Hejjj moji/e Pilovčki/ke!!!! Končno sem imela malo časa in sem lahko napisala nov del, upam, da vam bo zanimiv<3 Aja in pred tem si lahko še malo osvežite spomin o tem, kaj se je zgodilo. Vznemirljivo branje vam želim!:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:

Tisa (deset zlatoletji prej)
"Hej Gabriel ujemi! " veselo kriknem in mu vržem lesenega kukca, njegovo najljubšo igračko. Gabriel se stegne, da bi ga ujel a mu spodrsne in zloži se po tleh. Smeje stečem k svojemu mlajšemu bratcu in mu podam roko. Ko se pobere s tal, opazim, da ima strgan rokav. Joj mama bo spet huda, zavzdihnem v mislih in ga pogladim po glavi. " Si v redu? " Vprašam in on prikima. Seveda je, saj je neustrašen, se nasmehnem.
Takrat pa se iz dvorca zasliši glas, od katerega imam nočne more: " Tisa! Gabriel! Kje sta?! " Hitro povlečem bratca za roko in z njim vred odhitim k drvarnici, da bi naju skrila pred lastnikom tega glasu. A sva prepozna. Nekaj me grobo potegne za ovratnik in me napol dvigne v zrak. "Pa kje sta, če vaju kličem!? " Zavpije oče in mi prisoli klofuto. "Na srečo mi je Diego povedal" si zamrmra v brk in s pogledom oplazi Gabrielov stragan rokav. Seveda mu je povedal Diego, ta neumnež, si mislim." Kaj si pa ti delal ? " Gabriela zlovešče vpraša.
" Jaz sem kriva oče! Med igro sem ga porinila na tla. " Se hitro vmešam in z očmi utišam Gabriela, ki se kot vedno hoče postaviti zame in povedati resnico.
Takrat na licu začutim še eno klofuto. "In kaj je to? " Vpraša in pomigne proti lesenemu kukcu. "Nič ni oče " odvrne Gabriel in povesi pogled. "Kako, da ni nič? Ne laži mi sin! Poskušam te vzgojiti v dobrega Moroia, ti pa.. ti pa se igraš z bednimi igračkami! " Vzroji in dvigne stopalo. "NE! " Zakriči Gabriel, a je že prepozno. Oče pod nogo zmečka kukca in zavpije: " Oba takoj izginita notri in v kot! " Se zadere oče in naju za ovratnika povleče v notranjost gradu. Ob steni opazim naslonjeno Mirell, ki naju plaho opazuje. Poskušam se ji pogumno nasmehniti, a mi ne uspe. Ko jo opazi oče hitro skloni pogled in se še bolj privije k steni.

Ko pade mrak, sva z Gabrielom končala svojo kazen in mama naju spravi spat brez večerje.
V tišini prisluškujem njenim oddaljujočim korakom in kmalu sklenem, da je ozračje varno. Čez nekaj minut v tišini zlezem iz postelje in se splazim do zaklenjenega okna. Z urokom ga odprem in splezam do tal. Potem odhitim do mesta, kjer je leži zmečkan kukec. Še sreča, da je še tam. Nežno ga vzamem v dlan in ga počasi sestavim. Takrat pa začutim nekoga za mojim hrbtom. "Gabriel! "Prestrašeno šepnem. "Ja kaj pa delaš tukaj? "
"Rad bi videl kaj počneš" mi odvrne in pogleda v mojo roko. "O! " Veselo zašepeta. "Popravila si mi kukca! " Reče in me objame.
"Seveda sem ti ga bučman" odgovorim. Nato pa me vpraša: " Tisa, kaj ne bi bilo zanimivo videti kukca v živo? " Nelagodno se nasmehnem in odvrnem: " Ne vem, če bi te bili ravno veseli Gabriel. "
"Zakaj ne? Tisa prosiiiiiim" milo reče in me pogleda. Premišljujem, nato pa se odločim. "Dobro, ampak moraš biti čisto tiho. Prav? " Vznemirjeno prikima in mi sledi v gozd.
"Hej kaj pa vidva delata tukaj? " Zaslišiva kar naenkrat. Hitro pogledam nazaj in skritega v črni senci drevesa opazim Diega. "Nič kar bi tebe zanimalo" Jezno odvrnem in dodam. "Poberi se Diego, tako ali tako si navadna krastača. " Užaljeno me ošine s pogledom in zavpije: " TI si navadna krastača Tisa! Zatožil te bom očetu! "
"Kar daj, saj drugega ne znaš! " Mu vrnem milo za drago.
"Tisa, Diego, nehajta prosim" se zasliši Gabrielov nežen glasek in zaradi njega obmolknem. V Diegovih očeh pa vidim očetov bes. " Tole se ti bo še maščevalo sestrica" sikne in nama sledi skozi gozd. "Zdaj pa me pozorno poslušajta. Kukci nas ne smejo videti, slišati ali zavohati, zato se bomo do tja odpravili proti vetru i neslišno" rečem in fanta pokimata. Kaj kmalu za tem, ko se približamo jasi, o kateri mi je oče pripovedoval, da se tam občasno nahajajo kukci, Diego izgine.
Z vsakim korakom me postaja bolj strah in resnično upam, da se mu ni kaj zgodilo. Gabriel me močneje prime za roko in šepne: " dajva, hitreje. "
Pospešiva tempo. Nato pa se ustaviva ob robu jase in napneva oči. Jasa je prazna. Nikjer ne vidim ničesar, a Gabriel še kar vztraja in se ne premakne z mesta. "Ni jih tu" mu šepnem in ga potegnem za roko.
Takrat pa za nama poči veja. Od groze se mi za hip ustavi srce. Nato pa vidim Diegov režeči obraz, ki me gleda izza hrbta.
"Diego! Kako si me prestrašil! " tiho kriknem in poskušam utišati svoj glas.
"BOJEČKA! " Zavpije Diego. Zdrznem se. Diego se je zadrl.
"Ne deri se, ti psihopat! " Mu ukažem, a on začne skakati na mestu in kričati.
"BOJEČKA! BOJEČKA! BOJEČKA TEČKA! "
Takrat pa se grmovje za njim razpre in v njem zagledam pošastno podolgovato glavo z tremi vrstami krvavi zob, ki ima lahko samo en namen.
Ubiti Diega.
"Ne! " Kriknem in se vržem med Diega in kukca. Čez nekaj trenutkov moj svet zagrne tema.

Gabriel(deset zlatoletji prej)
Z grozo v očeh nepremično gledam, kako stvor ugrizne mojo sestro, jo uklešči v jeklen prijem s svojimi šestimi pajkovimi nogami in dvigne nad njo smrtonosno bodico. "DIEGO POMAGAJ JI! "se naenkrat prebudim iz otopelosti, kriknem in ga povlečem za rokav. A on le stoji na mestu z nekakšnim nasmeškom na obrazu. Tisa me pogleda s solzami v očeh ter krikne: "Beži Gabriel! " takrat pa ji kukec zarije bodico naravnost sredino prsnega koša, jo spusti in izgine ravno tako hitro, kot se je prikazal. Tisa se brez življenja zgrudi na tla. Opazujem kako se njena kri počasi meša z zemljo in v tistem trenutku ugotovim, da sem najbrž izgubil edino osebo, ki me je kdaj ljubila. In da sovražim Diega iz dna srca.