Eto ga, tole sem za šolo za dn napisala, pa sem se odločila še z vami mal podeliti. Zdej, sam da veste, vse je ostalo tako kot je, edino imena sem spremenila.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
<3
Sedemnajstletni Phoenix je sam doma sedel v svoji sobi, in čakal, da pride njegova punca na obisk. Alexis je bila leto mlajša od njega, in skupaj sta bila že približno štiri mesece. Ljubil jo je z vsem srcem, čeprav se je dogajalo, da je v zadnjem času precej nagle jeze. Recimo, pred dvema tednoma ga je v navalu jeze začela psovati in zmerjati, in čeprav je Phoenixa sprva skrbelo, da bo kaj takega še enkrat storila, je bil presenečen, ko ni. Namesto tega je bila spet tako ljubezniva kot na začetku razmerja.
Na pisalni mizi je bila steklenička vijoličnega laka za nohte, ki je sicer pripadal njegovi mami, ampak si ga je večkrat sposodil brez njenega dovoljenja. Prvič si je nalakiral nohte, kot tudi naličil, ko je bil štirinajst. Od takrat naprej ga je to zanimalo. Njegova starša in brat niso imeli nič proti, a vseeno ni vedel, kako bi njegova punca to sprejela.

“Hej,” je pozdravil, ko je vstopila v sobo.
“Zakaj si si pa nohte nalakiral? A si gej ali kaj?”
“Saj, če ti ni všeč-”, je začel, a ga je prekinila.
“Ne, ni mi všeč. Speri si to dol in to takoj.”
“Ja.”
“Si slišal, kaj sem prej rekla?” Je siknila. “Naredi kar sem rekla, ali pa bodo posledice.”
“Prav.” Bilo ga je strah, ampak je upal, da bo vse v redu. Začel si je odstranjevati lak, medtem pa je Alexis stala zdraven.

“Veš, mogoče pa imam prav, pa si ti tega nočeš priznati.”
“Nisem gej, samo všeč mi je. Me lahko zdaj pustiš pri miru?”
“Zakaj pa ti je všeč, a hočeš biti ženska?” Je vprašala s smehom v glasu. “A naj ti grem štikle pa obleko kupit? Boš hodil po ulici v krilu?”
“Prosil sem, da me pustiš pri miru!” Pričakoval je, da se bo zadrla nazaj, a na njegovo presenečenje se ni.

“Veš kaj, gabiš se mi,” je nenadoma rekla. “Vse moje prijateljice imajo fante, ki so športniki ali kaj takega. Kaj pa imam jaz? Fanta, ki si nohte lakira! Mislim, zakaj? Kaj je narobe s tabo? Kaj bo naslednje, a? Boš še ličila začel nositi? A naj ti svoje obleke posodim?…” In tako naprej. Ob vsaki njeni opazki se mu je samozavest počasi drobila.

Nemo se je zazrl v tla. Začutil je kako mu vroče solze počasi polzijo po obrazu. Še nikoli ni bila tako nesramna do njega.
“Kaj se pa tako cmeriš?”
“N-nič ni, ” je odgovoril, in si z rokavom naglo obrisal solze.
“Mimogrede, da ne bi slučajno tega spet delal. Hočem pravega moškega, ne pa tipa, ki si lakira nohte in zgleda kot neka punčka.”

S temi besedami je odšla iz sobe. Po kakšne pol minute se je znova začel jokati. Njegovo pridušeno hlipanje je počasi postajalo glasneje. Ko je spoznal Alexis, je bila popolna punca. Sčasoma mu je začela omejevati, koliko časa je lahko uporabljal svoj telefon, medtem ko je bil z njo, tako da ga hitro sploh ni smel več uporabljati, ko je bil z njo, ali pa pri njej doma. Prepričala ga je, naj se druži bolj z njo, kot pa s svojimi prijatelji, kar je storil, saj je ni želel prizadeti. Če je zdaj pomislil na to, je uvidel, da je bil precej neumen, da ji je vse to sploh dopustil. Počasi je začela govoriti, kako je ničvreden, kako je neumen, in podobne stvari in vedel je, da si je zaslužil vsako opazko, ki mu jo je rekla. Gotovo je naredil nekaj, da si je zaslužil tole, mar ne?

Dva meseca in pol kasneje
Ob prihodu domov se je ozrl v ogledalo na hodniku, v katerem se je jasno videla modrica pod njegovim desnim očesom.
“Kako si pa tole modrico staknil?” Je vprašal njegov oče.
“Ko sem bil pri Alexis, sem se spotaknil na stopnicah, in sem se na nek čuden način zaustavil, in sem z obrazom priletel v stopniščno ograjo.”
Bal se je, da bosta njegova starša bila sumničava, ampak, očitno jima je ta razlaga zadoščala.
“Rabiš kaj?”
“Ne, v redu je. Saj bo že bolje.”

Po kosilu se je zavlekel v svojo sobo, in šel brskati po internetu. Slišalo se je trkanje po vratih, in trenutek zatem je njegov brat vstopil v sobo.

“Boš mi povedal kaj se je zgodilo?” Je vprašal Marcus.
“Saj sem povedal, bil sem pri punci, in padel po stopnicah.”
“Ne verjamem ti. Daj no, povej, kaj se je res zgodilo.”
“Spotaknil sem se in padel, ne vem kaj ti misliš, da je bilo.”
“Resno? Poznam te že celo življenje, in vem, da ne bi kar tako telebnil.”
“Tokrat pa sem, prav?! Ne vem zakaj-“
“Tako kot pred tremi tedni, ko si prišel domov, in rekel, da si se z glavo udaril ob okvir vrat?” Je z dvomljivim glasom vprašal Marcus. “Vem kaj se dogaja, nisem neumen.”

Phoenix je uvidel, da bo rabil povedati resnico. Pričakoval je, da bo njegov brat samo zavil z očmi, češ, da to ne more biti res.
“Prav. Moja punca…”
“Čakaj, ona ti je to naredila?!” Je vprašal, ves zaskrbljen. “Koliko časa se pa to dogaja?”
“Pribilžno en mesec pa pol. Sprva je bilo lepo, zdaj pa ni.”
“Prijavi jo na policijo.” Je rekel Marcus.
“In oni mi bodo kar tako verjeli, da me ona zlorablja, ali kaj? Nimam nobenih dokazov. Še njena starša mislita, da je svetnica, kaj bo šele s policijo?”
“Lahko bi slikal svoje poškodbe, šel na policijo-“
“Ne, ne morem na policijo!” Je izdavil, in v obupu zmajal z glavo.
“Zakaj?”
“Zagrozila je, da če grem, bo ona šla in rekla, da sem jo pretepel, in bom že videl koga bodo vtaknili v zapor.”
“Lahko bi povedal mami ali očetu o tem. Zakaj pa jima nisi?”
“Ker sem mislil, da mi ne bosta verjela.”
“Okej, takole bova naredila,” je dejal Marcus po nekaj sekundah premišljevanja. “Naslednji teden pride njena družina na kosilo. Če jo pripravimo, da ti takrat kaj stori vpričo njenih staršev, bosta takoj videla kaj se dogaja, in bosta morala ukrepati.”
“Kaj? Pa kaj je s tabo? A hočeš, da mi kaj hujšega stori?”
“Ne, ampak-“
“Pojdi. Prosim ne povej mami ali očetu, sam bom to razrešil.”
“Prav,” je dejal, in odšel iz sobe.

En teden pozneje
Po koncu kosila sta se njena starša še malo pomenkovala, naposled pa odšla. A na hčerino prošnjo, sta jo pustila tam za par ur. Ves ta čas je Phoenix bil v svoji sobi, kjer se je lahko v miru naličil.
Ravnokar si je lakiral nohte, ko je nekdo potrkal na vrata.
“Kdorkoli je, lahko vstopi,” je zaklical. Pričakoval je, da je pri vratih kdo izmed njegovih.
Vrata so se odprla, in v sobo je vstopila njegova punca. Skočil je pokonci, z mize vzel stekleničko laka, in si jo hitro spravil v žep.
Takoj ko ga je videla, se ji je obraz zmračil.
“Kaj pa počneš?” Jeza v njenem glasu mu je pognala strah v kosti.
“Izgledaš kot ženska, ko si tako naličen! Mislim, kako lahko sploh pomisliš- kaj je narobe s tabo?!”

Hodila mu je naproti, in on se je vse bolj umikal nazaj. Bal se je, da mu bo kaj storila, po možnosti celo pretepla. Ustavila se je pred njegovo pisalno mizo.

“Tole tukaj je tvoje, ne?” Z roko je nakazala tam, kjer so bile ostale njegove stvari. Še preden je utegnil kaj odgovoriti, je vse potisnila na tla. Zaslišal se je ropot plastike in lomljenje stekla. Približno trideset dolarjev ličil se je uničilo in šlo po tleh.

V tistem trenutku je Phoenix imel občutek, kot da je en del njega bil iztrgan. Za vse je privarčeval kar nekaj denarja, zdaj pa je vse v hipu izginilo. Bil je jezen na svojo punco, še bolj pa nase, ker je bil tako nemočen, in ji ni preprečil, da je to naredila.

“Zakaj mi to delaš, zakaj si takšna?!”
“Poslušaj me, ti kreten, če še enkrat tako spregovoriš z mano, te bom usekala, razumeš?!”
Prikimal je, ves prestrašen. Še nikoli je ni videl tako razjarjene.
“Kaj imaš v žepu?”
“Lak z-za nohte.” Glas se mu je tresel.
“Daj ga sem.”
Izvlekel jo je iz žepa, a je ni predal.
“Rekla sem, da mi ga daj,” je bevsknila, nato pa mu iztrgala stekleničko iz roke. Pogledala jo je, nakar jo je vrgla v njega.


Ravno v tistem trenutku je njegova mama odprla vrata, da bi vprašala, če je spet vzel njen lak za nohte. Vsa osupla je opazovala dogajanje. Mimo je prišel Marcus, ki je, ko se je dogajanje zaostrilo, nemudoma planil v sobo, in poskušal zaustaviti Alexis.

Naslednje česar se je Phoenix zavedal je bilo to, da je njegov brat vlekel Alexis stran od njega. Ta pa je začela govoriti, da je ona žrtev.
“Ne pa ne,” je mirno odvrnil Marcus, čeprav se je videlo, da bi jo najraje nadrl. Nato jo je odpeljal ven iz sobe.

“Kako to, da mi nisi povedal za tole?” Je še vedno vsa v šoku vprašala njuna mama, ki je med vsem tem poklicala Alexisina starša, da naj prideta ponjo.
“Samo da veš, nisem jezna nate, ampak-“
“V redu je mami, jaz sem kriv za to,” je zamomljal. V ustih je okusil kri, in rebra so ga bolela.
“Ne pa nisi,” je nežno rekla, in ga jokajoč objela. “Niti pod razno nisi kriv.”
“Mami, ali lahko gremo na policijo? Rad bi jo prijavil.”
“Seveda.” Vstal je, in skupaj sta se napotila iz sobe. Spotoma se je ozrl proti razbiti steklenički laka za nohte. Njegovo nedovoljeno sposojanje te stvari je povzročilo večino trenj, a jih je nenazadnje tudi končalo. V veži pa se je zaslišalo, kako njegova punca svoji mami preko telefona v solzah razlaga, kako ga je morala napasti v samoobrami.
Vedel je, da temu še zdaleč ni konca, ampak zdaj se je vsaj videla luč na koncu tunela.

§§§§§§§§
Am ja to je bilo to ljudje. Upam, da vam je bilo všeč.