18. Poglavje

Odpravili smo se okoli desetih zjutraj. Skoraj vsi člani družine so odšli izraziti sožalje do izgube. Z nami so šli Karla, Sky, Zed, Phee, Yves, Crystal, Xav, Vick, Atossa, Uriel in Traece. Morgot in Tayrrin pa sta ostali doma pri Diamond, ki se ji že bliža rok poroda.
Na takšen dan bi se vsak človek zagotovo spominjal izgube ter bi bil ves žalosten. Ampak jaz tega nisem počela. Zakaj? Ker sem vedela, da bosta po pogrebu na boljšem. Res da se ne bomo več srečali, ampak vseeno ju bom nosila v srcu. Mimogrede pa sem bila še živčna, saj bom danes izvedela več o sebi. Vsaj tako mislim, kajti ne vem kaj se bo skrivalo v dokumentih. Ja skrajni čas je bil da neham dvomiti v stvari. Še najbolje pa v reči, ki se tičejo mene ter ostalih.
Will in Saul sta nam pripravila zasebno letalo, zato da nam ni bilo treba kupovati kart, pa tudi zaradi dokumentov, sama sem jih že naročila vendar jih še ni bilo.
Ledeno mrzli dnevi so me opominjali, da prihaja zima. Z zimo pa tudi bolj turobnejši dnevi.

Na pogrebu je bilo veliko ljudi. Večino jih nisem poznala, saj so bili stari znanci ali kaj podobnega. Srečala pa sem tudi njunega sina ter mu izrazila sožalje. Na koncu me je celo objel. Nikoli nisem pričakovala takšnega vedenja od njega, a potrebno je priznati da se ljudje spreminjamo.

"Gremo v restavracijo se malo okrepčati?" Vprašam po pogrebu. Kajti sedaj sem bila na vrsti jaz. Morala sem se potruditi ter jih zavarovati, kakršnekoli nevarnosti. Pritrdili so. Sploh Will je dejal "Ja potrebujem nekaj krepkega" "Rose poznaš morda kakšen lokal tod okoli?" me vpraša Zed. "Seveda, saj ti ne bi bilo treba spraševati poznam vsak kotiček tega mesta" odpeljala sem jih v lokal čisto blizu banke. Bila je nasproti. Kar odleglo mi je, ko sem ugotovila da je še odprt. Mizo smo si rezervirali ob oknu. Ravno to je bil moj namen.
Počakala sem, da so vsi naročili. Tudi jaz sem naročila kavo. Ta dan bo namreč še zelo dolg -zame.
"Mhm..." začnem "bi vas motilo, če stopim tja čez cesto na banko. Moram vzeti nekaj denarja ter odpreti sef staršev. Nekaj reči sta mi namreč zapustila." Pogledala sem Saula in Karlo, nato Vicktorja ter na koncu Willa. Niso bili za. Sem jim prebrala z obrazov. Potrebno je bilo uporabiti vse spretnosti, ki jih imam. " Poglejte. Ne bi želela, da greste zraven vsaj tokrat ne, ko gre za moje starše." Pogled sem usmerila na Karlo. Sklepala sem, da ne bo razumela. In me tudi je. "Prav ima. Pustimo dekle samo. Gre za njene starše." Čeprav jih je skušala prepričati se niso dali kar tako. Potem pa sem dobila zamisel.
Vklopila sem svoje notranje ščite - do sedaj sploh nisem vedela za to. Kar sami so se skorajda.
"Will in Saul. Poglejta če name preži kakšna nevarnost. "
Morala sem lagati. Za vsak slučaj. Na to sem nerada pomislila, a še vedno so obstajale možnosti da me zunaj čakajo ugrabitelji. Če se bi pokazala nevarnost pa bi izgubila vse predloge. Zato sem pač lagala. Vem. Enkrat se mi bo to še vrnilo, vendar pa moram žrtvovati za boljši jutri.

Počakala sem nekaj trenutkov. Že sta bila v moji glavi. Pred svoje misli sem spustila navidezen ščit, ki je bil recimo temu fake. Njune misli so se dotaknile tega. Prvič sem to počela tako da nisem bila čisto navajena.
Stikala sta po mojih mislih in čeprav onadva nista zaznala nevarnosti sem jo jaz. Hm? Dejansko mi je zunaj pretila nevarnost? Ostali pa o tem nimajo pojma. To se ne bo končalo dobro, že vidim. Vendar če zdaj ne grem ne bom nikoli. Izdala bom njihovo zaupanje brez da bi se zavedali tega.
Pojavilo pa se je še vprašanje Kaj je nevarnost? Sem se pripravljena soočiti z njo? Lucy mi je namreč naročila naj se pazim kriminalcev... čas je da igro spremenim. Odšla bom. Pohiteti bom morala. Če bom imela ščite vklopljene ter stik z vsaj enim Benedictom mi ne bo tako hudo. Poleg tega sem dobra v obrambi in banka je čez cesto. Bi res šlo lahko tako zelo narobe nisem vedela, saj sta Will in Saul sklenila da lahko grem. V grlu sem imela cmok. Vstala sem. Noge so se mi rahlo zašibile. Seveda je moral to opaziti Xav. "Vse v redu rožica?" Kako naj bi bilo v redu. Zunaj name čaka nevarnost in nihče razen jaz ne ve tega. "Seveda. Samo spomini na starše me še vedno skelijo." To je bilo sicer res, vendar pa prikrivanje resnice z drugo resnico je enako kakor laž.
Pobrala sem torbico ter se odpravila. Moram biti močna. Čim prej opravi, potem pa čim hitreje v zavetje. Pred vhodom v banko sem preverila če imam vse ščite pripravljene. Z malo sreče me morda sploh ne bodo prepoznali.
Vstopila sem. Bil je velik vrvež. Nisem vedela, da je takšna gneča. Stopila sem k enemu pultu ter dejala "sef Black Rose" gospa, ki je sedela na drugi strani me je na hitro ošvrknila nato pa dejala "dokumenti?" Kaj dokumente potrebujem? Ne no. Vse je splavalo po vodi.

Ne tako hitro sem si rekla. Ne predam se tako z lahka. V mislih sem že dobila krasno idejo, a morala sem pohiteti. Svojo moč sem uporabila, da sem Vickov del daru prevzela nase. Še opazil ni. S tem sem potem starki vdrla v misli. Vau kako drugače je pri navadnih ljudeh. Hitro sem ji ukazala, naj mi odpre sef.
Tega nisem hotela storiti. Počutila sem se kot kakšen zločinec.
Stopila sem za njo v sef.
Odprla mi je. V njem je bila cela gora papirjev. V kuvertah pa veliko denarja.
Hm? Kako naj zdaj to spravim v svojo majhno torbico. Papirje sem začela tlačiti vanjo. Presenečeno sem ugotovila, da so šli vsi notri. Ostal je le še denar. Pograbila sem eno kuverto. V njej je bilo približno sto tisoč dolarjev. Skoraj bi me kap. Od kod jima toliko premoženja.
No dobro s tem se bom ukvarjala pozneje. Vzamem eno kuverto ter jo stlačim že tako napolnjeno torbico. Starki nakažem da je to vse. Zapre sef in odideva ven.
Zaenkrat se ni zgodilo še nič. Včasih te lahko instinkt zavede. A tokrat ne. Prav čutila sem, da je nekaj v zraku.

Stopila sem iz banke in Bamf. Pred mano se pojavita moja ugrabitelja.
"Se pa že dolgo nismo videli" rečem in moja trdota v glasu me preseneti. Precej mirna sem. Vem, da me nekaj metrov stran pričakujejo moji. Pripravljen sem imela poziv, če se kaj zgodi a to v skrajni sili.
Stopila sta proti k meni. Sedaj ko ju poznam bolje se nisem zgrozila.
Ponesreči sem imela vklpoljen svoj dar. Zagledala sem lepi temno vijolični avri. Moč blokiranja telepatije ter uma. Super. Z enim bi že šlo z dvema pa ne vem.
"Kaj je punči si osamljena?" Reče prvi debeluh.
"Joj slišala sva za tvoje skrbnike. Kar jokala sva se zaradi tega. Heheheh..." njegov smeh mi gre na živce.
Kako se lahko iz tega kar vsevprek norčuje.
"Vesta kaj. Raje preidimo k bistvu. Zakaj sta tukaj?" Neumno vprašanje vem, a nekako sem se jima mogla izogniti.
"Saj še šališ. Dobro veš zakaj sva tukaj. Ti si najin cilj. Tokrat ne boš zbežala. Čisto sama si." Očitno nista vedela za Benedictove. Takoj sem se oštela.
"Glej veva, da si z Benedictovi. Vendar pa je zate bolje če jih ne vmešavaš v to. Kaj misliš bodo ponosni, ko jim delaš za hrbtom?" Pograbila me je stršanska jeza.
"Kdo pa mislita da sta, da mi grenita življenje."
"Ti boš govorila punčara nemarna, ki nimaš pameti v glavi."
Besede me niso prizadele, saj niso imele smisla. Zame. Za njiju pa in zagledala sem rešitev.

"Joj vajin šef gotovo ni bil zadovoljen z rezultatom. Gotovo sta prestala hude posledice." Sem začela. Tokrat bo že besedni boj dovolj.
"Ne spominjaj naju na to" je jezno zabrusil debeluh.
"Zakaj pa ne? Je bilo tako hudo? Očitno je ena mala punca za vaju preveč. Ups. To pa je ponižanje" kar zabavala sem se. Res ne vem kdo ju je vzel k sebi, saj sta tako naivna.
"Zdaj pa dovolj z nama greš!" Se zadere drugi. Nista opazila da je nekaj ljudi pogledalo proti nam. Naredila sem prestrašen obrazek.

Zagledam moškega srednjih let. Super. "Gospod pomagajte mi. Prosim." Šele zdaj opazita nekoga ki strmi v našo smer. Zdrzneta se, ko sta ugotovila mojo namero. Prepozno pomislim. Gospod namreč že pristopi k meni.
"Gospoda mislim, da bi bilo bolje pustiti tole deklico drugače pokličem policijo." Pove z globokim glasom. Ha. Premagana sta. Tako se mi je zdelo.

Nenadoma pa me eden zgrabi za roko ter potegne pištolo. O ne. Pozabila sem na ta dodatek. Morda mi je ušlo iz nadzora.
"Z nami greš drugače bo tale mož prva žrtev" reče vzvišeno, saj me je ujel v zanko.

Okej očitno je čas za plan B.

'Vicktor!' Uporabila sem drugačno telepatijo. Takšno ki presega ščit. V spominu sem imela še vedno delček njegove povezave, ki sem jo uporabila.
'Rose kaj se dogaja?' Se takoj odzove. 'Kritično stanje pred banko takoj!'

Še pravi čas prekinem, saj se sumljivo obračata k meni. Dvignem roke v znak predaje, takrat pa na ulico prihitijo Vick, Will, Saul, Uriel in Traece.
Neznansko sem jih vesela, čeprav se zavedam posledic.

Moška sedaj pištolo vperita vame. Za trenutek me prevzame strah potem pa se sprostim. Zaupam Vicku ter ostalim. Vem da ima vse pod nadzorom.
"Umaknite se Benedictovi drugače gre papa." Začutila sem, da se Vick pripravlja na napad. Hitro ga opozorim. 'Imajo dar blokiranja. Mislim da celo uma' presenečen nad mojo telepatijo razume pomen situacije.
Vicktor pokima Traecu. Počasi se umikajo. To je le del načrta. Za sabo sem namreč začutila močno energijo. Yves.
Že naslednji trenutek pištola v roki zagori. Spusti jo pri tem pa tudi mene. Še dobro da imam hitre reflekse, da se jim ušla. Stečem k Urielu. Na varnem sem. Ugrabitelja pa se prestrašita in zbežita.

Zaradi ulice se ne želimo pretirano izpostavljati. Vick mora namreč najprej gospoda prepričati, da ni videl ničesar. Traece pa se že posveti pobegnežema.
Saul me prime za roko ter me odvede v kavarno. Malo pretresena nad končnim stanjem se usedem.
Xav me takoj hoče pregledati pa ga ustavi Saul. "Ne zdaj. Na letalu." Razumela sem kam cilja. Že pred poletom sem vedela, da bodo Vick, Traece, Will in Uriel ostali tu ter se povezali s tukajšnjimu oblastmi za iskanje morilca. Mi pa čim hitreje zapustimo Anglijo. Takšen je bil in takšen je načrt. Hitro poberemo stvari ter v tišini gremo. Yves pusti natakarju veliko napitnino.
Med vožnjo v taxiju se ne pogovarjamo v pričo ne savantov.

V pol ure pridemo do letališča. Šele ko vzletimo se vsi pogledi obrnejo name.
Saj ne da se zavedam kaj me čaka, a še vseeno mi je nerodno. Tokrat sem res zakuhala veliko kašo.
"Hmkm... mislim, da je najbolje, če jo pregledam potem pa sledijo vprašanja" reče Xav. Nemo se vsi strinjajo. Odpelje me v zadnjo kabino kjer sva na samem. Vseeno upošteva, da je to samo med osebo in zdravnikom. Nobene besede ne reče. Prime za roko in spet je v moji glavi. Spremljam ga kaj gleda. Tokrat sam ne opazi velikega črnega madeža - mimogrede nobenih ščitov nisem nastavila. Kot da je skrit pred drugimi. Sama sem videla kako ta meglena tema prekriva moje misli. Grozljivo. Potem pa me zaščemi v trebuhu. Ne zaradi hrane. Spet so se pojavile bolečine. Xav jih ne vidi. Celo telo prečesa, pa nič. Pravzaprav se mu zdi, kot da je vse v redu. Pospremi me nazaj na sedeže.

Pa začnimo si rečem.