3. dan
Lasten odsev v ogledalu me živcira. Z roko agresivno potegnem čez svoja mozoljasta lica. So okrogla in mastna in čudna. Nič kaj podobna Lizziyinim. Naenkrat si mozolje v rumenkasti svetlobi kopalniške luči začnem praskati. Motijo me. So napaka, nepravilnost, nebi smeli biti tam. Motijo me ker moj obraz ni tak kot Lizzyin. Če bi bil, bi mogoče imela več prijateljev. Mogoče. V primerjavi z Lizzy sem čudna. S pogledom ošinem svoj odsev v ogledalu. Moja smešna postava me živcira. Ne zdržim pogleda nase. Najraje bi iz sebe iztrgala vse kar me moti. Verjetno potem od mene nebi ostalo nič. Praskam svoj obraz, telo, noge, roke, kot bi hotela vse iztrgati iz sebe. Živčna sem, vsaj mislim, da je to kar čutim, živčnost. Začnem jokati, vendar ne na histeričen glasen način, kot to počno otroci. Le pustim da drobne solze kapljajo čez razdražen razpraskan obraz. Sesedem se v banjo. Gledam majhne razpoke ki se po stropu razpredajo kot labirint. Z očmi sledim vsaki od njih. Pogled na te majhne nepravilnosti ki segajo od stene do stene pa potem vse do zeleno rjavih ploščic na tleh me pomirja. Tiho vstanem in bosa oddrobim do omare. Hlad ploščic ki se razprostirajo po celem stanovanju me peče v noge. Zasmejim se svoji občutljivosti. Smuknem v pulover in odprem okno v svoji sobi ki gleda na ulico. Živim v prvem nadstropju, zato brez strahu sedem na okensko polico, umazano od mestne umazanije. Noge mi bingljajo na ulico, kjer na mojo srečo ni nikogar. Ko maham z nogami po zraku se počutim kot petletnik, prevzame me otročji občutek brezskrbnosti. Hihitam se sama sebi ter temu kako vesela sem v trenutku postala. Ne moti me več ne moje telo, ne to da je stanovanje staro in umazano, niti to da je Lizzy mogoče izmišljena. Še naprej se hihitam. Nagnem se naprej, še malo naprej, in potem tako, da skoraj padem. Ustrašim se in se prekucnem nazaj na svojo posteljo. Z odejo ki je že nekaj časa nisem preoblekla se pokrijem čez glavo in se smejim. Mestni zrak še naprej skozi okno prodira v stanovanje. Všeč mi je vonj nočnega mesta. Ko kot vsak dan zaslišim škripanje, se sunkovito odkrijem in sedem na rob postelje. Lizzy vrata tokrat odpre bolj samozavestno, kot da že ve da jo čakam. Nasmehne se in brez pozdrava prisede. Njeni lasje so tako svetli kot ponavadi, zobje pa se svetijo v svetlobi nočne lučke ki jo imam vedno prižgano. »Zakaj te ni na netu? Vsaj telefonsko številko mi pa lahko daš?« takoj začnem z vprašanji. Lizzyine modre oči me pogledajo na tako hladen način, da pri priči umaknem pogled. Ne bi smela vprašati. Ne bi smela sploh omenjati te teme. Vzdušje spet postane zadušljivo, kot vsakič ko rečem kaj neumnega. Vsakič ko koga ujezim, ko naredim kaj narobe. In to je pogosto. »In kako kaj šola?« prekine tišino Lizzy. Njene oči so spet mehke, kot da nikoli nebi nič bilo narobe. »Ash, kako kaj šola?« ponovi vprašanje, saj še vedno samo gledam njene oči in se odločam ali je jezna ali ne. »Eh bo že, pri tebi?« Lizzy nežno kima. Ni videti jezna čeprav me je bila malo prej zaradi vprašanja precej kruto pogledala. »Precej dobro.« naposled odgovori ter mi pokaže svoje bele zobe. »Se lahko slikava z mojim telefonom?« vprašam ter tvegam še en leden pogled. Začuda Lizzy prikima ter se premakne bližje k meni. Vzamem telefon ter slikam, Lizzy se nasmehne, ter me objame okoli ramen. Tudi sama se nasmehnem. Na sliki bova izgledali kot popolni prijateljici. Še malo brkljam po telefonu in predvajam eno mojih najljubših pesmi. Glasba v trenutku zapolni sobo ter Lizzy se nasmehne. Vstane ter se začne zibati v ritmu, njeni dolgi prameni se zibajo z njo. Nasmejana mi pomigne naj se ji pridružim. Vstanem ter skupaj se vrtiva po sobi. Nasmehnem se ji in one se mi nasmehne nazaj. Počutim se tako veselo. Kot da lahko tej punci ki ob polnoči z mano pleše na moj najljubši komad, povem vse. Tako kot Lizzy se tudi sama utrujena sesedem na posteljo. »Všeč mi je tvoj okus za glasbo!« med glasnim sopenjem izdavi Lizzy. Nasmehnem se ji. Sama oddrsam do kuhinje. Iz hladilnika vzamem sok ki se ga že nekaj tednov nisem dotaknila. Dva kozarca napolnim do vrha. Zvok nalivanja in oranžna tekočina me spominjata na otroštvo. Zgrabim kozarca in počasi oddrsam do sobe. Roke imam lepljive od sladkih kapljic ki so stekle čez rob kozarca med nošenjem. Hladen sok potisnem Lizzy v roke. Na dušek ga izpije. Ni videti da bi opazila da ni več svež. Pogleda na uro in vstane. »Se vidiva« Reče in prefinjeno zapusti sobo. Vrata se zaloputnejo in Lizzy izgine. Še vedno voham vonj njenega parfuma ker se mi zdi skrajno smešno. Srebam svoj pomarančni sok ter iz žepa izvlečem telefon. Odprem galerijo ter na zaslonu se prikaže slika naju. Tokrat mojo pozornost namesto mozoljev ki mi prekrivajo obraz pritegne velika zamegljena črna packa, ki se ob robovih razpršuje. Stoji ravno na mestu kjer je ko sva se slikali stala Lizzy. Ni videti niti sledu o njenih svetlih laseh, zelenem puloverju ali bleščeče belih zobeh. Na sliki sem le jaz, kako smejoča se objemam črno praznino.
Ja tole bo za nekaj časa zadnji del ker se mi konča karntena in nebom več imela časa za pisanje (če ni šole na daljavo nimam na voljo računalnika) torej upam da vam je všeč dogajanje v zgodbi<3 in ja postalo bo še velko bolj zanimivo. trudila se bom pisati vsaj enkrat na teden. in hvala vam za vso poporo vse lepe komentare pod zgodbami in v kotičku, res vas mam rada in res sem vam hvaležna za use. Za opravičilo pa bo vsak od vas ki redno lajkate in komentirte in mipišete v kotiček dobil enkrat kmalu eno risbico v hvalilnico<33 rada vas mam mwah
vaša lyn<3
Lasten odsev v ogledalu me živcira. Z roko agresivno potegnem čez svoja mozoljasta lica. So okrogla in mastna in čudna. Nič kaj podobna Lizziyinim. Naenkrat si mozolje v rumenkasti svetlobi kopalniške luči začnem praskati. Motijo me. So napaka, nepravilnost, nebi smeli biti tam. Motijo me ker moj obraz ni tak kot Lizzyin. Če bi bil, bi mogoče imela več prijateljev. Mogoče. V primerjavi z Lizzy sem čudna. S pogledom ošinem svoj odsev v ogledalu. Moja smešna postava me živcira. Ne zdržim pogleda nase. Najraje bi iz sebe iztrgala vse kar me moti. Verjetno potem od mene nebi ostalo nič. Praskam svoj obraz, telo, noge, roke, kot bi hotela vse iztrgati iz sebe. Živčna sem, vsaj mislim, da je to kar čutim, živčnost. Začnem jokati, vendar ne na histeričen glasen način, kot to počno otroci. Le pustim da drobne solze kapljajo čez razdražen razpraskan obraz. Sesedem se v banjo. Gledam majhne razpoke ki se po stropu razpredajo kot labirint. Z očmi sledim vsaki od njih. Pogled na te majhne nepravilnosti ki segajo od stene do stene pa potem vse do zeleno rjavih ploščic na tleh me pomirja. Tiho vstanem in bosa oddrobim do omare. Hlad ploščic ki se razprostirajo po celem stanovanju me peče v noge. Zasmejim se svoji občutljivosti. Smuknem v pulover in odprem okno v svoji sobi ki gleda na ulico. Živim v prvem nadstropju, zato brez strahu sedem na okensko polico, umazano od mestne umazanije. Noge mi bingljajo na ulico, kjer na mojo srečo ni nikogar. Ko maham z nogami po zraku se počutim kot petletnik, prevzame me otročji občutek brezskrbnosti. Hihitam se sama sebi ter temu kako vesela sem v trenutku postala. Ne moti me več ne moje telo, ne to da je stanovanje staro in umazano, niti to da je Lizzy mogoče izmišljena. Še naprej se hihitam. Nagnem se naprej, še malo naprej, in potem tako, da skoraj padem. Ustrašim se in se prekucnem nazaj na svojo posteljo. Z odejo ki je že nekaj časa nisem preoblekla se pokrijem čez glavo in se smejim. Mestni zrak še naprej skozi okno prodira v stanovanje. Všeč mi je vonj nočnega mesta. Ko kot vsak dan zaslišim škripanje, se sunkovito odkrijem in sedem na rob postelje. Lizzy vrata tokrat odpre bolj samozavestno, kot da že ve da jo čakam. Nasmehne se in brez pozdrava prisede. Njeni lasje so tako svetli kot ponavadi, zobje pa se svetijo v svetlobi nočne lučke ki jo imam vedno prižgano. »Zakaj te ni na netu? Vsaj telefonsko številko mi pa lahko daš?« takoj začnem z vprašanji. Lizzyine modre oči me pogledajo na tako hladen način, da pri priči umaknem pogled. Ne bi smela vprašati. Ne bi smela sploh omenjati te teme. Vzdušje spet postane zadušljivo, kot vsakič ko rečem kaj neumnega. Vsakič ko koga ujezim, ko naredim kaj narobe. In to je pogosto. »In kako kaj šola?« prekine tišino Lizzy. Njene oči so spet mehke, kot da nikoli nebi nič bilo narobe. »Ash, kako kaj šola?« ponovi vprašanje, saj še vedno samo gledam njene oči in se odločam ali je jezna ali ne. »Eh bo že, pri tebi?« Lizzy nežno kima. Ni videti jezna čeprav me je bila malo prej zaradi vprašanja precej kruto pogledala. »Precej dobro.« naposled odgovori ter mi pokaže svoje bele zobe. »Se lahko slikava z mojim telefonom?« vprašam ter tvegam še en leden pogled. Začuda Lizzy prikima ter se premakne bližje k meni. Vzamem telefon ter slikam, Lizzy se nasmehne, ter me objame okoli ramen. Tudi sama se nasmehnem. Na sliki bova izgledali kot popolni prijateljici. Še malo brkljam po telefonu in predvajam eno mojih najljubših pesmi. Glasba v trenutku zapolni sobo ter Lizzy se nasmehne. Vstane ter se začne zibati v ritmu, njeni dolgi prameni se zibajo z njo. Nasmejana mi pomigne naj se ji pridružim. Vstanem ter skupaj se vrtiva po sobi. Nasmehnem se ji in one se mi nasmehne nazaj. Počutim se tako veselo. Kot da lahko tej punci ki ob polnoči z mano pleše na moj najljubši komad, povem vse. Tako kot Lizzy se tudi sama utrujena sesedem na posteljo. »Všeč mi je tvoj okus za glasbo!« med glasnim sopenjem izdavi Lizzy. Nasmehnem se ji. Sama oddrsam do kuhinje. Iz hladilnika vzamem sok ki se ga že nekaj tednov nisem dotaknila. Dva kozarca napolnim do vrha. Zvok nalivanja in oranžna tekočina me spominjata na otroštvo. Zgrabim kozarca in počasi oddrsam do sobe. Roke imam lepljive od sladkih kapljic ki so stekle čez rob kozarca med nošenjem. Hladen sok potisnem Lizzy v roke. Na dušek ga izpije. Ni videti da bi opazila da ni več svež. Pogleda na uro in vstane. »Se vidiva« Reče in prefinjeno zapusti sobo. Vrata se zaloputnejo in Lizzy izgine. Še vedno voham vonj njenega parfuma ker se mi zdi skrajno smešno. Srebam svoj pomarančni sok ter iz žepa izvlečem telefon. Odprem galerijo ter na zaslonu se prikaže slika naju. Tokrat mojo pozornost namesto mozoljev ki mi prekrivajo obraz pritegne velika zamegljena črna packa, ki se ob robovih razpršuje. Stoji ravno na mestu kjer je ko sva se slikali stala Lizzy. Ni videti niti sledu o njenih svetlih laseh, zelenem puloverju ali bleščeče belih zobeh. Na sliki sem le jaz, kako smejoča se objemam črno praznino.
Ja tole bo za nekaj časa zadnji del ker se mi konča karntena in nebom več imela časa za pisanje (če ni šole na daljavo nimam na voljo računalnika) torej upam da vam je všeč dogajanje v zgodbi<3 in ja postalo bo še velko bolj zanimivo. trudila se bom pisati vsaj enkrat na teden. in hvala vam za vso poporo vse lepe komentare pod zgodbami in v kotičku, res vas mam rada in res sem vam hvaležna za use. Za opravičilo pa bo vsak od vas ki redno lajkate in komentirte in mipišete v kotiček dobil enkrat kmalu eno risbico v hvalilnico<33 rada vas mam mwah
vaša lyn<3
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:heart_eyes:NOROOOOOOOOOOOOOO DOOOOOBBBROOOOOOOO:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
I love ittttt:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Lp,
Gdč. (Nič)vednica
I love ittttt:kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart::kissing_heart:
Lp,
Gdč. (Nič)vednica
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O waw res super pišeš! TO JE NORO! ME PRAV ZANIMA KAJ JE S TISTO ČRNO PACKO IN LIZZY!:thinking::scream::heart_eyes: pogrešala bom tvojo zgodbo:sob::pensive:
:kissing_heart: od Morpeko
:kissing_heart: od Morpeko
1
Bošše vse izvedela<33 pa ne pogrešaj zgodbe bom probala vsaj 1 del na teden<33 pa hvala ti za pohvale in to<33
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
supr komi cakam drug dell:ok_hand::thumbsup::thumbsup::thumbsup::thumbsup:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba, tvoj način pisanja mi je zelo všeč, imaš moj lajk :heart:, tudi jaz komaj čakam na nov del :yellow_heart:
Caro
Caro
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ma to je super!
Ful mi je všeč, ker vse tok lepo opisuješ:two_hearts:
Res si neverjetno dobra pisateljica in ta zgodba je amazing pa še vedno bolj napeto postaja:heart_eyes_cat:
Komej čakam nov del, probi ga čimprej objavit :^)
Ful mi je všeč, ker vse tok lepo opisuješ:two_hearts:
Res si neverjetno dobra pisateljica in ta zgodba je amazing pa še vedno bolj napeto postaja:heart_eyes_cat:
Komej čakam nov del, probi ga čimprej objavit :^)
1
Moj odgovor:
girlintrouble
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
help
jst mam fanta in pac je bla ena zabava in pol sva sla v sobo in zacela pac ...sj veste kaj in mi je blo fajn in zj cez en tedn mi je skoz slabo in sm nrdila test in sm noseca stara sm pa 16 ko nj povem starsom
pls help
pls help
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof