Pisalnica
16. Poglavje
Sem v sobi. Nikoli še nisem bila v njej. Nekaj čudnega je na tem.
Je majhna ampak ima veliko pohištva: povsod so same omare in predalniki, na sredini sobe je preproga. Nikjer ne vidim nobene mize ali stola. Še huje je, da ne najdem vrat.
Počutim se ujeto in vtesnjeno. Pogledam naokoli, nobenega okna edini vir svetlobe je žarnica na sredini sobe.
'Rose' zaslišim oddaljen glas. Pogledam okoli sebe nikogar ni. Prestrašila sem se.
'Rose' se še enkrat oglasi. Okej to ni niti malo kul.
Stojim ob robu neke omare, obrnem se k njej in na njej opazim fotografije. Dobro si jih ogledam.
Čakaj... na eni se pojavi ljubko dekle, plavolaska in zraven nje fant, višji od nje tudi blond lase. Saj to sta Sky in Zed! se zavem. Ampak izgledata nekam drugače. Mrko. Brez energije. Obraza imata resna, čeprav sta slikana za lepo pokrajino. Čudno. Ob enem pa strašljivo, kdaj sta se fotografirala takole?
"Zakaj se čudiš tema obrazoma?" zaslišim za sabo. Izpustim kratek krik in se obrnem. Pred mano stojita Sky in Zed, ter še vsi ostali Benedictovi. Vsi so nekam zamorjeni. Vsaj meni se zdi tako.
"Kaj počnete tu?" vprašam. V tej majhni sobi je kar malce tesno za vse. "Ti si kriva, da smo tu. Ti!" se zadere Phee.
Kaj?! Nepričakovano me je odgovor hudo pretresel.
"Jaz, kaj,... kako, ...ne razumem"
"Se ne spomniš? Ko so nas ujeli?" reče Karla, njen glas pa je hladen. Tega tona nisem navajena. "Kaj kdo vas je ujel? Kaj se je zgodilo? Ničesar o tem ne vem."
"Sedaj je prepozno, povedala sem ti da bodo žrtve. Videla sem jih. In mi smo bili. Ti... le ti nas lahko rešiš" pove razburjeno Tayrrin. "Čakajte... saj to ne more biti res ne? Niste mrtvi to se ni moglo zgoditi. Ničesar se ne spomnim, gotovo se šalite ne?" "Rose resno je. Samo ti nam lahko pomagaš. Naše edino upanje si. " spet spregovori Tayrrin njen ton pa je veliko prijaznejši kot Karlin ali Pheejin.
"Ampak zakaj jaz. Ne vem kako vam pomagam.... poleg tega pa saj niste..." nekdo me prekine sredi stavka. "Rose si nas zagotovo dobro pogledala?"se tokrat oglasi Saul. Nisem razumela, kam meri. Premerila sem jih od glave do nog. Nič nenavadnega, potem pa vidim kam je meril. Oblačila. Vsa so bila raztrgana in poškropljena z rdečo barvo - kri. Ne.
Res je.
Ne pa ni se uprem svojemu prepričanju. To ne more biti resnično, preprosto ne more.
Po licih mi polzijo solze. "Ne to ni res. " se uprem vsem prepričanjem. Tayrrin stopi naprej. "Rose sprijazni se z resnico in nam pomagaj. Naše edino upanje si. Časa nam zmankuje. Zapomni si to."
To so bile zadnje besede, preden sem se prebudila. Začutila sem kako imam mokro blazino. Sem res jokala? Pa saj so bile le sanje. Sanje, ki so se mi zdele preveč resnične ter zato še bolj grozljivejše se opomnim. Dvakrat v enem dnevu je zame preveč.
Kaj a še spati ne morem v miru. V spanju je še huje. Vsi občutki se pojavijo in težko jih obladujem.
Mogoče pa je z mano res nekaj narobe. Morda kaj hujšega kot samo norost. Mislim, da bi se morala oglasiti pri Xavu. Nekaj je moralo biti z menoj narobe.
V spomin mi je prihitel pogovor zjutraj. Kino. Ou saj res. Pogledala sem na uro. Možgani so se mi prebudili. Ura je bila 18:00 s Kevinom in njegovima bratoma sem bila zmenjena ob 19:00. Ravno pravi čas sen se zbudila, čeprav še tako na čuden način.
Za ureditev sem potrebovala skoraj celo uro. Zelo me je skrbelo kakšen je moj izgled. Potem pa sem se opomnila da ni njuno, da mi je usojen, zakaj se potem toliko trudim?
Deset do sedmih sem zapustila svojo sobo, moje varno zatočišče.
Na hodniku pa sem srečala Victkorja. Moj najljubši (poleg Xava) med brati.
"Zakaj si spet tako mrk?" ga vprašam. Zdi se mi namreč kot da je to njegova posledica daru. "Z razlogom izdajam takšne občutke" pove hladnokrvno. Nekaj se je moralo zgoditi, da je takšen mi prvo stopi v glavo. "Vick kaj se je zgodilo?" Nekaj časa je popolna tišina potem pa počasi izusti.
"Žal mi je Rose, ampak grozno novico imam zate." Zame? Grozna novica? Niso že sanje dovolj, da me skrbi in Xav? Okej nekaj je narobe...
"Kakšno novico?" začnem počasi.
"Zadnji teden smo se trudili najti tvoje dokumente. Zato smo jaz Uriel in Traece naredili stik s tvojima skrbnikoma..." "Kaj?" Ga prekinem. Zakaj je to storil. Ne bi se smelo to zgoditi. Lucy in Stefan bosta čisto iz sebe. Ne ravno to sem hotela skriti pred njima.
"Glej Rose predno se razburiš naj ti povem. Na žalost do stika ni prišlo."
"Kaj, ampak če si rekel, da..."
"Ja to je ta novica. Prišli smo na njun dom in bila sta... mrtva-umorjena. Tako mi je žal."
Nekaj sekund sem rabila, da sem ugotovila kaj se je zgodilo.
"Neeeeee... nee. Ne to ne more biti res. Vick reci da ni, prosim." Začnem jokati in govoriti o tem, da je to samo šala. Nekje v meni pa začutim nenadno praznino, kot da se je del mene odcepil. Komaj teden sem bila tu, zgodi pa se vse možno. Ne, ne morem več misli mi zapolnijo njune slike. Ob tem postanem le še bolj krhka.
Vick stopi k meni in me nežno objame
'žal mi je Rose. Zelo. Moral bi preprečiti to... zagotavljam ti, da bom poiskal morilca. Nič me ne bo pri tem ustavilo.' Me miri po telepatiji.
Vendar to ne ustavi mojih misli. Začnejo se mi prikazovati dnevi, ko sem ju zapustila, ko sem naredila veliko napako. Se bi drugače odvilo, če bi ostala pri njima? Gotovo. Ta misel me premaga. Jaz sem kriva za njuno smrt. Nisem jima povedala, da bi ju obvarovala pa je bila napaka. Nikdar si ne bom odpustila. Ni ju več. Pri tem je priteklo še več, solz Vick pa me je še vedno stiskal k sebi.
Po nepotrebnem sem začutila kako je poslal sporočilo Xavu.
Ne. Ne potrebujem še njega, da me varuje in ne vem še kaj. Vsi do sedaj so me samo varovali, tako kot bi morala to storiti jaz.
Dovolj sem stara, da se sama odločim - to je podžgalo mojo jezo na tiste ki so mi ubili Lucy in Stafana. Da. Odločitev je padla.
"Veš Vick nočem da storiš to zame. Preveč ste vsi storili. In sama sem kriva za to, sama moram narediti kar je prav. Vsaj enkrat. Oditi moram." "Kaj?! Ne Rose nikamor ne greš. Ne razumeš kako je nevarno zunaj zate. Kaj te je pičilo seveda nisi kriva ti, za njuno smrt kako le?" me spametuje Vick. Vsaj tako se mu zdi.
Jaz pa vem, da je vse to bela laž.
"Oprosti Vick ampak, ne vidiš da je ravno v tem težava. Vsi me hočete obvarovati od nevarnosti, ki pa sem jo sama zakuhala. Vsaj nekaj moram popraviti, da se vaša družina v to ne bo vmešavala. Žal mi je a tako mora biti. Najbolje je za vse." Se ne dam.
Odtrgam se iz njegovih rok in grem navzdol. Hočem oditi pa mi pot zastavi Xav. "Umakni se mi prosim" ga lepo prosim.
"Naša dama hoče kar iti? Ne bo ti uspelo imel sem že izkušnje s tem in vem kako se to dela. "
Za mano se pojavi Vicktor in zraven še Saul. Pa ne da je celo družino sklical na kup?
"Rose, daj pomiri se malo. Pogovorimo se v kuhinji." Reče Diamond. Dar za reševanje konfliktov. Skoraj bi nasedla, pa nisem. Moja moč je da dar drugih uporabim sebi v prid. Pojavi pa se vprašanje. Bi jih res poškodovala? Ne to bi bilo še huje. Moram jih samo onesposobiti. Xav pa, ki je poznal moje misli bolje kot Vick zakliče. "Vick dar bo uporabila, ščite ven!" Ne morem verjeti da me tako ponižuje. Kot da sem zločinec. Sedaj me je šele prizadelo. Nikoli ne bom ena od njih. Moj dar ne spada na ta svet. Ljudi savante s tem samo strašim. Še en razlog zakaj moram iti stran.
"Nikoli vas ne bi poškodovala, razumite to! Želim le oditi, ker vsem vam škodim. Moja moč tu ni dobra in preveč stvari je, da bi lahko ostala. "
"Potem pa naredi to za njih. Misliš, da bi se strinjali s tem početjem?" Reče Vicktor. Samo še pika na i, da se razsujem.
Kar naenkrat me potegne iz te sobe. Vsi okoli mene izginejo. Pred sabo zagledam Lucy in Stafana. Kje sem? Kaj se dogaja?
"Rose žal nama je da se nismo uspeli posloviti. Ampak nujno je, da ostaneš pri njih. Kmalu se bo zgodilo nekaj groznega in ti jih lahko obvaruješ. Tvoja starša sta imela prav. To je tvoje poslanstvo." Je rekla Lucy. Lucy! Moja Lucy. Kako je to mogoče. Ne zagotovo si samo domišljam. A moram preveriti. "Sta to res vidva?" Prikimata mi v odgovor. "A saj to ni mogoče, da govorim z vama razen če,... čakaj sta še živa?!" Tokrat spregovori Stefan enak ton glasu, kot se ga spominjam "Ne nisva živa Rose. S tabo govoriva zaradi tvoje moči. Starša sta nama vse razložila in sedaj razumeva. Ni veliko časa, zato ti lahko rečeva, da se ne predaj. In pa vedno sva te imela rada.
Samo še adijo in pazi nase." Podobi mojih skrbnikov začenjata izginjati.
"Hej počakajta. Kam gresta? Ne moreta mi kar izginiti. Moja moč..." ne uspem povedati do konca.
Spet sem pri Benedictovih.
Izgleda kot da moje zasanjanosti niso opazili.
Hočem jim reči, da moram iti ko se spomnim besed Lucy in Stefana. Je to res? Ne vem ampak če me že more preganjajo in nato tole mora nekaj biti na tem. Sama menim da sem nora, potem lahko ostanem da me Xav pozdravi.
Nenadoma pa mi v glavi udari. Boli. Kot da mi poka lobanja.
Xav preplašen stopi k meni, ko opazi da je nekaj narobe.
To je zadnje kar vidim preden me zajame tema. Spet, kot da je tema moja prijateljica ali kaj?
Sem v sobi. Nikoli še nisem bila v njej. Nekaj čudnega je na tem.
Je majhna ampak ima veliko pohištva: povsod so same omare in predalniki, na sredini sobe je preproga. Nikjer ne vidim nobene mize ali stola. Še huje je, da ne najdem vrat.
Počutim se ujeto in vtesnjeno. Pogledam naokoli, nobenega okna edini vir svetlobe je žarnica na sredini sobe.
'Rose' zaslišim oddaljen glas. Pogledam okoli sebe nikogar ni. Prestrašila sem se.
'Rose' se še enkrat oglasi. Okej to ni niti malo kul.
Stojim ob robu neke omare, obrnem se k njej in na njej opazim fotografije. Dobro si jih ogledam.
Čakaj... na eni se pojavi ljubko dekle, plavolaska in zraven nje fant, višji od nje tudi blond lase. Saj to sta Sky in Zed! se zavem. Ampak izgledata nekam drugače. Mrko. Brez energije. Obraza imata resna, čeprav sta slikana za lepo pokrajino. Čudno. Ob enem pa strašljivo, kdaj sta se fotografirala takole?
"Zakaj se čudiš tema obrazoma?" zaslišim za sabo. Izpustim kratek krik in se obrnem. Pred mano stojita Sky in Zed, ter še vsi ostali Benedictovi. Vsi so nekam zamorjeni. Vsaj meni se zdi tako.
"Kaj počnete tu?" vprašam. V tej majhni sobi je kar malce tesno za vse. "Ti si kriva, da smo tu. Ti!" se zadere Phee.
Kaj?! Nepričakovano me je odgovor hudo pretresel.
"Jaz, kaj,... kako, ...ne razumem"
"Se ne spomniš? Ko so nas ujeli?" reče Karla, njen glas pa je hladen. Tega tona nisem navajena. "Kaj kdo vas je ujel? Kaj se je zgodilo? Ničesar o tem ne vem."
"Sedaj je prepozno, povedala sem ti da bodo žrtve. Videla sem jih. In mi smo bili. Ti... le ti nas lahko rešiš" pove razburjeno Tayrrin. "Čakajte... saj to ne more biti res ne? Niste mrtvi to se ni moglo zgoditi. Ničesar se ne spomnim, gotovo se šalite ne?" "Rose resno je. Samo ti nam lahko pomagaš. Naše edino upanje si. " spet spregovori Tayrrin njen ton pa je veliko prijaznejši kot Karlin ali Pheejin.
"Ampak zakaj jaz. Ne vem kako vam pomagam.... poleg tega pa saj niste..." nekdo me prekine sredi stavka. "Rose si nas zagotovo dobro pogledala?"se tokrat oglasi Saul. Nisem razumela, kam meri. Premerila sem jih od glave do nog. Nič nenavadnega, potem pa vidim kam je meril. Oblačila. Vsa so bila raztrgana in poškropljena z rdečo barvo - kri. Ne.
Res je.
Ne pa ni se uprem svojemu prepričanju. To ne more biti resnično, preprosto ne more.
Po licih mi polzijo solze. "Ne to ni res. " se uprem vsem prepričanjem. Tayrrin stopi naprej. "Rose sprijazni se z resnico in nam pomagaj. Naše edino upanje si. Časa nam zmankuje. Zapomni si to."
To so bile zadnje besede, preden sem se prebudila. Začutila sem kako imam mokro blazino. Sem res jokala? Pa saj so bile le sanje. Sanje, ki so se mi zdele preveč resnične ter zato še bolj grozljivejše se opomnim. Dvakrat v enem dnevu je zame preveč.
Kaj a še spati ne morem v miru. V spanju je še huje. Vsi občutki se pojavijo in težko jih obladujem.
Mogoče pa je z mano res nekaj narobe. Morda kaj hujšega kot samo norost. Mislim, da bi se morala oglasiti pri Xavu. Nekaj je moralo biti z menoj narobe.
V spomin mi je prihitel pogovor zjutraj. Kino. Ou saj res. Pogledala sem na uro. Možgani so se mi prebudili. Ura je bila 18:00 s Kevinom in njegovima bratoma sem bila zmenjena ob 19:00. Ravno pravi čas sen se zbudila, čeprav še tako na čuden način.
Za ureditev sem potrebovala skoraj celo uro. Zelo me je skrbelo kakšen je moj izgled. Potem pa sem se opomnila da ni njuno, da mi je usojen, zakaj se potem toliko trudim?
Deset do sedmih sem zapustila svojo sobo, moje varno zatočišče.
Na hodniku pa sem srečala Victkorja. Moj najljubši (poleg Xava) med brati.
"Zakaj si spet tako mrk?" ga vprašam. Zdi se mi namreč kot da je to njegova posledica daru. "Z razlogom izdajam takšne občutke" pove hladnokrvno. Nekaj se je moralo zgoditi, da je takšen mi prvo stopi v glavo. "Vick kaj se je zgodilo?" Nekaj časa je popolna tišina potem pa počasi izusti.
"Žal mi je Rose, ampak grozno novico imam zate." Zame? Grozna novica? Niso že sanje dovolj, da me skrbi in Xav? Okej nekaj je narobe...
"Kakšno novico?" začnem počasi.
"Zadnji teden smo se trudili najti tvoje dokumente. Zato smo jaz Uriel in Traece naredili stik s tvojima skrbnikoma..." "Kaj?" Ga prekinem. Zakaj je to storil. Ne bi se smelo to zgoditi. Lucy in Stefan bosta čisto iz sebe. Ne ravno to sem hotela skriti pred njima.
"Glej Rose predno se razburiš naj ti povem. Na žalost do stika ni prišlo."
"Kaj, ampak če si rekel, da..."
"Ja to je ta novica. Prišli smo na njun dom in bila sta... mrtva-umorjena. Tako mi je žal."
Nekaj sekund sem rabila, da sem ugotovila kaj se je zgodilo.
"Neeeeee... nee. Ne to ne more biti res. Vick reci da ni, prosim." Začnem jokati in govoriti o tem, da je to samo šala. Nekje v meni pa začutim nenadno praznino, kot da se je del mene odcepil. Komaj teden sem bila tu, zgodi pa se vse možno. Ne, ne morem več misli mi zapolnijo njune slike. Ob tem postanem le še bolj krhka.
Vick stopi k meni in me nežno objame
'žal mi je Rose. Zelo. Moral bi preprečiti to... zagotavljam ti, da bom poiskal morilca. Nič me ne bo pri tem ustavilo.' Me miri po telepatiji.
Vendar to ne ustavi mojih misli. Začnejo se mi prikazovati dnevi, ko sem ju zapustila, ko sem naredila veliko napako. Se bi drugače odvilo, če bi ostala pri njima? Gotovo. Ta misel me premaga. Jaz sem kriva za njuno smrt. Nisem jima povedala, da bi ju obvarovala pa je bila napaka. Nikdar si ne bom odpustila. Ni ju več. Pri tem je priteklo še več, solz Vick pa me je še vedno stiskal k sebi.
Po nepotrebnem sem začutila kako je poslal sporočilo Xavu.
Ne. Ne potrebujem še njega, da me varuje in ne vem še kaj. Vsi do sedaj so me samo varovali, tako kot bi morala to storiti jaz.
Dovolj sem stara, da se sama odločim - to je podžgalo mojo jezo na tiste ki so mi ubili Lucy in Stafana. Da. Odločitev je padla.
"Veš Vick nočem da storiš to zame. Preveč ste vsi storili. In sama sem kriva za to, sama moram narediti kar je prav. Vsaj enkrat. Oditi moram." "Kaj?! Ne Rose nikamor ne greš. Ne razumeš kako je nevarno zunaj zate. Kaj te je pičilo seveda nisi kriva ti, za njuno smrt kako le?" me spametuje Vick. Vsaj tako se mu zdi.
Jaz pa vem, da je vse to bela laž.
"Oprosti Vick ampak, ne vidiš da je ravno v tem težava. Vsi me hočete obvarovati od nevarnosti, ki pa sem jo sama zakuhala. Vsaj nekaj moram popraviti, da se vaša družina v to ne bo vmešavala. Žal mi je a tako mora biti. Najbolje je za vse." Se ne dam.
Odtrgam se iz njegovih rok in grem navzdol. Hočem oditi pa mi pot zastavi Xav. "Umakni se mi prosim" ga lepo prosim.
"Naša dama hoče kar iti? Ne bo ti uspelo imel sem že izkušnje s tem in vem kako se to dela. "
Za mano se pojavi Vicktor in zraven še Saul. Pa ne da je celo družino sklical na kup?
"Rose, daj pomiri se malo. Pogovorimo se v kuhinji." Reče Diamond. Dar za reševanje konfliktov. Skoraj bi nasedla, pa nisem. Moja moč je da dar drugih uporabim sebi v prid. Pojavi pa se vprašanje. Bi jih res poškodovala? Ne to bi bilo še huje. Moram jih samo onesposobiti. Xav pa, ki je poznal moje misli bolje kot Vick zakliče. "Vick dar bo uporabila, ščite ven!" Ne morem verjeti da me tako ponižuje. Kot da sem zločinec. Sedaj me je šele prizadelo. Nikoli ne bom ena od njih. Moj dar ne spada na ta svet. Ljudi savante s tem samo strašim. Še en razlog zakaj moram iti stran.
"Nikoli vas ne bi poškodovala, razumite to! Želim le oditi, ker vsem vam škodim. Moja moč tu ni dobra in preveč stvari je, da bi lahko ostala. "
"Potem pa naredi to za njih. Misliš, da bi se strinjali s tem početjem?" Reče Vicktor. Samo še pika na i, da se razsujem.
Kar naenkrat me potegne iz te sobe. Vsi okoli mene izginejo. Pred sabo zagledam Lucy in Stafana. Kje sem? Kaj se dogaja?
"Rose žal nama je da se nismo uspeli posloviti. Ampak nujno je, da ostaneš pri njih. Kmalu se bo zgodilo nekaj groznega in ti jih lahko obvaruješ. Tvoja starša sta imela prav. To je tvoje poslanstvo." Je rekla Lucy. Lucy! Moja Lucy. Kako je to mogoče. Ne zagotovo si samo domišljam. A moram preveriti. "Sta to res vidva?" Prikimata mi v odgovor. "A saj to ni mogoče, da govorim z vama razen če,... čakaj sta še živa?!" Tokrat spregovori Stefan enak ton glasu, kot se ga spominjam "Ne nisva živa Rose. S tabo govoriva zaradi tvoje moči. Starša sta nama vse razložila in sedaj razumeva. Ni veliko časa, zato ti lahko rečeva, da se ne predaj. In pa vedno sva te imela rada.
Samo še adijo in pazi nase." Podobi mojih skrbnikov začenjata izginjati.
"Hej počakajta. Kam gresta? Ne moreta mi kar izginiti. Moja moč..." ne uspem povedati do konca.
Spet sem pri Benedictovih.
Izgleda kot da moje zasanjanosti niso opazili.
Hočem jim reči, da moram iti ko se spomnim besed Lucy in Stefana. Je to res? Ne vem ampak če me že more preganjajo in nato tole mora nekaj biti na tem. Sama menim da sem nora, potem lahko ostanem da me Xav pozdravi.
Nenadoma pa mi v glavi udari. Boli. Kot da mi poka lobanja.
Xav preplašen stopi k meni, ko opazi da je nekaj narobe.
To je zadnje kar vidim preden me zajame tema. Spet, kot da je tema moja prijateljica ali kaj?
Moj odgovor:
Idk Just a gurl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ne morm več ig
nekak sploh ne znam eksplainat tega problema sam jst sam tak ne morm več pa ne vem zakaj.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
zdle sm tak 2 letnik in ta mentaliteta se je začela že v tak 9 klasu k sm a tak miserable v sobi cel dan, rezala sm se en kratek cajt all that tak edina stvar za katero sm nekak najdla cajt je bla šola o vsem ostalem nisem hotka razmisljat, nisem hotla hodit iz bajte, brez hobijev, pač misery.
Pol sm čakala tak fuk dolg da pridem na gimnazijo kjer lohka štartam ponovno in res je blo ok dobla sem boljše prijatelje tud ocene sm mela res v redu počutila sem se tak dobr.
letos pa pomoje padam spet v se hujse stanje dobesedno sem utrujena tak VES čas doma mi poskušajo vzet naprave telefon pa to sam iskreno nic ne pomaga takrat se pač samo uležem nekam. Ful bi rada razložila kaj je razlog mojih težav pa se sama ne vem samo čist vse na svetu mi zopet postaja breme že to da se oblečem pa nrdim najbl bejsik stvari mi je preveč za učenje mam komej kej volje zato tud moje ocene trpijo k mi tud ni tolk mar rada bi sam nrdila naslednje leto se pa pol šteje za naprej ampak vseen. nisem posebno žalostna pa tud ne vesela nekak sam ne vidim smisla in ne najdem energije za dobesedno nič. zdj če sm res upset se zgodi da se mal loh režem sam ni zdj take panike.
pa tak drug problem je pa da se in a way počutum izločeno pač I love my friends in vem da majo one tud mene sam nobena me ne bi izbrala za najljubšo kar me iskreno ni motilo in sem to tud sprejela sam zdj se je naši friend grupi prdruzla se ena k me iz enga razloga tak ful ne mara niti pozdravi me ne niti nič sam pač v istu friend grupi sva drugače sva pa bejsikli tujki in ker nas je zato zdj v skupinci tak liho število je zmee fuk akward kadarkol se mormo razdelit v pare ker jst zmeri ostanem sama in mi je mal bad idk.( ne mislim sw pogovorit z njo kee je zlo take bossy narave enkrat me je čist nadrla ker sm se usedla na njen stol, pa zanalašč me izloča iz vsega) in pač vse me majo rade sam nekak je nasa grupica 7 ljudi razdeljena na dve manjsi tak 4i( 3 pa se una sosolka) pa se 2 in jst sm tak lih nekje umes in če smo vse prisotne se nobeni ne morem.lih vključit v pogovor( saying that ostalih 6 me ma radih pa se rada pogovarjam z njimi tak da nism zdj nekk lonely spet)
iskreno ta drugi problem tud ce ne odgovorite bl bi rada spet najdla nekk voljo kee ne more. več s to konstantno utrujenostjo ker tud k se hočem učit pa nekj delat ponavad sam začnem sanjarit alpa sam obupam.
Vprašanje
Koga bi želel/a videti na majskem posterju?
Jakov Jozinović
(0)
metulji
(2)
Ilia Malinin
(3)
vesolje
(2)
Chuck Norris
(0)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
GIRL TACOSE TI KUPIM ČE BOS VEC OBJAVLJALA ...