~
Ojla dnevnik.
Ravno sem ugotovila da… Ne vem kaj imamo za nalogo! Hudiča! Ali naj pokličem Petro? Kaj mi svetuješ? Dobro no, jo bom poklicala.
Okej, nazaj sem. Zdaj bom naredila nalogo, če jo bom znala. Problem je v tem, da v šoli nisem ravno poslušala.... Bom že. Se vidiva, ko se bom prebila skozi domačo nalogo.
In, sem končala! Uh, minila je, počakaj… 1 ura in 15 minut. Matematika mi gre dobro od rok tako da nisem imela težav (trenutno obravnavamo kote), pri slovenščini sem porabila kar nekaj časa, saj smo morali poslušati zvočni posnetek in v zvezi z njim narediti nekaj nalog, pri naravoslovju sem rešila (zelo dolg) delovni list, ki mi je vzel veliko časa.
In… kaj slišim? Mamin pozdrav? Ja, mami se je vrnila!
“Hej srček!” me pozdravi utrujeno.
“Oj mami,” ji odzdravim “Kako je z očkom?” hitro vprašam.
“Trenutno je v komi. Manjša možganska kap, ni v življenjski nevarnosti.” pove zadovoljno.
“Oh, še sreča! Joj, prisežem, če bi se očku zgodilo kaj groznega bi…”
“Ni ti treba razmišljati o tem, vse je vredu.” reče mami in me poljubi.
“In tudi ne bom!” se zasmejem.
Kamen se mi je odvalil od srca. V trenutku sem postala boljše volje.
Šla sem do Ninota in ga pestovala, saj sem ugotovila, da sem mu vse manj časa posvečam, kot njegova mlajša - starejša sestrica. Saj razumeš, mlajša, ker sem med dve starejšima sestrama mlajša. Okej ja, kar nekaj govorim. Ampak resno, ko sem brala moje zapise vate za nazaj sem opazila, da Ninota nisem omenila prav velikokrat. Kakšna sestra?!
“Ko se iz šole vrne še Alina, gremo skupaj v bolnico.” mi iz kuhinje razlaga mami.
“Ampak… ali nisi utrujena?”
“Skuhala si bom pošteno kavico, pa bo! Tiste kave iz avtomatov bolnišnice niso vredne niti eura.”
“Vem ja. Enkrat sem si tam vzela kakav, pa ni bil kaj prida.”
Počakali smo, da je prišla Alina domov in, da je naredila nalogo, potem pa smo počasi šli.
Vozili smo se okoli 20 min, potem pa zavili na parkirišče pred bolnišnico. Mami je vzela lupinico in Ninota nežno položila vanjo. Odšli smo v bolnico, poiskali pravi oddelek, potem pa še očkovo sobo. Potihem smo vstopili. Očka je bil… tak kot bi le mirno spal v njegovi in mamini splanici, le da je na sebi imel bolniško pižamo (tisto belo s pikicami) in, da se ni nikoli premaknil (saj veš, med spanjem se pogosto obrnemo, popraskamo…).
Počasi stopim do njega in ga primem za roko. Mami me blaženo gleda, Alina pa se postavi na drugo stran tiste bele dolgočasne bolniške postelje in očka prime za drugo roko. V tistem je v sobo vstopila sestra:
“Z vašim očkom je vse v redu,” nam prijazno reče malo okrogla, velikodušna sestra. “Po domače povedano: Bil je prekurjen. Premalo spanca, stres, poleg tega pa je zaužil tudi premalo vitaminov in mineralov.” nam pojasni.
“A tako.” se zamisli mami. “Ja, moj mož, se je res prenagaral… Ampak tega se ni zavedal.”
“Ogromno ljudi se tega ne zaveda, dokler jih ne doleti enako kot vašega očka.”
“Mhm.” pokima mami.
“No zdaj pa šibam v drugo sobo.” reče sestra. “Držite se.”
“Adijo pa hvala za prijaznost!”
V tišini smo stali v sobi in opazovali očka. Na koncu sem ga poljubila na lice (mami in Alina sta naredili enako), potem pa smo šli. Mislila sem, da gremo direktno domov ampak… mami nas je peljala na torico, češ ‘z očkom je vse vredu’. Privoščila sem si rezino jagodne torte. Bila je slastna!
“Tinki, skoraj bi pozabila!” reče mami, medtem, ko se vozimo proti domu. “Kako je šla geograija?”
“Em… ne najbolje.” izdahnem.
“Kako pa to?” vpraša mami, malo za hec, malo za res.
“Moja glava je bila p-r-a-z-n-a! Nič!”
“Oh, saj te razumem, bila si zaskrbljena in utrujena. Bomo videli kako bo.”
“Ja. Mislim, da ne bo ravno super.”
“Ne skrbi, tudi če bo 1, vse boš popravila, vrjemi.” me pokara mami.
“Jaz pa sem jutri vprašana bajlo.” se oglasi Alina.
“Alini, ti se samo zberi - učila si se, zato naj te ne bo strah!”
“Ja no, učiti sem se začela predvčerajšnih…”prizna Alina.
“No, to pa ni bilo najodgovornejše. Ampak saj še ni toliko ura, imaš še nekaj časa za učenje.” mami reče odločno.
“Ja.”
Tema pogovora, ko smo se vozili domov je bila šola. Aja, še da pojasnim: Bajla pomeni biologija. Ne vem kje so dobili tako ime, ampak ja.
Doma sem se igrala z Nonotom. Šla sva se tisto igro ‘ku ku’, ki ga noro zabava. Kako je bil srčkan! Ko je postal utrujen, ga je mami nesla v zibelko, kjer je zaspal, jaz pa sem se napotila v mojo sobo.
“Tinkara?” zaslišim Alino. Počasi se premaknem do njene sobe.
“Ja?” vprašam začudeno.
“Glej… Naj te ne skrbi za gefo (spet njene okrajšave). Jaz sem 1. enko dobila že v 5. razredu pri družbi. Vse je kul.”
“Ja… saj me ne skrbi tako.”rečem, čeprav to ni najbolj res..
“Tudi jaz bom jutri verjetno malo nasrkala… Bo kar bo.”
“Kaj pa če se ti pomagam učiti? Mislim, lahko te sprašujem?”
“Bi res?” me vpraša začudeno.
“Lahko!”
In podala mi je njen zvezek za biologijo in moram ti povedati dnevnik - nisem še videla bolj zmedenih zapiskov… No še vseeno sem se potrudila in razbrala kaj je napisala. Postavljala sem ji vprašanja, takšna in drugačna in moram priznati, da je njeno znanje bolj tako tako. Ko sva se prebili čez vprašanja, se je zgodilo nepričakovano: Objeli sva se! Bilo je takole!
“Hvala ti za tole Tinkara.” mi reče.
“Ni za kaj.”
In bum: OBJELI SVA SE! Dišala je po vaniliji! In ubistvu je bil objem kar prijeten. Ko sva se spustili iz objeva sva se spogledali in se zasmejali.
“Veš Tinkara, ti si kar kul! Zdaj si že malo odraslejša, nisi več tista punčkasta deklica.” strokovn reče Alina.
“Hvala?”
“Ja ni zakaj! Greva na večerjo?”
“Ja, pojdiva!”
In sva šli na večerjo.
Zdaj ležim v postelji na mojih kolenih pa je Shine - ugotvila sem, da tudi moje male puhice ne omenjam tako pogosto? Res cel čas piem le o sebi?
Aja, samo še da razjasnimo. Sama nisem opazila razlike da bi se iz punčkaste deklice prelevila v hudo pubertetnico… Ti si? Ne vem no…
Uglavnem, roka me že boli, saj se je ta dan zgodilo ogromno! Uh in sem končala. Samo še pozdravček:
Rada te imam dnevnik! Adijo!
~
In smo že na 20 delu! Res mi je žal ker novega dela ni bilo dolgo (19 dni), ampak zdaj pa se je šola zares začela in spraševanja in testi se kar vrstijo! No ja, zdaj sem vam postregla z malo daljšim delom, bo to vredu?
Upam, da ti je bilo všeč!
Lajk polepša dan;)