Čez nekaj dni je Kate živčno sedela v čakalnici. Gledala je v tla, si grizla ustnice ter svojo torbico stiskala k sebi. Vedela je, da se nima ničesar za bati in da je doktor Watson prijazen mož, a vseeno… Ni vedela kako bo. Strah jo je bilo…
Pogledala je na uro. 9.15. V tistem trenutku je vrata ordinacije odprla majhna, svetlolasa ženska in z visokim glasom spregovorila: »Gospodična Kate Hill? »To sem jaz,« je rekla Kate in vstala. Gospa se ji je nasmehnila. »Vstopite,« je rekla, »Doktor Watson vas že čaka.«

Kate je vstopila v majhno, belo sobico. V njej je bilo polno različnih aparatov in dišalo je po razkužilu. V kotu sobe je za majhno mizico sedel mož z belo brado. Ravno si je nekaj zapisoval, ko jo je zagledal in ji vzpodbudno pokimal. »Pozdravljena! Ti si Kate, kajne?« Kate, ki je še vedno stala sredi sobe in v rokah stiskala torbico je pokimala. »Kar sedi,« ji je prijazno dejal doktor Watson in pokazal na prazen stol pred njim. »In za božjo voljo, nehaj se tresti,« se je zasmejal. »Ne grizem.« Kate se je prisilila v nasmešek, čeprav ji ni bilo do smeha. Želela si je le čim hitreje od tod.

»Kakor mi je povedala medicinska sestra,« je začel pogovor zdravnik, »naj bi imela nepričakovan spolni odnos in pri tem tudi nepričakovan rezultat, je tako?« Kate je pokimala, pri tem pa gledala v tla. Neprijetno se ji je zdelo pogovarjati o teh stvareh, pa čeprav z zdravnikom. Doktor je opazil njeno nelagodje in hitro nadaljeval pogovor. »Koliko časa je od zadnje menstruacije?«
»3 mesece.« Doktor Watson je pokimal in si spet nekaj zapisal.
»Imate morda kakšne zdravstvene težave ali kronične bolezni?«
»Ne, samo alergijo na cvetni prah.«
»Dobro.« Zopet si je nekaj zapisal, nato pa odložil pisalo in se obrnil h Kate. »Preden bova izvedla ultrazvočni pregled, morava opraviti še nekaj klasičnih pregledov.«
Nato ji je poslušal srce, ji zmeril pritisk in jo stehtal. »Zaenkrat je z vami vse v redu,« je dejal. Zdaj pa je na vrsti del, ki ste ga verjetno najbolj čakali… Sedite na tale stol prosim.« Kate je ubogljivo sedla. Njeno srce je tako močno bilo, da se ji je zdelo, da bo počilo. Grizla si je ustnice, ki so skoraj začele krvaveti, v obraz pa ji je postalo močno vroče.


Doktor Watson ni opazil njene nervoze. Preveč dela je imela s pripravljanjem na ultrazvočni pregled. Najprej se je nekaj pogovarjal s sestro in kot bi mignil je bilo vse pripravljeno. Na zaslonu se je pojavila nejasna, črno – bela slika. Kate se je zdelo kot, da bi slikar na črno platno narisal belo packo iz katere ni bilo nič razvidno, a izgledalo je, da se je v vsej tej zmešnjavi doktor Watson prav dobro znašel. Nekaj časa je nemo opazoval sliko, nato pa pogledal sestro. Izmenjala sta si zaskrbljena pogleda, a nista rekla ničesar. Doktor Watson se je spet obrnil k zaslonu in Kate je s kotičkom očesa ujela kako mu je trznila ustnica. Roke je stisnil v pest, nato pa živčno pogledal Kate.
»Dvojčka sta,« je rekel s tresočim glasom in počakal nekaj trenutkov. »Fantek in punčka,« je še dodal nato pa utihnil. Kate se je stemnilo pred očmi. Pograbila je torbico in se poslovila, nato pa vsa objokana stekla iz ordinacije.
--------------------
»In kaj boš zdaj?« je Amely vprašala Kate, ko ji je ta na poti iz zdravstvenega doma vse povedala.
»Ne vem…« je zavzdihnila Kate. »Odločila sem se, da bom obdržala otroka (že to je bila zelo težka odločitev), nisem si pa mislila, da bom imela kar dva! Amely, zakaj mora biti vse tako zapleteno? Mar ne bi bilo lažje, če bi preprosto naredila splav?« je razburjeno nadaljevala in pri tem skoraj zbila deklico, ki je hodila nasproti nje.
»Kaj pa, če bi…« je začela Amely, nato pa utihnila. »Oh, ne. Pozabi. Slaba ideja je bila…« »Amely, povej mi! Kaj si hotela reči?« »Ne… Ne morem. Saj ni bilo nič takega…«
»Amely, povej mi, no!« je vztrajala Kate.
Amely je molčala. »Prav,« je naposled zavzdihnila. »Razmišljala sem, če bi mogoče dala enega otroka v rejništvo… Ampak Kate, prosim ne…« ni mogla končati stavka, saj jo je Kate že prekinila.
»Ja…Nekoč mi je mama govorila, da njena sestrična pozna moža in ženo – mislim, da se pišeta Howston- ki živita v sosednjem mestu. Rekla, je da si močno želita otroke, a da jima ta sreča žal ni bila naklonjena. Amely, misliš, da bi želela posvojiti enega od mojih otrok?«
»Oh, Kate ne vem.. Mislim, da to ni ravno najboljša ideja… Tvoja otroka sta, in morda ti bo nekoč žal…«
»Amely, pomisli kdaj tudi name!« jo je Kate zopet prekinila. »Sploh veš kako je meni? Veš kako je meni težko?« je jezno rekla, nato pa nadaljevala z mirnejšim glasom. » Poglej, poslušala sem te, ko si rekla naj ne naredim splava. Nisem ga. In ga tudi ne bom. A prosim razumi, da bo zame pretežko, če bom morala skrbeti za dva otroka.«
»Prosim Kate, še enkrat premisli...« »Sem že! Sem že premislila in se odločila. Dečka bom obdržala, deklico pa dala v rejništvo. In ne poskušaj me prepričati drugače.«
_____________________________________________
Hej!
Kot sem danes obljubila #Stefi2 je tukaj nov del! Vemm že full dolg časa ga ni bilo, zato je tale v opravičilo malo daljši. Upam, da ne zamerite.... Nič, kaj naj še rečem... Hvala vam še enkrat za vso podporo, ki mi jo dajete z vsemi lajki, komentarji ali pa že s tem, da zgodbo pogledate. Hvalaa. :two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts::two_hearts:

*roza*Oveščam:*roza*
- Sophie Donna
- lolipop123
- Pač js
- Mucka
- Skyspirit
- Belluet Journal FAN
- niki
- Jagoda:strawberry:
- Aljaska
- Blueberry Muffins

Lepoo se mejtee :kiss: