Obrnila se je, a prostor, v katerem je stala, je bil povsem drugačen. Nenadoma je bila pred njim neznana pokrajina – temna, zmagovita in hkrati prazna, kot da je bil ujet v neki paralelni resničnosti. Elena ni vedela, ali je to samo še ena halucinacija, ali pa je nekaj več – nekaj, kar se je začelo rušiti od znotraj. Ko je pogledala Niko, je na njenem obrazu prepoznala nekaj, kar ni bilo znano – nekaj čudnega, grozečega. Njene oči so bile prazne, polne skrivnosti, kot da ni bila več tista, ki jo je poznala.

Nika se je naglo približala. "Nikoli nisi vedela, kaj se dogaja. Zdaj pa je čas, da ugotoviš," je izustila in njene besede so zvenele kot hladna obsodba. "Vse, kar si pozabila, ti bo zdaj prišlo na površje. Ti si del tega.

Elena je začutila, kako njeno srce pospešeno biva v prsih, in njene roke so se začele tresti. Nika je stala pred njo, a njeno telo je delovalo kot nekaj tujega, kot da ni več človeško. Njene oči so bile temne, prazne, kot da v njih ni bilo nič strah in trepet drugih ki so žezdavnaj pozabljeni.

»To, kar si pozabila, te bo uničilo,« je nadaljevala Nika, njen glas je bil mračnejši in grozljivejši z vsako besedo. "Nisi pripravljena na resnico, Elena. Nisi pripravljena spoznati, kdo si.

"Ne... Ne razumem," je šepetala Elena, toda njen glas se je izgubljal v temi, ki jo je obdajala. Vse okoli nje je bilo temno in zmedeno, kot da so zakleti predmeti in prostori, v katerih je zdaj stala. Bilo je, kot da bi se prostor zlivali in spreminjali, kot da bi ga nadzorovala temna moč, ki je žvela v ozadju.

Ko je Nika koraknila bližje, se je tla pod Eleno začela rahlo tresti. Njena telesa so se začela tresti od strahu, ko je zaslišala temen šepet, ki je prihajal iz vseh smeri. "Gledaj," je rekel Nika, njene besede so postale zlovešče. "Vse, kar si pozabila, bo zdaj prišlo nazaj. Ti si del tega, del tega, kar si ne moreš zapomniti. In zdaj se moraš soočiti s tem.

Elena je zakričala, ko je pred njo nenadoma iz teme izstopila skrivnostna slika – obraz, podoben njenemu, vendar izkrivljen, zvezda, poln bolečin in groze. "Kdo si?" je zakričala, ko je zagledala podobo sebe, a to ni bila ona. To ni bila le slika. To je bila zgodovina, ki je bila pozabljena, ampak ni nikoli izginila.

Nika se je nasmehnila, njen obraz pa je postajal vse bolj izkrivljen. "To je tvoja resnica, Elena. Ti si pozabila, ampak zdaj boš spoznala vse, kar si zaprla v temnem kotu svoje duše. Prepoznaš ta obraz? To je tvoj lastni obraz, ko je bil še mlad. In zdaj si prišla sem, da ugotoviš, kdo si bila. Elena ni vedela, če naj beži ali se bori. Srce ji je bilo polno panike, vendar je nekaj v vedelo, da mora njej ostati, da mora izvesti resnico, čeprav ji je bilo grozljivo.

Nenadoma je pred njo stal hotel v lučkah,oslabljen,temmačen in strašen.Nekaj časa se je obračala se in taja če bi spet prišla Nika, a ni bilo nikogar.Vstopila je in najprej opazila prižgano peč in skodelico od kave ki jo je popila prvič v hotelu.Na stopnicah je videla odtise bosih nog.Sledil jim je ...

se nadaljuje