1. POGLAVJE: Samomorilska naloga, 2. del


Locke se je držal dogovora. Res me je mučil. Vsako jutro me je pokonci vrgel ob šestih zjutraj in me vso kramežljavo zvlekel na zajtrk. Dal mi je deset minut, da sem pojedla. Polem me je zvlekel v telovadnico. Navadno sem naredila okrog štirideset trebušnjakov v minuti, zdaj pa sem jih mogla šestdeset. Plenk sem navadno držala tri minute. Zdaj sem mogla pest minut. Locke me je mučil tako dolgo, dokler mi ni uspelo. Plezalno steno sem morala petkrat preplezati. Hočete, da nadaljujem z naštevanjem? No, ne bom.

Potem pa me je v nedeljo zjutraj presenetilo, ko se ni prikazal. Pogledala sem na uro.
09.07
Panično sem planila iz postelje. Zakaj ga ni? Počasi sem se umirjala in se sesedla nazaj na posteljo. Vrata moje sobe so se odprla. Prikazal se je Locke.
»Zamujaš,« sem suho pripomnila in vstala. Locke je poledal na uro.
»Ob pol desetih se dobiva. Moram videti, kako so se ti izboljšale mečevalske spretnosti,« je rekel in izginil. Zdaj sem imela točno dvajset minut, da se preoblečem, pojem in pravočasno prikažem v telovadnici.

Ko je ura odbila pol desetih, sem stala v telovadnici in z izvlečenima izposojenima mečema in čakala no Locka. Ko je ura v stolpu nehala doneti, se je prikazal.
»Eno minuto zamujaš,« sem ga dražila. Zavil je z očmi.
»Nehaj biti otročja, Lacy.« Izvlekel je rapir. Ta meč bi lahko dejansko presekal vsako stvar, ki bi mi stala na poti. Tudi moja meča.
Locke je napadel prvi. Zamahnil je in mi skoraj odsekal meč pri ročaju. Z drugim mečem sem ubranila njegov udarec. Napadla sem. Pričakoval je. S povsem preveliko lahkotoje ubranil moj udarec. Ni bilo pošteno. Bil je sedemnajstleten visok fant. Jaz sem bila povprečna petnajstletnica. Njegov naslednji udarec je bil tako močan, da sem poletela tri metre nazaj.
*i*Izkoristi svojo majhnost*i*, mi je nekoč davno rekel oče. *i*Bodi hitra in izmuzljiva.*i*
Ko bi le lahko bilo tako lahko.
Sklonila sem se, ko me je poskušal zabosti kot ražnjič. Odvrgla sem meča in zgrabila njegov rapir. Potegnila sem mu ga iz rok in ga podrla na tla. Svja meča sem brcnila tako daleč, da ju ni dosegel in mu postavila konico rapira na vrat.
»Mrtev.«
Locke je bil tako presenečen, da nekaj časa ni mogel spregovoriti. Potem je vstal in vrnila sem mu rapir. Mečev nisem hitela pobirat. Tako ali drugače nista bila moja.
»Pridi,« je rekel Locke. Njego rapir se je zalesketal in se spremenil v prstan na Lockovem prstu. Trenutno me nič več ni moglo presenetiti, zato sem sledila Locku do Oswaldove pisarne.

»Te je premagala?« je vprašal Oswald. Locke je pokimal, videla sem jezo v njegovih očeh. Oswald je pomignil prori dvema mečema, ki sta ležala v nasprotnem kotu njegove pisarne.
»Tvoja sta,« je rekel. Nisem vedela, kaj naj storim. Naj se priklonim in se začnem zahvaljevati? Ne.
Vzela sem meča. Kot na ukaz sta se skrčila v dve kovinski zapestnici, vsaka na eni moji roki.
Kuuuul, je bila moja prva misel. Na srečo je nisem izrekla na glas. Obrnila sem se nazaj k Oswaldu in Locku, ki me je z zanimanjem opazoval. Odločila sem se, da ne bom pokazala čustev.
»Kdaj odidemo?« sem vprašala. Oswald je pogledal na uro.
»Čez dvajset minut.«
»Prav. S kom pa sploh grem?« sem hotela vedeti.
»Z Lockom. Za druge boš že izvedela.«
Imelo me je, da bi ga napadla in mu odsekala to nadležno glavo dol z vratu. »Prav,« sem rekla s stisnjenimi zobmi.
Oswald mi je namenil še enega svojih posmehljivih nasmehov. »Se mi je zdelo, da boš privolila.«

*

Dvajset minut je minilo skoraj kot bi mignil. Bilo je ravno dovolj časa, da sva z Lockom šla nabrati zalogo hrane in oblačil (seveda takih, da bi se zlila z drugimi ljudmi). Njegov nahrbtnik je bil nabito poln in hudičevo težak. Morda je vanj spravil kamne. Moj črn nahrbtnik je bil precej prazen. Zato sem preostali prostor zapolnila s knjigami, ki bi nam lahko pomagale, svojo skicirko in pripomočki za prvo pomoč (veliko povojev, obližev, raznih zdravil). Z Lockom in ostalimi smo se zbrali pred veliko stolpnico Voda. Z Lockom sva prišla zadnja. In uganite, kdo so bili ostala ekipa. Ah, ne, ne morete uganiti, ker jih ne poznate.
Prvi je bil Justin. Bil je mag, tako kot jaz, samo veliko močnejši. Imel je zlate lase, ki so mu stalno silili naprej v temne oči. Kakor sem vedela je bil dober lokostrelec.
Druga je bila Isabel. Imela je blond kodre in zagorelo polt. Njene nevihtne oči so sijale od odločnosti. Bila je sirena, zato je okrog vratu nosila amulet, da ni mogla očarati drugih ljudi v Vodu. Večinoma se je borila z nožem.
Tretji je bil temnopolti fant Joshua. Njega nisem ravno najbolje poznala. Bil je visok (višji od Locka). In bil je metamorf, a se je očitno najraje držal svoje prave podobe.
Tam sta nas čakala tudi Oswald in Phillip Lockhart. »Najdite Stvar in njen ključ. Če se vrnte praznih rok, se za vas ne bo izšlo najbolje. Vaša prva sled. Je Bela soba,« je rekel Oswald in izginila sta v stavbo. Kako sem sovražila tega tipa. Prvi je spregovoril Locke.
»Slišali ste, kaj je rekel. Bela soba.«
Justin se je namrščil. »Kje pa je ta tako imenovana Bela soba?« je vprašal.
»Zemljevid imam.« Locke nam je pomignil, naj pridemo bliže. »Bela soba stoji v Beli hiši. Bela hiša je last vilincev. Stoji-«
Joshua ga je prekinil. »Ali niso vilinci izumrli?« je vprašal. Skoraj se mi je zaletelo od smeha, a sem ga zadržala.
»Izumrli? Še kako *i*živi*i* so. In nočeš jih srečati,« sem rekla.
»In ravno na njihovo ozemlje gremo,« je dodala Isabel. Umaknila si je pramen las, ki ji je padel na obraz. Res je bila ljubka. Sploh za sireno. Pogledala sem točko, kamor je kazal Locke, in točko, kjer smo bili mi.
»Daleč je. Vsaj 120 kilometrov,« sem rekla.
»Javni avtobusi,« je rekel Locke. »Tako bomo hitreje tam. Sploh če se zlijemo z množico.«
»In če ga ujamemo.« Isabel je pokazala proti avtobusu z napisom Midtown. Mesto, kamor smo hoteli iti mi. Avtobus je odpeljal.