Hi :wave:!
Danes pa od obeh 16. del. Uživajte :wink:!

Zgodili sta se dve dobre stvari - Romeo je samo padel v nezavest, a kmalu je bilo vse v redu z njim in nobeden ni ugotovil, da sem bila jaz kriva za to (zgleda, da so bili vsi zaposleni z nečim drugim). Njegovi starši so mislili, da gre za astmo, ki jo ima, za katero nisem vedela. A niso videli krvi. Glede tega sem imela srečo.
Kasneje sem ga šla pogledat v njegovo sobo (seveda, ko sem se prepričala, da tam ni njegovih staršev). Zagledal je v redu, kar me je zelo razveselilo. A imel je jezen obraz, kar se mi je zdelo čudno.
"Romeo, si jezen?" sem vprašala in upala, da si to le domišljam.
"Seveda sem," je z nič kaj prijetnim glasom odgovoril.
"Ampak .. zakaj?" sem zaskrbljeno vprašala.
"Mislim, da to že veš," mi je odgovoril.
"Ne, ne vem, Romeo."
"Poskušala si me ubiti, kajne? Na plesu za mlade."
Bila sem šokirana in hkrati nisem mogla verjeti, da me ima za morilko.
"Ne, Romeo! Nikoli tega ne bi naredila! Mislim, da je bila to še en način mojih staršev, da te ubijejo, a tokrat še v javnosti. Tisti dan so mi dali tisti zapestnici z nožki in čakali, da se zabodeš z njimi."
"O, seveda! Kaj pa šampanjec in da si mi tako kot v pravljici rešila? Verjetno je le tisti natakar ugotovil to in me je on rešil."
"Za to sta kriva moja starša, jaz sem te res poskušala rešiti!"
Takrat sem imela že cel obraz poln solz v upanju, da mi bo verjel. A mi ni.
"Nehaj lagati, Rose!"
"Ampak ... saj ne lažem, Romeo!"
"Preklevam dan, ko sem te spoznal! Mislim sem, da si res zaljubljena vame, ampak zgleda, da je bil to le eden od poskusov umora! Pojdi z moje sobe!"
"Ampak ... Romeo ..."
"Pojdi!"
Nato sem v solzah odšla iz sobe. Nisem mogla verjeti.

Po dolgem premisleku sem rekla Romeu: "Slediti jima morava. Kdo ve kaj bosta še naredila?." "Dobra ideja samo paziti morava, da nisva opažena in tvoj oče me hoče ubiti tako da je previdnost tu na prvem mestu.", mi je odgovoril Romeo. "Morda imaš prav. Kaj pa če ju samo jaz opazujem in ti sporočam podatke? Mene ne bosta ubila saj morata nadaljevati njuno družino in jaz sem edina potomka." "Prav imaš. Začni že jutri zjutraj pri zajtrku. Nikoli ne veš kdaj lahko spet zastrupita hrano.", je rekel Romeo. Kar pa sta naredila je bilo veliko huje kot samo zastrupitev. Zjutraj sta mi oba starša rekla, da imata opravke in bosta na zajtrk prišla malo kasneje. Seveda sem jima sledila, da vidim kakšne "opravke" neki imata.