Teden je minil in še vedno se nisem mogla pripraviti do tega, da bi odprla mamino pismo. Vedno, ko sem odprla predal je vame zrla s tisto grozljivo črnino. Odmaknila sem se od drugih, pogosto sem špricala pouk in se izogibala Keithu. Z nikomer nisem govorila, če pa sem bila v svoji sobi sem se zaklenila. Odkrila sem tudi mnogo skritih kotičkov na dvoru. Svoj čas sem preživljala s poležavanjem in občutku groze, ki je bil vedno prisoten.
No tako je bilo vsaj dokler ni Keith v petek popoldan začel razbijati po vratih kaj se grem. Nisem se premaknila in nos zarila še globje v blazino. Tolčenje je ponehalo in mislila sem že, da je obupal, ko se je v vratih zaslišalo škrtanje ključavnice. Ušel mi je tarnajoč zavzdih, ko je Keith odprl vrata in se napotil naravnost proti kavču.
»Vivian dovolj bo, povej mi kaj se greš.« mi je ukazal s strogim glasom.
»Pusti me noo!« sem potarnala, on pa je sedel na rob kavča in moj obraz nežno obrnil proti svojemu.
»Vivian, kdaj si nazadnje pila?« s tem je seveda mislil kri. Nisem odgovorila. »Zbolela boš.« je zaskrbljeno pripomnil.
Znova sem odgovorila s tišino.
»Vivian, takoj vstani ali pa te bom zvlekel do hraniteljev če bo treba.«
»Saj grem no.« sem zavila z očmi in previdno vstala. Keith je pozorno spremljal vsak moj gib. Zagotovo mu ni ušlo kako krčevito sem se oprijela omare, da ne bi telebnila. Na hitro sem spravila v red svoje lase in zamenjala oblačila, potem pa sva zapustila sobo.

Nisem si mislila, da bo tako dobro znova piti kri. Z užitkom sem zagrizla in zatrepetala ob krvi, ki me je napolnila z energijo. Pila sem, dokler mi ni teklo od brade, nato pa si s hrbtno stranjo dlani obrisala usta.
»Opravila sem.« zunaj rečem Keithu in si popivnam še zadnje kapljice krvi z jopice.
»Odlično, zdaj pa se bova pogovorila.« obrne se na petah in ne preostane mi drugega kot, da mu sledim.

Obstane pred vrati svoje sobe in jih z s petimi zaporednimi trki odpre. Nekakšna vilinska finta očitno. Notranjost je velika in bistveno razkošnejša od moje. Tako se pač za vilinskega princa spodobi.
»Zdaj mi prosim vse razloži. Ne bom te silil, ampak če imaš problem ga je lažje z nekom deliti. Morda ti lahko pomagam.« usedel se je na debelo preprogo, jaz pa sem ga posnemala.
»Zelo zapleteno je, ogromno stvari se je zgodilo jaz pa nisem pripravljena. Raje ne razmišljam o tem kar se bo še zgodilo…«
»Kar se bo še zgodilo?«
»Prerokbe Keith. Zavezana sem v njih. In moja usoda je že zapisana…« glas mi odplava.
»O čem govoriš?« zbegano me pogleda.
»O, ne zdaj, ne morem. Niti sama še nisem predelala tega.« skočim na noge.
»Predelala česa?«
»Trening imam Keith, mudi se mi.« odvrnem in izginem na hodnik.