mislijo oni Maeve. Jaz te poznam in vem, da si čudovita oseba. Jaz…" Za trenutek je utihnila in se zazrla v svetlolaskine zelene oči. "Ljubim te, Maeve. Že odkar sem te ujela, ko si poskusila zažgati materino pismo, sem nekaj čutila. Sedaj sem prepričana."
Elywn je dekle prijelo za roko in jo močno stisnilo. "Pri Lyri, res te nočem izgubiti." V očeh so se ji lesketale solze, ki so počasi drsele po licih.
"Potem storiva to. Pobegniva. Zbeživa nekam globoko v gozd in se tam ustaliva. Obe sva preživeli. Čas je, da enkrat v življenju storiva nekaj, kar si res želiva." Maeve je črnolaski ob njej z obraza obrisala solzo. Vse kar je povedala je mislila smrtno resno. Res je hotela to. Od tistega dneva, ko jo je skoraj izgubila, je hotela storiti vse, da bi bili z Elywn srečni.
Morilkine oči so se zalesketale. To ni bila več žalost, le zavedanje, da če bosta to res storili, bo njuno življenje nekako izpoljneno. Maeve je poljubila na čelo.
"Prav. Storiva to."
Maeve je zavita v črnino čakala na kralja Emrysa. Pred gradom jo je na nočnem zraku že čakala Elywn, ona pa se je odločila, da se bo poslovila od svojega moža. No, od svojega bivšega moža, če bo upošteval to, kar je nameravala povedati. Na hodniku je zaslišala korake in se hitro obrnila proti njim. Res je bil on. Temo je presekal majhen plamen sveče, ki jo je nosil v roki, da bi si vsaj malo osvetlil pot.
"Torej… Odhajaš," je izrekel moški, ko je prispel do nje. Očitno je prejel njeno sporočilo, ki mu ga je zjutraj dostavila pred vrata pisarne in v njem nekako razložila situacijo.
Pokimala je. Pričakovala je kakršnokoli burno reakcijo. Preklinjanje, kričanje, jezo, tisoč vprašanj, očitke.
Toda Emyrs je izustil eno samo vprašanje: "Res jo ljubiš, kajne?"
"Ja. Oprosti," mu je odgovorila Maeve. Ni čisto vedela zakaj ji je žal. "Sporočam, da uradno izstopam iz prestola. Nisem več tvoja žena, ne kraljica Zeknawa." Na ta stavek se je pripravljala predolgo časa. Ponavljala ga je pred spanjem, sanjala o njem. Trenutek, ko se bo končno rešila kraljevske kletke.
Kralj je nekaj časa premišljeval, nato pa prikimal: "Uredil bom vse papirje. Lahko napišem, da si zaradi bolezni zbolela in na žalost zapustila ta svet."
"To bi bilo čudovito," mu je odgovorila Maeve z mirnim glasom, toda srce ji je plesalo. Res se je dogajalo.
"Želim vama srečno življenje, kjerkoli že. In prosim, piši mi kdaj. Želim vedeti, kaj se dogaja z mojo bivšo ženo." Tokrat se je rahlo nasmehnil.
"Obljubim. In hvala za vse Emrys," se je zahvalila Maeve.
"Ne, hvala tebi. Te dve leti, ko si bila še moja žena bosta za vedno ostali v mojem spominu."
Mogoče bi bilo vljudno, če bi se v tem zadnjem snidenju objela. Toda bila sta samo dogovorjena zakonca. Nista se ljubila.
Kralj Emrys je pokimal in takrat je sedaj bivša kraljica Maeve stekla iz gradu proti temi, ki jo je tako vabila. Proti svobodi.
Kmalu je prispela do Elywn s katero sta se tesno objeli. "Kako je šlo?" je vprašala črnolaska z nežnim glasom. Maeve je držala za roke in jih tako delala tople.
"Boljše kot sem pričakovala." Je odvrnilo dekle, nato pa čez nekaj sekund spet spregovorilo. "Elywn? Ljubim te." Ob tem se je stegnila do Elywnega obraza in jo nežno poljubila. Ustnice so bile razpokane od mraza.
"Tudi jaz te ljubim," je Elywn zašepetala nazaj in se ob tem nasmehnila. Eden izmed redkih trenutkov, ko sta si to izgovorili je bil napoljnen s čisto srečo.
"No, storiva to," je še spregovorila preden sta začeli s hojo. Oseba, ki jo je tako ljubila ji je pokimala.
Skupaj sta stopili v temo in izginili neznano kam.
*********
Predzadnji del te zgodbe je končan! Sledi samo še epilog, ki bo kmalu objavljen. Upam, da ste uživali v branju! :D
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
jajjjj. ampak najprej bo treba se naslednji del prebrat...
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg to je suprrrrrrrr:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
0
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 654 Odgovorov: 01
Eva🛼🛼
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nevem kaj naj
da si povečam samozavest. V razredu imam sošolko,ki jo imajo vsi radi. Na volitvah za predcednika razreda je zmagala ona. Zakaj? Zato ker je najbolj priljubljena in še same petke ima.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: