Na cestah je še malo avtomobilov, pešci podrsavajo v jutranji omotici, kolesarji pa neodločno pritiskajo na pedala. Nad NYC je zjutraj večino časa takšna zaspana siva megla. Včasih imam občutek, da promet prispeva le dobec k tej megli, vendar je odločilen. Večje je vzdušje. Mislim, da je to najlažje primerjati s kozarcem slane vode: promet je sol, ki vodo res naredi slano in edinstveno, voda pa je jutranje vzdušje. Če ne bi bilo vode, bi bila sol le sol pač. Zaspani sivi megli bi odpadla pridevnika. Stresem glavo. Kako čudne misli mi skačejo po notranjosti lobanje. Ko bi bile vsaj bolj smiselne in šle čez filter dobrih in slabih idej ...

Ljudje imajo prazne poglede. Večina je tovornjakarjev, ki kot vsako jutro pripeljejo ribe, ki naj bi veljaje za sveže. Kar smilijo se mi. Delo, ki ga opravljajo, jim sploh ne diši. Hja, mislim, da to drži v prenesenem in dobesednem pomenu, ribe namreč grozno zaudarjajo. Bom morala tudi jaz kdaj opravljati tako delo? Starejši kot si, manj ti babice zaupajo. Kako bedno ... Svojega pudeljčka raje dajo majhnemu otroku, ki bo psa vlekel za ušesa, kot pa da bi ga za majhno ceno zaupale neki čudaški najstnici. Mislim, da se starčki najstnikov (s tem mislim nekje med 15. in 20. leto) bojijo. Morda menijo, da bo kdo psa vzel in ga imel za družbo. Kakšne nore misli ... Saj še sebe komaj preživljam, hrana za pse pa hudirjavo preveč stane. Na bencinjski postaji ob malo manj prometni cesti stane ena pločevinka pasje hrane $1, vreča nekih sumljivih briketov pa $49,99. Nekajkrat sem že pomislila, da bi sama imela psa, ki bi me ščitil, vendar že sam pes iz zavetišča stane toliko kot zaslužim v petih mescih, potem je še tu zavarovanje, pa veterinar in kup nekih nepotrebnih papirjev ... Že prvi teden sem čez psa naredila velik križ. To je bilo pred ... petimi leti? Ozrem se na stojnico s časopisi. Kmalu bo pet let. Še en mesec in par dni. Kar težko verjamem, da me v tolikšnem času niso našli. Pogled mi šine v bližje izložbeno okno, kjer čistilka opravlja svoje jutranje čistenje. Zdrznem se. Čisto suha sem. In majhna. Če ne bi vedela, da sem to jaz, bi mislila, da jih ima punca v odsevu največ 12.

Pospešim korak. Lahko bi šla v knjižnico. Odkar sem pobegnila iz sirotišnice, ne hodim več v šolo. Knjižnica je tako edini kraj, kjer se izobražujem. Na srečo sem pobegnila ob prikladnem trenutku, ko sem že znala brati, pisati, računati in razumeti, kaj v življenju se je potrebno naučiti in česa ne. Najraje berem zgodovinjske knjige, predvsem o Grkih in Rimljanih. Všeč so mi latinski izreki. Alea iacta est - kocka je padla. Ab alio exspectes, alteri quod feceris - od drugega pričakuj to, kar ti drugem delaš (na žalost to večino časa ne drži). Accidit in puncto, quod non speratur in annov - v trenutku se zgodi to, kar upaš celo leto. Moja najljubša je tale: Per aspera ad astra - preko trnja do zvezd. Hm, morda bi lahko odšla do knjižnice. Noge me začnejo same nesti po razpokanem pločniku, mimo semaforjev in občasnega plevela.

Naenkrat me obšine. Knjižnica je še zaprta! Odpre se ob 8.00, do takrat pa je verjetno še ura in pol. Postojim na velikem belem trgu. Hja, vsaj naj bi bil bel, zdaj je bolj siv in občasno pikčasto roza od žvečilk. Okoli in okoli njega je polno majhnih trgovin in še majših kavarn, ki premorejo le pet okroglih miz. Na sredini je majhen vodnjak, ki ga že grize zob časa. Verjetno bi bil boljši izraz malomarnost čistilcev. Edina stvar, ki daje temu trgu veličino je banka. Slednja je ena manjših nepomembnih bank, ki pravzaprav spadajo pod neko večjo, bolj vplivno banko. Vendar navkljub njeni nepomembnosti v tako velikem mestu, je zgradba ogromna. Brezdomki kot sem jaz se zdi že skoraj veličastna. Joj, spet ta beseda - brezdomka. Zame je cel NYC dom! Za trenutek se zatopim v vijugaste vzorce in odkrušene kamnite okraske.

Ne vem kaj naj sedaj. Nikamor nimam za iti, a hkrati grem lahko kamor hočem. Presneto neprijeten občutek. Zdrvim s trga, kjer sem vsem na očem in brezglavo pohajkujem naokoli. NYC se začne z bliskovito hitrostjo prebujati. Na cestah je vedno več osebnih avtomobilov in ne le razmajanih kombijev z gnilim sadjem. Vsi hitijo v službo in po opravkih. Ura bo vsak čas 8.00. Prepustim se toku ljudi in pustim, da me nese.

Zavem se, da sem spet na trgu. Zdaj je tu že polno ljudi. Banka se je že odprla in fensi ljudje s kravatami švigajo sem in tja po zlizanih belih stopnicah. Na trg neki stari brkati možakar pripelje voziček s prestami. Usedem se na razmajano klopico in si ogledujem dogajanje. Na trgu se začnejo mešati različni sloji ljudi. Kravatam se pridružijo umazane čepice, sukljičem navadne srajce, natakaričinim modrim bluzam najstniške majce s šaljivimi napisi. Opazim celo nekaj brezdomcev in postopačev. Pozornost mi pritegne starejši brezdomec, ki se je navkljub vshajajočemu soncu ogrnil v luknjast plašč. Priznam, tudi mene malo zebe, verjetno bo kmalu dež. In mraz. In vlaga. In mokro ležišče. Stresem se. Ne vem zakaj, vendar nekaj mi ni všeč pri tem brezdomcu. Odtrgam pogled od njega in pozabim nanj. Na trg pripelje nekaj avtomobilov. Večinoma so le navadni, običajni osebni avtomobili bančnih oslužbencev. Množica ljudi se začne počasi redčiti.

Že nekaj časa takole posedam. Nikamor se mi ne mudi. zdaj je ura že verjetno osem in se je knjižnica odprla. Vstanem se s klopice, ki rahlo zaškripa. Napotim se preko trga, mimo vodnjaka in do prodajalca prest. Ne vem zakaj, vendar prešine me grešna misel. Kaj ko bi kupila eno presto? Že nekaj časa sem vdihavala njihov topel sladki vonj. Stopim do možakarja in ga prosim za eno presto. Roke se mi začnejo tresti, ko iz žepa potegnem potreben drobiž.

Ravno, ko si ogledam tisto nekaj drobiža, zaslišim strel pištole. Vržem se na tla. Že dvakrat sem bila priča strelu, vendar še nikoli ne tako blizu. Vse se začne odvijati neznansko hitro: moški, ženski in otroški kriki, odrivanje, streli večih pištol, cviljenje zaviranja gum in zvok pospeška in temna lisa kombija, ki je švignila mimo mene. Ozrem se naokoli. V daljavi so policijske luči. Ne morem pobegniti ...

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Opravičujem se za slovnične napake.
Če ste prebrali prvi del, ste morda opazili, da sem napisala napačno denarno valuto, vendar sem jo popravila. Verjetno bom še kdaj naredila kakšno podobno napako za katero se že zdaj opravičujem. Nisem še bila v NYC, vendar se mi je zdelo dobro mesto za odvijanje zgodbe (V Sloveniji pač nimamo večjih ropov in če je kakšna oseba pogrešana je to prava senzacija).
Tako kot zadnjič, bi vas prosila naslednje:
Imam nekaj problemov za (angleška) imena likov, ki bodo nastopili v nadaljevanju (ime + priimek). Če ima kdo kakšno dobro idejo za ime, naj mi prosim napiše, vsakega predloga bom vesela :grinning: Ideje potrebujem predvsem za moške in ženke (25 - 45 let), ki dobivajo visoko plačo, otroški vzdevki pa bodo tudi super.
Posebej bi se rada zahvalila naslednjim osebam: mucek, Sherlock H., Mike in Šubi Dobi. Hvala za tako lepe komentarje! :spy::spider: