Zadihana sem, saj me je naporen tek za ogrevanje izmučil. Danes mi paše nekaj bolj intenzivnega kot je vezanje pasti. Odidem k stojalu s sekirami. Eno potežkam v roki. Kaj takega bi mi prišlo na izzivu prav. Mečem sekire v tarče in si želim, da bi z njimi izginila tudi slaba volja. Izgubim občutek za čas, mečem in mečem. Dokler mi mišice ne trzajo od napora in sekire ne letijo več v tako lepih lokih. Vzamem si kratko pavzo, nato pa se bom lotila vaj z noži. Odločim se za podoben princip kot s količkom. Zažgem lutko, nato pa v njen prsni koš zarijem nož. Zdela sem pravo točko, zato iz nje mezi rdeča barva. Pošprica me po rokah a me ne moti.
Že si želim izbrati naslednji cilj in poslati vanj ogenj, ko mi zmanjka tal pod nogami. Roke se mi tresejo, celo telo mi ovije vročica. Ne čutim več hladnih tal pod sabo, ne vidim ničesar. Napolni me preprosta praznina. Praznina, ki sem jo že izkusila. Od nekod se pojavi Julyin glas.
»Lahko ti vzamem vse Vivian. Tudi magijo. Vse kar imaš rada. Tvoja kri je zastrupljena. Predaj mi moči.« zasika.

Potem se tema razblini in počasi se zavem, da sem ponovno pri Keithu. Sedi poleg mene in mi odmika lase z obraza.
»Kaj je bilo to?« zaprepadeno vprašam.
»To bi morala ti povedati meni. Povedati bi mi morala veliko več kot samo to.« njegova osornost me zbode.
»Oprosti, Keith. Veliko se dogaja in… naporno je. Prav imaš, vse bi ti morala prej priznati.« skrušeno se usedem in preseneti me, de se počutim popolnoma v redu.
»Lej Vivian, vem, da sta zdaj s tvojim očetom v napetih odnosih, izvedela si da imaš brata in tvoja sestra te hoče napasti…«
»Prav to je narobe Keith.« ga prekinem. »Vse to, moji izpadi, nenadne spremembe razpoloženja… ona je kriva. Keith, zastrupila me je. Tisto ni bilo le uspavalo.«
»Ne! To ni mogoče. Kako se vendar lahko tako izživlja nad tabo!«
»Keith umiri se! Ne bom ji dovolila, da me zlomi na tak način. Zdaj, ko vem kaj je storila se ji lahko upiram. Ona le išče načine kako bi me prepričala naj ji dam moči. Najbolj se bojim, da bo v katerem od svojih načrtov vključila tebe.« stisnem ga za dlan, on pa me obupano pogleda.
»Oprosti, ker sem te prehitro obsojal, res mi je žal. Ampak še vedno si mi dolžna eno pojasnilo.«
»O, ja.« vdihnem. »Torej, na akademiji za vampirje sem se vpisala na izziv. O tem sem razmišljala že prej, v Franciji. Ne vem ali razumeš, ampak moram iti. Ne glede na to ali preživim ali umrem. Nalogo imam rešiti ujete. Če bi jih videl bi vedel zakaj je pomembno.«
»Ampak meni si pomembna ti. Kaj bo če umreš?«
»Če umrem, boš poiskal neko prikupno vilinko in postal vladar vilinskega sveta, ona pa bo tvoja kraljica.«
»Želim si, da bi bila ti ta kraljica.«
»Bojim se, da bo preteklo še mnogo časa preden se bosta najini usodi združili.« s temi besedami sem ga poljubila, on pa mi je poljub vrnil.