»Spoštovani potniki, trenutno se nahajamo v manjši turbulenci, zato se pripnite in ostanite mirni, vse bo v redu,« je po mikrofonu povedal pilot. Ko sem zaslišala besede, ki običajno naženejo ljudem srh v kosti, so se moje misli usmerile samo v to, ali bom pravočasno prišla na intervju z bodočim šefom. Prijavila sem se namreč v službo, o kateri sem sanjala že od vedno: postati reševalka.

Letalo se je začelo nagibati. Čutila sem strah in jezo v enem. Moje srce je začelo utripati brez nadzora. Na stropu so se prižgale rdeče luči in takrat so moje oči videle le še utripanje. Ko se je prižgal alarm, sem vedela, da smo v veliki nevarnosti in da sledi nekaj, česar si nihče ne želi. Letalo je začelo strmoglavljati. Z veliko hitrostjo se je premikalo proti zemlji in po hudem padcu je pristalo na majhnem otoku sredi ničesar. To je bil edini srečni trenutek, ki se nam je lahko zgodil v nepredstavljivi tragediji. Letalo ni pristalo v morju, ki se je raztezalo, do koder je segal pogled. A to ni omililo katastrofe – nad nami se je dvigal dim in okrog nas so ležali ostanki letala, ki se je razletelo na milijone koščkov. Večina ljudi je ob trku umrla, preživeli smo samo jaz, mlad fant Diego in pilot, ki je bil v kritičnem stanju. Na žalost sva po nekaj urah na otoku ostala samo še dva, saj je tudi pilot zaradi hudih krvavitev kmalu po nesreči umrl. Še vedno sem čutila strah v svojih kosteh. Telo se mi je treslo ob pogledu na žrtve. Predstavljala sem si, kako strašna bolečina bo ob izgubi prizadela njihove svojce in kako bi jaz odreagirala na novico o izgubi bližnjih. Po licih so mi začele teči debele solze.