PisalnicaGimnazijka detektivka, 31. del
3
26. DECEMBER (PONOČI)
Mami vzdihne in zamahne z roko. "Ne moreva danes, Greg!"
"In zakaj ne danes?" začudeno vpraša ati. "Ne razumeš, Lisa, da prej ko bova povedala, bolje bo!"
"Kako si lahko tako brezčuten do nje, kot bi bila ena izmed tvojih kriminalcev?" se začudi mami in stopi bližje k možu, ravno ko mu nameni enega izmed svojih ostrig pogledov. "Počitnice so se ji komaj da začele! Poleg tega veš, kako uživa v novoletnih praz ..."
"Danes in konec," jo ostro prekine ati. "Dovolj je bilo zavlačevanja."
"Kako?" odvrne mami s skoraj da stisnjenimi zobmi. "Kako si lahko tako brez srca?"
"Poglej, Lisa," zažuga ati. "Danes sem se pripravljen pogovoriti o tem. Jutri pa bom le preprosto odšel! Kaj praviš?"
Mami prekriža roke in poraženo odgovori: "V redu. Ampak povedala bova zdaj, prav v tem trenutku."
Hitro, a še vseeno tiho, se skrijem nazaj v svojo sobo. Imam namreč občutek, da bosta morda pogledala v mojo smer.
Čim zaprem vrata in sedem na posteljo, mami že zakliče moje ime.
Takoj ko pridem v jedilnico, zagledam svoja starša. Ati je umirjeno in samozavestno sedel in pil sok, medtem ko se je moja mami od živčnosti kar stisnila sama vase. "Zakaj sem morala priti dol?" vprašam.
"Sedi na stol," presliši vprašanje ati in odloži kozarec na mizo.
"V redu," skomignem in sedem za stol v jedilnici.
Mami si živčno umakne svoje svetle lase z obraza in položi sklenjene roke na mizo. "Pogovoriti se moramo, Eleanor," oznani ati. Takoj posumim, da to ne more biti prijeten nedeljski klepet. "Morda si opazila, da se zelo pogosteje z mami prepirava."
To je res. Prepirata se skoraj da vsak dan, vendar sem bila tako notri v preiskavi umora, da sem to komaj opazila.
Mami pogled usmeri proti mizi. Nato s pretresenim glasom nadaljuje: "In zato, Eleanor, ti bi rada sporočila, da se z atijem ... loču ... ločujeva."
Torej ne bomo več živeli skupaj! In ker sem stara osemnajst, se bom morala odločiti, s kom bo živela! Se nista mogla pogovoriti ali popraviti stvari ali karkoli, da ne bi prišlo do tega?
To je bil res prevelik šok zame. V glavi mi je kar naprej odmevala mamina zadnja beseda. Nato pa sem začutila, kako solze počasi zapuščajo moje oči in lezejo po licih.
"Eleanor?" sta oba sočasno rekla. Verjetno sta opazila mojo reakcijo.
Nisem jima odvrnila ničesar. Moj cilj takrat je bila moja postelja in odeja.
Mami vzdihne in zamahne z roko. "Ne moreva danes, Greg!"
"In zakaj ne danes?" začudeno vpraša ati. "Ne razumeš, Lisa, da prej ko bova povedala, bolje bo!"
"Kako si lahko tako brezčuten do nje, kot bi bila ena izmed tvojih kriminalcev?" se začudi mami in stopi bližje k možu, ravno ko mu nameni enega izmed svojih ostrig pogledov. "Počitnice so se ji komaj da začele! Poleg tega veš, kako uživa v novoletnih praz ..."
"Danes in konec," jo ostro prekine ati. "Dovolj je bilo zavlačevanja."
"Kako?" odvrne mami s skoraj da stisnjenimi zobmi. "Kako si lahko tako brez srca?"
"Poglej, Lisa," zažuga ati. "Danes sem se pripravljen pogovoriti o tem. Jutri pa bom le preprosto odšel! Kaj praviš?"
Mami prekriža roke in poraženo odgovori: "V redu. Ampak povedala bova zdaj, prav v tem trenutku."
Hitro, a še vseeno tiho, se skrijem nazaj v svojo sobo. Imam namreč občutek, da bosta morda pogledala v mojo smer.
Čim zaprem vrata in sedem na posteljo, mami že zakliče moje ime.
Takoj ko pridem v jedilnico, zagledam svoja starša. Ati je umirjeno in samozavestno sedel in pil sok, medtem ko se je moja mami od živčnosti kar stisnila sama vase. "Zakaj sem morala priti dol?" vprašam.
"Sedi na stol," presliši vprašanje ati in odloži kozarec na mizo.
"V redu," skomignem in sedem za stol v jedilnici.
Mami si živčno umakne svoje svetle lase z obraza in položi sklenjene roke na mizo. "Pogovoriti se moramo, Eleanor," oznani ati. Takoj posumim, da to ne more biti prijeten nedeljski klepet. "Morda si opazila, da se zelo pogosteje z mami prepirava."
To je res. Prepirata se skoraj da vsak dan, vendar sem bila tako notri v preiskavi umora, da sem to komaj opazila.
Mami pogled usmeri proti mizi. Nato s pretresenim glasom nadaljuje: "In zato, Eleanor, ti bi rada sporočila, da se z atijem ... loču ... ločujeva."
Torej ne bomo več živeli skupaj! In ker sem stara osemnajst, se bom morala odločiti, s kom bo živela! Se nista mogla pogovoriti ali popraviti stvari ali karkoli, da ne bi prišlo do tega?
To je bil res prevelik šok zame. V glavi mi je kar naprej odmevala mamina zadnja beseda. Nato pa sem začutila, kako solze počasi zapuščajo moje oči in lezejo po licih.
"Eleanor?" sta oba sočasno rekla. Verjetno sta opazila mojo reakcijo.
Nisem jima odvrnila ničesar. Moj cilj takrat je bila moja postelja in odeja.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zakaj sta se mogla Elenorina starša ločit ravno za božične praznike?! Zakaj?! :sob::sob:Drgač pa super kot vedno :wink:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super je!! :blush:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo »lepo« božično darilo: ločitev. Kako sta ji mogla to naredit?
0
Moj odgovor:
depresivnanapol
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
čisto sem obupana, preveč si jemljem stvari k sebi
Hej!
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Imam 2 težavi in bi si res želela, če mi kdo pomaga vem, da je ena bolj zakomplicirana kot druga ampak postala bom anksiozna.
1. V šoli se dobro razumem z sošolkami, sošolci. Ker sem prvi letnik sem dobila nove in novo sošolko, z katero sem se povezala na začetku. Bilo je vse okej nekaj časa razumele sva se super sej se še zdaj... ampak mi je rekla, da sem tečna. Tudi spoznala sem sošolca in sma bila skupaj ampak se razhajava, ker mi je povedal danes v obraz, da sem dosadna. Baje preveč govorim in čisto sem obupana. Ne vem kaj naj, osamljena sem že nekaj tednov in preprosto nekaj mi manjka pa ne vem kaj:cry:. Kaj naj, da ne bom naporna in tečna. Nikoli ne bom nikogar primernega našla zase, če bom tečna, občutek imam, da sem že staršem in vsem po vrsti:sob:.
2. Grozno se počutim, ker imam probleme z dioptrijo in očmi, morala bi iti na pregled že v začetku novembra poslali so mi, da pridem komaj maja na vrsto, vsega sem kriva, ker se mi dioptrija prehitro slabša in se potem vsi name bunijo. Čisto sem obupana, ker imam tako rada tega okulista, ki ga imam ker je tako fajn, preprosto ima nek poseben odnos do mene in izžareva tako prijetnost in prijaznost... ne predstavljam si kako bo, ko več ne bom šla k njemu ali pa ko več ne bo delal tu kjer je zdaj... kako se naj sprijaznim z tem, da ne bo vedno moj okulist? Preprosto ga imam preveč rada in je najboljši zdravnik, ki sem ga spoznala v življenju:sob:. Vsak dan mislim samo na pregled za oči.
Prvi problem je najhujši, kaj če padem v depresijo??
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired