Hejj pozdravljene moje Pilovke (mislim da fantje sploh ne berejo zgodbe zato bom pisala kar v ženskem spolu hah:yum:)
tukaj je novi del zgodbe. Ker se navezuje na prejšnje dele (zadnji je bil pomoje objavljen nekje septembra in od tega je že kar dolgo) vam bom malo obnovila spomin.
TISTI; KI STE SEZNANJENI Z VSEMI DEJSTVI IN ZVESTO SLEDITE MOJIM DELOM LAHKO TOLE LEPO PRESKOČITE:yum:
No kot že veste je Beatrice (Mertovaška princesa) neke noči zbežala od doma, saj je njen oče krut tiran, ki ji ne dovoli niti malo svobode. Tiste noči, ko je zbežala pa je na dvor privedel polvampirja (ali kot jih jaz imenujem Moroia) Dimitrija, za katerega se izkaže, da je Gabrielov brat. No kdo pa je Gabriel? Gabriel je tudi Moroi in je zakonit prestolonaslednik Bloodstonškega dvorca. Pred nekaj meseci se je odprail na pot, da bi rešil svojega brata Dimitrija, a se je podvig izkazal za neuspešnega, zato se je premislil in se vrnil v dvor po pomoč. Ne ve pa da ga doma čaka njegov Mlajši brat diego, ki je ravno tako krutega srca kot njegov oe in hoče pridobiti oblast. Ob vrnitvi domov pa v čudnih okoliščinah naleti na ujeto Beatrice. Med njima se vname iskra ljubezni, ki pa z skupno potjo še narašča. No v zadnjem delu pa se je Gabriel odločil odpotovati v Bloodstone sam, da ne bi ogrozil Beatrice, ki medtem v deželi postaja vse bolj iskana. To jo zelo prizadane, zato ji je Gabrielova starejša sestra Mirell povee zgoddbo o njihovem težkem otroštvu.

Beatrice (tri dni kasneje)

Odrgnem si nogo in grdo padem na zasnežena tla. Še dobro, da sem oblekla hlače, obleka pri tem padcu ne bi preživela, pomislim in se zazrem navzgor, v okno iz katerega sem ponesrečeno padla. Dvignem se s tal in izpod lončka vzamem ključe. Čez nekaj minut sem že pri hlevu z osedlanim Hrastom. Pomislim na sporočilo, v katerem se zahvaljujem Mirell za vse njeno gostoljubje, da pa sem morala oditi na pot. Za Gabrielom. Upam, da ne bo preveč jezna, kar sem s seboj vzela zemljevid, hlebec kruha in njen topel plašč.
Povzpnem se na Hrasta, nekaj trenutkov zatem pa občutim da je na njegov hrbet skočil še Meltix. »Priden« ga pohvalim. Ubogi revež se je komaj rešil moric, si mislim. »Hija!« poženem Hrasta in gledam, kako s Berta vse bolj in bolj oddaljuje od mene. »Tako, zdaj sva pa samo še midva« šepnem Meltixu in ga pobožam po glavi. »Ampak upam, da bomo kmalu trije.«


Gabriel (tri dni kasneje)

»Odprite vrata! Odprite vrata!« zaslišim klice vojakov v daljavi. Težka lesena
vrata, okovana z železnimi bodicami, se počasi odprejo in mi po nekaj mesecih
končno dovolijo pogled v sivo notranjost temačnega gradu, ki mu bom nekoč vladal. Zavzdihnem in spodbodem konja, ki sem si ga »sposodil« iz neke vasi. Nisem se mogel prisiliti, da bi kradel Mirell. Ko prigalopiram na dvorišče, se zdrznem ob prizoru, ki me čaka. Lužah krvi, ki se mešajo z blatom. »Je bila tu kakšna bitka?« zaskrbljeno vprašam Moroija na desni. »Ne gospod, včeraj smo praznovali praznik Žetve« odvrne ta. »Kaj ga nisem pred odhodom ukinil?« ga vprašam z ledenim glasom. Moroi ne ve ali naj prikima, ali odkima, zato se samo zasuka na mestu in steče stran. Upam, da so vsaj trupla pospravili, mračno pomislim in skočim v umazanijo. Konja prepustim slugi, sam pa se povzpnem po mogočnih marmornatih stopnica navzgor. »Pelji me do Diega« ukažem služabniku, ki se dela, da pometa po še vedno prašnih tleh. V hipu izpusti metlo iz rok, se prikloni in šepne: »Gospodar, Diego je na nujnem opravku in nam je naročil, da ga počakate v sprejemnici, gospodar.« Pokimam in se odpravim po hodniku navzdol do smaragdno zelene sprejemnice. Odsunem vrata in vstopim. »O, le kdo je končno prišel?« Ob raskavem glasu mi kri v žilah zaledeni. »Mrki« odzdravim kar se da sproščeno in se mu zagledam v obraz. On me je na tisti dan prisilil, da sem odšel z njim v gozd po Tisino truplo. Spomnim se, kako jo je pobral s tal in zbasal v vrečo. Kako sem jokal in jo prosil, naj oživi. Kako sem bil neumen. Zazrem se v Mrkija, levo lice mu kazi dolga brazgotina, ki mu je iznakazila tudi oko. Za brazgotino krivi Psoljude, saj jo je staknilv eni od znanih bitk pri Vršavcu. In jih tudi ubija. Ko sem bil majhen mi je razlagal, kako se jih ubija. prisilil me je, da sem ga gledal. spomnim se, kako sem zvečer jokal v Tisinem naročju in ji opisoval strašne dogodke, Diego pa se je ob pogledu na cvileče polljudi smejal.
»Vaš brat je predlagal, da najprej obiščete svojo predrago milostljivo mamo, gospod, saj se bo z opravka vrnil pozno zvečer. Pripravil vam je tudi razkošno sobo, kjer boste spali. Oh in omenil mi je, da bo kmalu vse na red za vaše kronanje. Katere goste želite povabiti?« reče priliznjeno. »Najprej bom obiskal mamo, nato lahko sestavim seznam gostov« odvrnem in ga pogledam s prezirom v očeh. »Dovolite, da vas pospremim, zadnje čase ne prenaša preveč obiskov« reče skromno in mi odpre vrata. Po dolgih hodnikih do mamine sobane opazim dva vampirja, zatopljena v strastno poljubljanje. Za hip pomislim na Beatrice. Ne, o njej ne smem razmišljati, si zapovem in jo odženem iz misli, iz življenja. »Tukaj sva,« me zdrami Mrkijev glas. Odsune z zlatom okrašena vrata maminih soban in reče: »Saj se še spomnite, kje je kajne? Po hodniku navzdol in desno« pristavi hitro. »Saj vem« odvrnem in odidem. Že dolgo nisem videl mame, v spominu imam le to, da je bila že od nekdaj bolehna in je cele dneve preležala v postelji, za nas se ni dosti zmenila. Vseeno pa me mora ona izvesti obred predaje krone sinu. Potrkam na njena vrata. Ni odgovora, najbrž spet spi, ker se je včeraj na prazniku Žetve napila krvi. Pritisnem na kljuko in se zazrem v notranjost. Vidim jo da leži na postelji, oblečeni v rdečo posteljnino, zato se ji počasi približam. »Mama…« glas mi zastane. Nekaj ni prav. Na postelji leži v preveč čudni pozi. Stečem do nje in vidim strašen prizor. Mama leži na postelji z prerezanim tilnikom. Kri počasi curlja na tla in barva posteljnino rdeče.
»Lej, lej kdo se je vrnil« reče leden glas zahrbtom, glas, ki ga najbolj sovražim. Glas, ki se je ob Tisini smrti smejal. Nato začutim, kako se mi bodalo zasadi pod rebra. Svet se v trenutku spremeni v temo.