19. Poglavje

"Torej Rose, kaj se je zgodilo?" Začne Sky. Iskreno jo je zanimalo kaj se je dogajalo, saj je ni bilo zraven.
Nikoli si ne bi mislila da mi bo o tem težko govoriti. S težavo sem se zbrala. Potrebno pa je bilo vedeti še nekaj. Ničesar v zvezi z dokumenti nisem smela izdati. Najraje bi jim povedala vse, ampak če sem prišla tako daleč moram zdržati.
"Zgodilo se je na poti iz banke" začnem. V meni se prebudijo stari občutki - strah, pretresenost, obup... solze so se že pripravljale, da se izlijejo.
"Prišla sta ter stopila pred mene. Moja ugrabitelja. Nimam pojma kako sta me našla. Najprej sem se ju hotela znebiti sama. Zdela sta se mi naivna. No saj sta bila... vse bi bilo lepo in prav če ne bi imela pištole." Ob tem nenadnem stavku sem se zdrznila.

Nekaj na vsem skupaj se mi ni zdelo prav. Ampak časa za razmislek ni bilo, saj me je Saul že naprej nekaj spraševal.
"Ne razumem pa, kako da z Willom nisva zaznala nevarnosti? Nikoli se mi ni zgodilo česa podobnega" Ne zagotovo se mu ni. Joj če bi izvedel da sem bila to jaz... a moja železna volja je bila odločilna.
Sami so se še nekaj pogovarjali, sama jih nisem poslušala. Začelo me je nekaj mučiti. Predvsem, kako sta vedela da bom bila ravno v Angliji. Še vedno je bilo vse skupaj sumljivo, a zdelo se mi je, da drugi teh stvari ne opazijo. Nenadoma sem se zavedala kako drugačno je moje življenje. Da se pretvarjam, da sem človek, ki nikdar ne bom me uničuje od znotraj. Vse te težave pa me od zunaj. Spraševala sem se kdaj bom dosegla vrh. Kaj bo potem sledilo?

"Rose... hej." Zbudila sem se iz sanjarjenja. Xav je sedel ob meni. Se mu je zdelo da sem spet omedlela? Ups to pa ni v redu. Zamežikala sem ker se še nisem navadila na svetlobo. "Kaj je?" Drugega mi ni prišlo na misel. "Nekam zasanjano si se nam zdela..." Samo to. Uf še dobro. Tole prikrivanje resnice mi gre že pošteno na živce.

V Ameriko smo prispeli kmalu. Tokrat se je vzdušje že umirilo. Lahko sem mirno zadihala. Priznati pa sem morala, da sem neznansko sestradana in ko mi je Karla postregla z jabolčno pito sem jo z veseljem sprejela. Bila je okusna. Boljše še nisem jedla.
Zaradi časovnih pasov je bila ura šele štiri popoldne. Sklenila sem, da grem malo v sobo počiti. Zelo sem bila utrujena.
Prišla sem v sobo ter odložila torbico na posteljo. Dokumenti! Mislim, da bosta spanje in počitek malo počakala.
Sedla sem zraven ter previdno odprla torbico. Roke so se mi tresle. Iz nje je padlo polno listov. Prepognjeni so bili. Menila sem da velike razlike ne bo. Važno da sem vse dobila.

Nastal je problem saj nisem vedela kje naj sploh začnem. Vzela sem prvi list ki mi je prišel v roke ter ga hitro preletela. Opazila nisem nič čudnega. Govorilo je le o tem, da je Rose Benedict v rejniški družini bla, bla... Vzela sem še nekaj takšnih stvari in nič pametnega. Podvomila sem, da je to res.

Vem, da sem se odločila da ne smem dvomiti, ampak zdaj ko jih res imam je drugače.
Na koncu je ostal le še čuden zvitek. Moledovala sem, da je pravi. Odvila sem ga. List je bil popisan z mamino pisavo. Začela sem ga brati. (Napisano je bilo zame)

Draga Rose!
Če to bereš pomeni, da ti je uspelo priti do Benedictovih. Hkrati pa pomeni, veliko izgubo. Tvoja skrbnika sta namreč umrla. Če gre vse po načrtu bi morala z njima že spregovoriti v sanjah. Upam da ti je uspelo.
Verjetno se sprašuješ kaj je vse to? Kmalu ti bom pojasnila še prej pa moraš vedeti, da si tudi sama v nevarnosti. Ampak če se boš postavila v ravnovesje boš imela možnost izbire. Ti ali oni.

Kot si najbrž ugotovila se ti dogajajo zanimive reči. O tvojem daru ti nikoli nisva ničesar povedala, kajti bila si premlada da sprejmeš vse to. Tvoja moč je zelo posebna. Zagotovo si odkrila, da lahko drugim ugotoviš darove, poleg tega pa jih lahko uporabiš sebi v prid. A to ni edina stvar. Imaš moč, da govoriš z neživimi, kar upam da si že izskusila. Vem da je to povsem nemogoče, ampak to je resnica. Če živiš v savantskem svetu, potem moraš to sprejeti.
No da pa presenečenj še ni konec imaš še nekaj lasnosti.
Ker si Benedictova si od vsakega bratranca, strica tete in naju prejela košček njihove moči. To pa pomeni, da če se boš sama znašla v nevarnosti se s tem lahko braniš. Pomembno je namreč, da sedaj ko imaš te podatke spremeniš igro. Nisva te zamanj vzgajala v hčerko, ki se lahko postavi zase. Preveč je za razumeti v enem samem pismu. Sama boš morala odkriti kaj je tvoja misija, kajti tako so naročili... Edino kar ti lahko pomagam je da ti povem namig. Vsi te dokumenti so bili v sefu z razlogom le najpogumnejši jih bodo znali najti.

Žal ti več ne smem zaupati, veselim pa se bližajočega dogodka.

Lepo se imej
Mama


Okej kaj za vraga je bilo tole? Razumela sem le, da naj se imam lepo in to je to. Niti najmanjšega pojma nisem imela o ničemer.

Umiri se... umiri se. Vse bo še v redu. Počutila sem se razburjeno, čeprav sem se redko kdaj razburila. Po resnici me to pismo ne bi smelo spraviti iz ravnovesja.
Takoj sem pomislila na črno magijo, ki se je pretakala v mojih mislih. Dvomim da je tam zaradi udarca ali kaj podobnega.
Pismo sem še vedno držala v rokah. Pogled sem vrgla na stavek ...vsi te dokumenti so bili v sefu z razlogom... Kaj res? Sprva nisem opazila nič pomembnega. A kaj če je imela prav, da je še nekaj na tem.

Pobrala sem prvi dokument ter še enkrat prebrala natančno. Nič. Ničesar mi ni prišlo na pamet. Pa saj je bila to naloga kajne? Morda pa je bil smisel čisto nekje drugje.

Dve uri sem prebirala dokumente, pa še vedno nobenega napredka. Takrat pa je na vrata potrkalo. Liste sem hitro skrila po odejo ter zaklicala naprej.
V sobo je stopil Xav. "Hoj kaj bo dobrega?"
"Živjo. Nič takšnega prišel sem te samo nekaj vprašati." Reče nežno brez zadržkov. "V redu. Poslušam."
"Razmišljal sem Rose. Nisem prepričan, da je s teboj vse v redu" "Oh lepo te prosim" mu skočim v besede "zakaj bi bilo z menoj kaj narobe? Čisto dobro se počutim" laž.
Tudi Xav ni nasedel. Še huje stopil je k meni. "Glej poskušam ti pomagati."
"Potem pa me pusti pri miru" mu zabrusim z zelo strogim glasom. Nisem razumela zakaj sem se odzvala tako. Takoj mi je bilo žal. "Veš kaj prav imaš. Samo potem ne računaj name, ko bo hudo." Jezno reče potem pa odide. Joj! Čisto sem ga polomila. Super Rose.
Zakaj? Zakaj se vse to dogaja k meni? Bom morala na koncu se z vsemi spreti, da ohranim resnico, ki je recimo da življenjsko pomembna?

Oči so se mi navlažile. Prepustila sem se jim. Preveč je bilo vsega. Ne vem zakaj se starša tako trudita z mano, ko pa sem za nič. Še v ravnotežju se ne morem obdržati, zadnje čase pa še preveč tvegam.

To nisem jaz.
Besede so me zadele kot strela z jasnega. Seveda da to nisem jaz.

To je to.

To ni moja prava podoba.

Vedno sem se zanašala, da bodo prijatelji prišli in ostali za vedno. Pa je to globoka laž v kateri sem živela celih sedem let.
Prijatelje spoznaš šele v nesreči. Točno. In Xav je bil moj prijatelj. Želel mi je pomagati, pa sem ga odvrnila. Zakaj že? Zaradi sebe. Skrivala sem del sebe. Vedno sem se bala, da me bodo ljudje sovražili. Krivo pa je bilo zavedanje, da se svet spreminja. Jaz se spreminjam.
Nikdar nisem dejansko pomislila na sebe od znotraj. Vedno sem se ravnala po zunanjosti. In kaj če je to odgovor na vse. Kaj če sem se ves ta čas slepila?

Nikoli si nisem priznala, da tega ne zmorem ker sem se bala razočarati druge. Bila sem v zmoti. Kako mi ni prišlo na pamet že prej? Nikoli ne bi razočarala drugih, saj nisem imela pravih prijateljev. Šele ko sem prišla sem, sem jih spoznala. Nihče ni mislil slabo, le skrbelo jih je zame, kot mene za njih.

To je bila torej resnica, ki jo je imela v mislih mama. Dejstvo je namreč, da noben ni zmožen vsega. Včasih moraš pač prositi za pomoč.

Še enkrat sem ponovila v mislih stavek 'le najpogumnejši jih bo našel'. S tem ni imela v mislih, da si upam storiti to, ampak da žrtvujem tisto v sebi, da pomagam drugim. In kaj je bilo to? Svoboda. Če se odločim, moram iti do konca poti nazaj ne bo. Žrtvovati bom morala svojo svobodo. Ampak za njih storim vse. Oni so moji pravi prijatelji. Vedno sem mislila, da so to sošolke, ki so pametne in pomagajo... ampak poznala sem le njihovo zunanjo podobo. Nikoli mi niso pokazale notranje.

Pri Xavu pa sem spoznala... nikoli ni obupal nad mano, hotel mi je resnično pomagati tudi če bi trpel njegov dar. Moje sošolke pa tega niso zmogle.

Zdaj sem vedela kaj storiti. Vstala sem iz postelje ter vsa vesela stekla iz sobe.
Že čez trenutek sem potrkala na vrata. Postala sem in čakala da odpre ta pa je samo zaklical
"Rose pojdi stran. Ne morem ti pomagati. Nič več." Jaz pa sem namesto da bi ubogala njegov ukaz prijela za kljuko ter odprla vrata.
Za mizo je sedel Xav ves skrušen.


Ugotovila sem, da ima vsak savant posledice svojega daru. Sklepala pa sem, da sem to edina oz. skorajda edina vedela (Kevin je vedel)
Prvo kar sem mogla rešiti je bilo Xavovo zdravje. Mama mi je jasno povedala, da imam od vsakega delček moči.
Stopila sem k njemu. Opazil me je šele zdaj. Jezno me je pogledal potem pa prhnil "Kaj hočeš?" Njegova jeza me je nekoliko zmedla. Še nikdar se ni obnašal tako - mislim ko je zdravil druge in podobno. Tega nisem razumela. Hitro sem odmaknila to misel.

Potopila sem se na dno svojih misli, kjer je bilo temno kot v jami. Morala sem najti zdravilno moč.
Umirila sem se ter si začela mrmrati uspavanko, ki me je pomirjala. Moje misli pa so to zaznale kot učinek zdravilne moči. Aktivirala sem ga. Hitro sem ga prijela za konec ter ga potegnila ven. Hkrati sem morala dobiti še Xavovo povezavo. Nisem se smela zgubiti, to bi škodilo tako njemu kot meni.
Zdržala sem. Povezala sem se z njegovimi mislimi.

Uf. Kako je bilo vroče. Ni čudno če pa je bil zdravilec. Predvidevala sem da še Yves ni imel takšne notranje podobe.
Zberi se Rose me je opomnil glas.
V tistem pa zaslišim še en glas. 'Rose kaj počneš v moji glavi?' 'OMG Xav... uspelo mi je priti noter'


Medtem se je moč spustila iz mojih vajeti ter se razstopila v Xavovih mislih. Ne... vraga! izgubila sem edini del, ki me je povezoval z njim. Zdaj nisem bila več odporna in njegova glava me je začela zavračati. Vročina je narasla, da se mi je zvrtelo.
Presenetilo me je še eno dejstvo. Ne moram pobegniti iz njegove glave. Nekako se mi je uspelo zablokirati.


Moje telo je govorilo, da je konec, možgani pa ravno obratno. Vedno sem zaupala tako instinktu kot pameti. Tokrat pa sem se odločila za pamet. Telo bo že preživelo z nekaj opeklinami, Xav pa v takem stanju ne.
V težavah moraš biti pripravljen na vse. No sama nisem imela veliko možnosti.
Zaprla sem oči ter se zaprla v svoj miselni vzorec. Dlje časa sem brskala po njem za kanček moči a je ni bilo. Potem pa sem se spomnila, svojo moč lahko uporabim sebi v prid.
V bistvu s tem ko sem bila ujeta v Xavovi glavi je bilo še lažje. Povosd okoli mene je bila njegova moč. Morala sem jo samo vzeti ter jo s kančkom svoje moči spremeniti v zdravilo za njega.
Zdravilec se sam sebe ne more pozdraviti.
Odprla sem oči. Bilo je kot v vulkanu.
Spredvidela sem da bom prevzela veliko bolečine nase. Njegova moč je bila pravzaprav ogenj.
Dobro ne smem preveč odlašati. Srce mi je bilo neizmerno hitro. Naučila sem se, da pač moram svoje stvari žrtvovati za druge.
S to mislijo sem prevzela majhen košček njegovega daru. Au. Kako je peklo. Na bolečino se kmalu nisem zmenila. Energijo sem prekrila s svojimi rokami ter v njo poslala še nekaj svoje. Za trenutek ali dva sem mislila, da mi bodo odpadle roke od bolečine. Nato pa je splahnela. Plamen v mojih rokah se je ohladil.

To je bil znak, da končam to norijo. Ozrla sem se naokoli. Nikjer ni bilo nobenih vrat kjer bi bilo njegovo srce. Spomnila sem se, ko mi je Crystal pripovedovala o tem, da je Summer z razumom poiskala njegovo srce. Torej s pomočjo nekakšnih vibracij, ki jih je zanzala.
Ker nisem imela Summernih moči mi to ni dosti pomagalo.
A glej ga zlomka. Vicktor ima enake moči. No skoraj enake, nihče ne mora imeti čisto istih.

Pohitela sem ter se zopet pogolobila v misli, tokrat je bilo lažje. Prijela sem za konec ter ga uspela pripraviti do tega, da se za krajši čas preseli v mojo glavo.
Bil je dokaj čuden občutek. Takoj sem zaznala nekakšen zvok.

Hodila sem proti njemu ter kmalu zagledala veliko ognjena vrata. Moralo je biti srce. Največ energije izžarevalo.
Kar pa je pomenilo, da moje telo zopet trpi. Pa saj ni tako hudo. Kmalu bo konec sem se bodrila.
Pogumno sem stopila proti njim ter jih odprla. Pozabila sem na bolečine ter se usmerila v notranjost.
Ulala tu je bilo živo nasprotje. Mrzlo je bilo kot v ledeniku. To je pomenilo le eno, da je bil njegov dar zelo prizadet. Nisem ga samo jaz uničila. Počasi se je, ampak ko se je razburil name je bilo konec. Dar je začel izgubljati moč.

Težavo moram kmalu rešiti, drugače bodo hude posledice. Na sredini 'sobe' je bila miza. Stopila sem k njej. Roke sem nežno položila nanje. Zmrazilo me je nato pa objela toplota. Svojo zdravilno moč sem vnesla v srce.
Počakala sem trenutek. Upala sem, da nisem prepozna.

Čez par sekund se je plošča obarvala belo, v bistvu je kar zasijala. Zagotovo dober znak. Nato je vse okoli mene se začelo nekako prebujati. Bilo je naravnost čarobno, da sem bila del tega.

Kmalu je cela soba sijala kar je pomenilo, da mi je uspelo. Čas je bil, da se poberem iz njegove glave. Odšla sem iz srca, presenetil me je glas 'Rose... kaj ... kaj se je zgodilo?' Xav ves zmeden. Odličen znak. Naravnost ponosna sem bila nase. 'Takoj ti bom razložila' povem predno zaprem vrata njegovih mislih.

Spet sem samo jaz. Spet sem v njegovi sobi zraven njega.