20. Poglavje

Nekajkrat sem globoko vdihnila. Dejansko mi je uspelo.

Pogledala sem Xava. Bil je ves začuden ter me opazoval. "Rose. Zakaj si to storila?" Vprašanje me ni presenetilo. Gotovo je menil, da sem svojo moč po nepotrebnem porabljala.
"Morala sem Xav. Prepozno sem se zavedla, kaj ti lahko stori tvoj dar." Res je bilo. Pred tem ne bi nikdar pomislila, da so lahko posledice tako močne.
"Ampak...
no hvala. Samo to lahko rečem" globoko se mi je zazrl v oči. Čutila sem njegovo iskrenost, ki je puhtela iz njega.
Vesela sem bila, da je tako mislil.
Nato pa je pogled spustil na mojeq roke. Tudi jaz sem jih. Kar sem videla me je hudo pretreslo, saj me ni nič bolelo. Roke so bile čisto ožgane.
Panika me je hitro minila, ali se nisem odločila, da bom poskrbela naprej za Xava? Tako je.
Pogled sem usmerila vanjga. "Pa ti, kako se počutiš?" Presenetila ga je moja skrb zanj in ne sebe.
"Ampak Rose tvoje roke!" Se kar ni vdal. Ja no saj to bi morala vedeti, takoj ko sem prišla k njim. Tudi oni so vsi po vrsti pripravljeni tvegati.
"Ah pusti moje roke Xav. Zanima me, kako je s tabo. Itak znam sama poskrbeti zase."
Grdo me je pogledal. Ojoj gospod vsemogočni lahko tudi nasprotuje...

"Rose, če ti povem da se počutim popolno, mi boš dovolila da ti pozdravim roke? Ne morem te gledati takšne..." Seveda mu ne bi dovolila.
Ampak če je bil iskren, zakaj pa ne? Včasih moraš pomoč sprejeti s tem drugim pomagaš, potem se počutijo veliko bolje.

"Oh v redu. Verjamem ti. Dovolim ti, da uporabiš dar." Veselo se mi je nasmehnil. Nikoli si ne bi mislila, da človeka lahko osrečiš tako.
Vzel je moje dlani ter jih prekril s svojimi. Zaščemelo me je nato pa kot bi mignil so se roke začele celiti. Neverjetno.

'Hvala' sem mu sporočila. 'Ni zakaj. In v bistvu bi se ti moral jaz zahvaliti še posebej...'

Nisem mu odgovorila, saj je v sobo vstopila Crystal.
Njeni divji lasje so ji malce nagajali. Vendar kot kaže je to ni motilo. Bila je dobre volje. "O hej Rose. Ravno tebe sem iskala. Veš, da sem končala tvojo obleko?" "Kaj? OMG. Jo lahko vidim?" To me je spravilo v boljšo voljo. Zelo me je zanimalo, kaj je Crystal ustvarila.
Pomignila je naj ji sledim. Odšli sva do moje sobe. Odprla je vrata ter pokukala sem notri.
Skoraj bi me kap. Kako je bila lepa.
Na postelji je ležala rdeča obleka s čisto tankimi naramnicami. Pri dnu je imela svetleče rubine. Poleg tega pa so jo prekrivali cvetovi vrtnice. Zares je bila občudovanja vredna. Komaj sem se zavedala, da je to moja.
Nisem zmogla izraziti hvaležnost za to kar je storila. Lahko sem jo le močno objela.
"Hvala, hvala, hvala... tisočkrat hvala. Res je lepa" sem ji rekla med objemom.
"Me veseli, da ti je všeč"

Nenadoma me je spreletel nek čuden občutek. Intuicija mi je pravila, da moram nekaj vprašati. Kaj že?
Razmišljala sem.

Nato spomnila sem se.

Mislim, da je sedaj pravi čas. Samo še to jo želim prositi, potem pa lahko ona mene prosi za pomoč.

"Hej Crystal. Eno vprašanje imam. Slišala sem, da si iskalka duš. Bi potem hm... lahko poiskala ali dala kakšen namig o moji?" Ne vem če sem prav povedala. Ampak zdelo se mi je, da razume.
Nastala je mehka tišina. Razmišljala je. Super sem mislila, da mi bo takoj ustregla. No dobro kakšne pa govorim. Saj tudi sama včasih kaj naredim drugače, za njihovo dobro.

"Veš po navadi sem rekla, da lahko to storim šele pri osemnajstih, ko menim da so dovolj zreli. Ampak ti se mi zdiš že dovolj, tako da ja lahko naredim eno izjemo." Reče potem pa se mi sočutno nasmehne.
"Res?" Jo vprašam. Morala sem biti prepričana. Ne vem zakaj... besede so kar zletele iz mene.
"Seveda. Lahko že kar zdaj, če želiš?" Ja itak da si želim zdaj. Takoj sem ji pritrdila.
Pozabila pa sem na malenkost, da nimam pojma kako bo to izpeljala. Moj instinkt ji je zaupal, zato sem tudi svoje misli sprostila.
Razložila mi je, da jo moram spustiti v svoje spomine. S tem si bo ustvarila povezavo, ki jo bo potem povezala z mojo sorodno dušo. Slišalo se je zakomplicirano, zato sem samo odstranila vse ščite ter se ji prepustila.

Kmalu sem jo začutila v sebi. Trudila se je ne preveč stikati po mojih spominih za kar sem ji bila hvaležna. Ne bi si želela, da izve za moje namere.
Potopila se je v najgloblje spomine, ki jih sama nisem mogla spoznati. Bil je čas, ko sem bila spočeta.
Čez nekaj časa je prišla nazaj in za sabo potegnila tanko nit moje povezave.

Usmerila je svojo energijo vanjo, s kančkom svoje moči sem poskušala njene misli poslati zdravilne moči.
Hudo bi bilo, če bi tudi ona pregorela.
Ona pa se ni pustila zmesti ter je zvesto iskala svojo povezavo. Ko je minilo že precej časa me je oblila čudna slutnja.
'Crystal je vse v redu?' Trajalo je da mi je odgovorila. 'Am majčken problemček je nastal. Ne najdem tvoje povezave. Niti pikice nisem zaznala kar je čudno. Ne vem kaj je narobe'
'Ojoj' sem rekla ta misel mi ni bila niti najmanj všeč. Zakaj se je moralo vse okoli mene dokajati samo z groznimi in sumljivimi rečmi. Sovražim to.


Očaranost do obleke me je minila takoj ko je Crystal odšla. Veliko sem imela za razmisliti.
Zadnje čase se mi zdi, da sploh ne vem kje se me glava drži. Grozno se počutim, poleg tega pa so se zopet začeli pojavljati glavoboli ter bolečine.
Xavu o tem še povedala nisem, ne znam si predstavljati kakšne bi bile posledice.
Da bi se malo sprostila sem se odločila, da grem na svež zrak. Bolje sem poznala okolico in sama menim, da bi mi to koristilo.


Dan je bil jasen in sončen, čeprav je sonce že zahajalo. V užitek mi je bilo hoditi na okoli ter opazovati prekrasno pokrajino.
Srečala sem veliko sosedov, ki so me pozdravljali. Tukaj se novice hitro širijo.
Med hojo pa se me je lotevala neke vrste otožnost. Bila sem osamljena. Ja, saj sem imela družino... vendar pa sem se čutila prikrajšano. Hotela sem čutiti, kar čuti Crystal do Xava. In Vicktor do Atoose in podobno. Enkrat za spremembo sem hotela biti ljubljena ter se počutiti enakovredno.
Zadnji mesec je bil precej grozljiv. Vse se je zgodilo tako hitro, da šele sedaj vidim posledice.
More in sanje še obstajajo, bolečine me obsojajo in kar je najhuje nimam svoje polovice. Vse to dokazuje, da sem drugačna. Je tako narobe, če želim biti normalna, vsaj enkrat? Edino kar me drži po konci je moje poslanstvo, kaj se bi zgodilo če tega ne bi bilo, raje ne razmišljam.

Medtem sem se nekajkrat zazrla v okolico. To mi je dalo misliti. Zašla sem proti mojemu najlepšeum kraju, ki ga je Xav poimenoval Gora ljubezni. Ob tem sem se po eni strani še slabše počutila, po drugi strani pa sem spregledala občutke ter uživala v razgledu, ki je bil za takšno uro vau.


Sprehod se je končal. Zame je bil prekratek, čeprav mi je vzel dve uri in pol. Če si tako zaposlen z mislimi ti vse prehitro mine.
Doma so me pričakovali. Pojedli so že večerjo. Rekla sem jim, da me ni potrebno čakati. Crystal je gotovo ostalim omenila novico, o kateri nočem govoriti.
Vsi so me sprejeli z veselim a hkrati razumevajočim pogledom.
Stisnilo me je pri srcu. Bilo jim je mar zame. Končno so me sprejeli za družino, ker sebe še nisem.