Hej! :wave:
Pri slovenščini smo mogli napisati spis o enem doživetju v šoli v naravi. Jaz sem ga napisala sedaj bi me pa samo še zanimalo vaše mnenje kako se vam zdi ali je vredu bi mogla še kaj popraviti dodati.
No bom kar začela.

*modra*Ledena proga*modra
V četrtek popoldne smo imeli tekmo na smučišču. Tekmovali smo med seboj.

Bila sem številka 58 in navrsti je bila številka 54, ko sem se postavila v vrsto. Takrat sem bila zelo živčna saj sem vedela, da so nekateri boljši od mene. A vseeno sem se želela potruditi po svojih najboljših močeh. Opazovala sem druge, ki so bili pred mano. Zelo hitro in lepo so se peljali, dokler sem jih še lahko videla. Pred mano je bila številka 57, ki je že štartala. Tresle so se mi noge, zeblo me je v prste in bila sem zelo vznemirjena. Hotela sem odmisliti vse to a mi ni šlo. Kar naenkrat mi je tisti učitelj, ki je bil tam rekel: "TRI ŠTIRI ZDAJ". S palicami sem se poganjala naprej in ugotovila, da je proga ledena. Takrat si nisem več želela peljati hitro. Saj imam slabe izkušnje s tako progo. Želela sem si le, da bi se varno pripeljala na cilj. Temvreč je v meni klila še iskrica tekmovalnosti, zato sem jo poslušala in se spustila pa hribu, po svojih najboljših močeh. Drsela mi je kot, da s čevlji stopam po drsališču. Nekje pri četrtem zavoju se mi je zdelo, da se peljem zelo počasi. Ta občutek sem imela v glavi še zelo dolgo. Ko sem bila že skoraj na cilju. Se mi je učitelj zadrl "poženi, poženi". Vzela sem ga resno in se začela s palicami na vso moč poganjati. Ko sem se pripeljala čez cilj mi je odleglo. Vedela sem, da bi lahko bilo boljše ampak zgodovine ne morem spremeniti, lahko pa si naredim lepšo prihodnojt.

Na koncu sem vseeno presegla svoja pričakovanja in ugotovila, da ne smem prehitro obupati, ker nihče na pozna svoje prihodnosti.