"Hmm... Kaj bi rada jedla?" me je vprašal.
"Meni je vseeno. Kaj boš ti?" sem rekla.
"Jaz boooommmm... Vročo čokolado."
"Super! Jaz tudi!"
"Zmenjeno!"
Medtem, ko je Justin kuhal vročo čokolado sem se razgledovala po kuhinji. Miza je bila črna in dolga. Ob mizi je stalo 6 stolov (3 na vsaki strani), na mizi pa je stala vaza z vrtnicami. Mmmm kako so dišale! Na mizi je bil še krožnik z sadjem (jabolka, mandarine, jagode in ena banana). Na steni nad mizo je visela velika zlata ura. Po steni je bilo izobešenih nekaj slik, slik narave. Malo dlje od mize je stal hladilnik, poleg hladilnika omara, iz omare se je nadeljeval pult, vmes je bil štedilnik, se malo pulta, in na koncu pomivalno korito. Nad pultom so bile stenske pomare in police.
"Tako!" je rekel Justin in pred mano položil skodelico.
"Hvala!" sem se zahvalila. "Kje pa so tvoji starši?"
"Z Ano so šli v mesto gledat lučke."
"Aha. Kaj pa tista punca ki si jo imel?"
"Ahhh prosim ne spominjaj me na to. Že zdavnaj sva se razšla."
"Ahaaaaaaaaa okej, bom poskrbela ma to da bom pozabila."
"Heh. Jaz bi to težko pozabil."
"Jap. Tisto kar želiš pozabiti npr. Da si dobil podpis v beležko si težko zapomniš, tisto kar pa si moraš zapomnit npr. Kako se spretno računa ulomke, pa pozabiš."
"Hahahaha! Imaš prav."
"Ja...Mmmm vroča čokolada je zelo dobra!"
"Waw hvala!"
Tako sva kramljala in kramljala dokler nisem morala domov. No, rekla sem da sem morala iti domov ob pol sedmih, a nujno sem morala nekaj zrihtati. Oblekla sem si bundo in obula snežke.
"Adijo!"
"Adijo," je rekel in me poljubil na lice. (izven zgodbe pišem jaz: kako me je bilo sram to napisati!)
Šla sem po potki do glavne ceste, kjer pa sem zavila proti mestu. Šla sem do...
"Hmmm kam naj grem?" sem se spraševala. Res nisem imela pojma. Morda... Ja tale bo najbolje...ali pa... Ne... Ou. Sem šele zdaj pogruntala da kar nekaj pišem...
Bila sem že čisto panična. Kam naj grem?! Kje naj dobim primerno darilo za Justina?!
"Okej," sem si rekla. "Sprosti se. Najprej pojdi po darilo za Laro, Mašo, Leno, Emo in mami. Potem bom šla na fante."
Tako sem šla v trgovino this&that in kupila nekaj zelooooo luštnih stvari za moje bff, mami pa sem kupila skodelico, katero si je vedno želela.
Ravno sem razmišljala kaj naj bi kupila Justinu in očiju. Šla sem mimo kemičnih svinčnikov z živalmi... In obstala.
"Točno!" sem vzkliknila v glavi. Oči vedno bento nad kemičnimi svinčniki, ker vedno zmanjka črnila ravno ko on piše. Vzela sem 3 kemike (eden z sovico, eden z tigrom eden pa z ptičkom). Ampak še vedno nisem imela darila za Justina.
"Dobro. Kaj Justin rad dela... Bere!"
Hitro sem stekla do blagajne na hitro plačala, stvari stlačil v vrečko in stekla do mladinske knjige. Tam pa sem srečala... Uganite koga! Urednico revije PIL!
(!!! Izven zgodbe!!! To ni bilo res, v resnici nisem nikoli srečala urednice, to je samo v zgodbi!!!).
"Živijo!" sem pozdravila.
"Dober dan!" je rekla urednica.
"Rada bi pohvalila vašo revijo Pil. Res jo rada berem."
"Ooooo hvala! Polepšala si mi dan!"
"Ni za kaj!"
"Lepo! Nasvidenje!"
"Nasvidenje!"
Joooj bila sem tako srečna. Hitro sem zdirjala po stopnicah na oddelek s knjigami in začela benso iskati. Okej. Česa že Justin ni prebral? To je težko vprašanje. Nebi se čudila če bi kdo rekel da je prebral celo šolsko knjižnico.
"Dajmo dajmo, kje si knjiga, moram priti še domov, samo še... Kaj?! 19:20 je ura?!" sem paničarila v glavi. "Dobro, knjiga če se takoj ne prikažeš... Aha! Bingo!"
Pograbila sem knjigo in stekla na blagajno.

"Oprosti gospodična, a vaša urbana je prazna," je rekel voznik avtobusa.
Ko sem potipala po žepih za denar da bi plačala knjigo sem namreč tudi začutila urbano, ki sem jo (ne spomnim se kdaj) enkrat sunila mami. Najbrž se mi je nekam mudilo... To se tako ali tako pogosto dogaja.
"Prosim gospod, nujno je!"
"Res mi je žal. Zdaj pa odidi, ker moram pravočasno priti na postajo!"
"Čakajte. Imam še nekaj denarja, ali lahko plačam z njim?"
Voznik je nekaj časa premišljeval.
"Dobro. Ampak smao danes in nikdar več. Zdaj pa mi daj denar in se zmigaj v avtobus, ker delaš vrsto."
Dala sem mu drobiž in se ozrla nazaj. Za mano je bila res vrsta. Še huje pa je bilo, ker je za mano stala ravno Klarina mami, v seveda zelo dragem zimskem plašču, v roki je držala gucci torbico, na glavi pa je imela kapo zelo drage znamke (ne spomnim se, kako se imenuje).
Ko sem se ozrla gor, me je zelo grdo pogledala. Hitro sem smuknila v notranjost avtobusa.


Ojči! Tukaj nov del moje zgodbe! Upam da vam je bil všeč! Komentiraj in lajki :heart: mi polepšajo dan.
Lp,
Super sisters :sparkling_heart: